Skoči na vsebino

kukica

Lunin Odvisnik
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    2.371

  • Član od

  • Zadnji obisk

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a kukica

  1. kukica

    Lasje, nohti, koža

    Avtor: kukica,

    Tule bom nizala vse kar mi lahko koristi ....
    In če ima kdo še kak navet ... le na dan z njim!
     
    Maske in obloge za lase
     
    Najbolj univerzalna je taksnale maska:
     
    Zmesas rumenjak, zlicko olivca in zlicko medu.
    lahko dodajas mal limone, po zelji tud etericna olja (recimo cajevec, sivko, zbice ipd.).
    Das na lase, cez kako urco, dve pa speres. V bistvu sploh ne rabis samponirat, ce nisi rpetiravala z olivcem.
    Cist simple in izi in dbest ucinek
     
    Poškodovano lasišče
     
    druga opcija je recimo surovo proso z lušuno. kupiš ga recimo na glavni tržnici v LJ. in sicer zmelješ v prah (ne rabiš namakat) in ga vsako jutro na tešče poješ ali popiješ kot dodatek v jogurtu al pa v soku. (ps je brez okusa)
     
    Tanki in redki lasje
     
    Veliko žlico belega prosa(lahko tudi prosene kaše) namoči zvečer v treh žlicah mlačne vode,drugo jutro pa proso, ki se je čez noč napelo,pojej pomešano z medom ali mermelado,tako,da ga dobro zgrizeš.Lasje se ukrepijo že po treh tednih ,tudi pri odraslih..Sam to je treba jesti vsak dan,da je pol kakšen učinek.
  2. kukica

    O premagovanju strahu

    Avtor: kukica,

    V meni je velik strah, za katerega pravzaprav ne vem od kod izvira. Včasih sem ga dokaj učinkovito tiščala vase, odkar pa sem stopila na pot odkrivanja sebe, pa vedno bolj prihaja na plan. Včasih me v povsem nedolžnih situacijah popolnoma ohromi. O odkrivanju tega strahu bom pisala v čisto moj intimni dnevnik, o nasvetih kako ga premagati, pa naj bo kaj povedano tudi tu....
  4. kukica

    Strast do pisanja...

    Avtor: kukica,

    Moji strasti do pisanja!
     
    Draga potrebica moja, prosim te zbudi se. Vrni se k meni in mi ponovno pomagaj. Vem, da sem te dolgo zanemarjala. Morda sem se ustrašila tvoje moči, kajti moja roka velikokrat zapiše kaj, česar si glava noče priznati.
     
    V pisanju se skriva velika moč. Tako kot nekateri iz sebe zvabijo svoje skrivne kotičke z plesom, igranjem, slikanjem,...to se meni zgodi, ko v roke primem svinčnik. Kadar se prepustim, gre kar samo od sebe. V meni se skriva še toliko zgodb, legend, pravljic... Včasih se čudim napisanemu...kot da bi pisal nekdo drug. Velikokrat mi je nerodno pred sabo, a ko čez nekaj let preberem napisano, sem ponavadi osupla nad tem, kako resnično to predstavlja mene.
     
    Moram, moram, moram pisati. Dragi svinčnik, prosim te vrni se v mojo desnico in se prepusti...
    Naj se zgodi...mavrična čarovnija.
  5. kukica

    Čakre

    Avtor: kukica,

    Nosko:::
     
    PRVA ČAKRA
     
    - Lokacija: Trtica.
     
    - Povezava z žlezami: Nadledvična žleza.
     
    - Druge povezave: Ledvice, tanko in debelo črevo, hrbtenica, noge, kosti, anus, pri moških
    tudi prostata.
     
    - Vpliv na fizično telo: Ob deviacijah vrtenja te čakre, lahko pride do
    anemije, mišične slabosti in občutka utrujenosti, bolezni prostate, kroničnih bolečin v križu,
    nizkega krvnega tlaka, prehlada, pa tudi paralize.
     
    - Ljudje, ki se jim ta čakra ne vrti pravilno, so običajno plahi, neenergični in
    nesposobni zastopati svoje interese.
     
    DRUGA ČAKRA
     
    - Lokacija: Tri prste pod popkom, oziroma v višini prvega ledvenega vretenca.
     
    - Povezava z žlezami: Spolne žleze.
     
    - Druge povezave: Mehur, debelo črevo.
     
    - Vpliv na fizično telo: Ob nepravilnem delovanju te čakre prihaja pogosto do katarja, kašlja, bronhitisa, kronične astme, kronične revme, povišane temperature, raka prostate in jajčnikov,
    problemov zaradi šibkih ali premočnih menstruacij, debelosti, kroničnih bolečin v križu, …
     
    - Čustveno-mentalni procesi: Za blokirano delovanje te čakre pa so poleg zaprtosti vase značilni strahovi pred izgubo nadzora nad ljudmi (tudi preko seksa in denarja) in pred tem, da kdo nadzoruje nas, običajno povezani z okoliščinami, kakršne so izguba denarja, iguba partnerja, impotenca, prevara in fizična oslabelost.
     
    TRETJA ČAKRA
     
    - Lokacija: Pleksus solaris, hrbtni aspekt pa v višini osmega prsnega vretenca.
     
    - Povezava z žlezami: Pankreas (trebušna slinavka), del nadledvične žleze, ki izloča
    adrenalin.
     
    - Druge povezave: želodec, jetra, žolčnik, vranica, živčni sistem.
     
    - Vpliv na fizično telo: Blokade te čakre pogosto privedejo do bolezni
    želodca, hepatitisa, slabega delovanja ledvic ali jeter, slabe prebave, hemeroidov, živčne
    izčrpanosti, dermatoloških sprememb in sladkorne bolezni.
     
    - Čustveno-mentalni procesi: Pogosta posledica blokade te čakre je depresija, vzroki
    blokad pa običajno segajo v otroštvo in se nanašajo na izgubo ljubljenih oseb, kritiko,
    strahom, da bomo v neki situaciji videti neumni in da ne bomo uspeli. V veliki meri je
    povezana s čustvi, ki jih gojimo do sebe, strahovi, ki jo blokirajo, pa se nanašajo tudi na naš
    fizični izgled, kot je npr. strah pred debelostjo ali plešavostjo.
     
    ČETRTA ČAKRA
     
    - Lokacija: Sredi prsi, nekoliko nad višino prsnih bradavic, zadnji aspekt pa na področju 1., 2.
    in 3. prsnega vretenca.
     
    - Povezava z žlezami: Timus.
     
    - Druge povezave: Srce, pljuča, ramena, prsi, roke.
     
    - Vpliv na fizično telo: Deviacije vrtenja te čakre lahko povzročijo srčni napad oziroma druga obolenja srca, astmo, pljučnega raka, rak dojke, bronhitis, previsok ali prenizek krvni tlak,…
     
    - Čustveno-mentalni procesi: Osnovni strahovi, ki blokirajo delovanje te čakre, so strah pred
    osamljenostjo, prevaro, obvezami in čustvenimi ranami, blokirana čakra pa nato privede do
    otopelosti, ljubosumja, sovraštva in nesposobnosti, da oprostimo tako drugim kot sebi.
     
    PETA ČAKRA
     
    - Lokacija: V grlu, v višini tretjega vretenca.
     
    - Povezava z žlezami: Ščitnica.
     
    - Druge povezave: Paratiroidne žleze – obščitnice, pljuča, bronhiji, grlo, vrat, obraz, kosti.
     
    - Vpliv na fizično telo: Zaradi nepravilnega vrtenja te čakre, lahko pride do hripavosti, bolezni dlesni, motenj v telesnem in duševnem razvoju, lenobne ali pospešene presnove, posledično pa do zaviranja ali prekomerne aktivnosti oksidacijskih procesov v telesu, pospešenega srčnega dela in
    nenadzorovanih sprememb telesne teže. Nepravilno delovanje te čakre je v tesni povezavi
    tudi z delovanjem obščitnic, ki kontrolirajo količino kalcija v krvi. Kosti lahko postanejo
    krhke in lomljive.
     
    - Čustveno-mentalni procesi: Če je vrtenje čakre moteno, so pogosti
    občutki nemoči tako v osebnih kot profesionalnih odnosih, strah nas je delovati intuitivno
    ter tega, da se v določenih situacijah ne bomo obvladali.
     
    ŠESTA ČAKRA
     
    - Lokacija: Med obrvmi, zadnji aspekt pa v višini prvega vratnega vretenca.
     
    - Povezava z žlezami: Hipofiza.
     
    - Druge povezave: Levo oko, živčni sistem, mišice, ušesa, nos, možgani.
     
    - Vpliv na fizično telo: Če se ta čakra ne vrti pravilno, lahko pride do motenj v
    rasti, tolščice, nepopolnega razvoja spolnih žlez, možganskih tumorjev, možganske kapi,
    okvar sluha, vida in presnovnih motenj.
     
    - Čustveno-mentalni procesi: Kadar zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ta čakra ne
    deluje pravilno, se to odraža s strahom pred zdravo oceno, pred disciplino, zaupanjem in
    temnimi platmi človeških značajev.
     
    SEDMA ČAKRA
     
    - Lokacija: Teme.
     
    - Povezava z žlezami: Epifiza.
     
    - Druge povezave: Desno oko, koža, živčni sistem.
     
    - Vpliv na fizično telo: Nepravilno delovanje te čakre privede do nevroz, revme, išiasa, izpadanja las, živčnih motenj, bolezni ledvic in sečil.
     
    - Čustveno-mentalni procesi: Blokade v tej čakri pa privedejo do strahov pred izgubo identitete in
    stika z ljudmi okoli nas, potrebe po sočustvovanju bližnjih.
  6. kukica
    Čas je, da začnem delat s stvavrmi, ki sem jih načela na CR.
     
    tale moja užaljenost in strah pred zavračanjem ... sploh pri žigu.
    Dogodek za novo leto, ko je bil na koki, pa me ni jebal pet posto. pa zadnjič na kozolcu, ko je hodil stran, pa sem ga prosila, naj me ne odganja. in včeraj v bordoju, ko ni hotel povedat kdaj pride ampak je govoril naj se speljem ... ne bom se spuščala v potrobnosti, kaj sem jaz, pa kaj on
     
    ampak tele filingi. cmok v grlu, strah ... da nisem dobra, dolgočasna, vase potegnjen pleksus.
    na kozolcu sem prav videla spremembo, ko sem se zravnala in nehala krčit pleksus, ga odprla proti njemu ... me je objel in se začel normalno pogovarjat z mano.
     
    Ampak česa me je strah? zakaj se zapiram, zakaj taka komunikacija?
     
    Vse je le slika v moji glavi. NE IZRAZIM OBČUTKOV!!
  10. kukica

    Mojemu angelu

    Avtor: kukica,

    Nekoč sem bila otrok.
    Takrat sem te dobro poznala.
    Veliko sem se pogovarjala s tabo.
    Skupaj sva se igrala.
    Neverjetno igrivo bitje si, angel moj.
    Tekmovala sva, kdo je večji otrok.
    Izid je bil skoraj vedno izenačen.
     
    Skupaj sva se smejala
    in jokala.
    Vedno si imel zame pripravljen objem.
    Nikdar mi nisi pustil,
    da čustva zadržim zase.
    Morala sem kričati, mrmrati, se smejati…
    Izražala sem sebe.
     
    Potem pa sem začela opazovati okolico
    in njene odzive name.
    Videla sem, da ji nisem vedno enako všeč.
    Jaz pa sem hrepenela po zunanji potrditvi.
     
    Ves čas si stal ob meni in opazoval,
    kako se počasi izgubljam,
    izgubljam v norosti sveta.
     
    Še vedno si želel, da se skupaj igrava.
    Plesal si okrog mene in zganjal norčije.
    Ni bilo odziva.
    Pokazal si mi mojo bolečino in želel, da kričim.
    Ni bilo odziva.
    Stisnil si me v objem in me prosil, naj prisluhnem svojemu srcu.
    Ni bilo odziva.
     
    Tvoj glas je postajal iz dneva v dan tišji,
    hrup sveta pa vedno glasnejši.
    Še vem ne, kdaj je prišel trenutek,
    ko te nisem več slišala.
    Pozabila sem nate.
     
    Vsa ta leta si potrpežljivo čakal,
    da hrup postane preglasen za moja občutljiva ušesa.
    Čakal si, da masa zadržanih čustev postane pretežka zame.
    Čakal si, da moje oči skoraj oslepijo.
    Čakal si trenutek, ko ne zaupam več svojemu otipu.
    Ves ta čas si potrpežljivo čakal v ozadju
    in božal moje srce.
     
    Vedel si, da bo prišel trenutek,
    ko bo breme, ki sem si ga naložila postalo pretežko zame.
    Ves čas si vedel, da se takrat lahko sesedem pod lastno težo,
    in obstanem, zagozdena v času.
    Gledal si me, kako postajam živi mrlič
    in čakal na trenutek odločitve:
    živeti ali umreti.
    Vedel si, da bom izbrala življenje.
     
    Sedaj me opazuješ,
    ko z zavezanimi očmi tavam skozi labirint.
    Ko se neštetokrat zaletim v isto točko,
    preden najdem izhod.
    Opazuješ moje telo, prekrito z modricami,
    ker imam v glavi še vedno stari zemljevid.
    Ker jih moram večkrat dobiti po prstih,
    preden se zavem, da je še neskončno poti.
     
    Smilim se sama sebi,
    Ti pa se smejiš.
    Slišim tvoj radostni smeh.
    Ti veš kaj me čaka zunaj.
    In čutim te,
    kako me včasih prav nežno obrneš v pravo smer.
    Čutim tvoj objem.
  11. kukica

    Danes razmišljam ...

    Avtor: kukica,

    ... bedarije valda.
     
    Odkar se na veliko sprehajam po Pujsinem blogu veliko bolj opažam negativne misli, ki si jih namenjam. Misli kot so: strah me je, grda sem, ne zmorem ... Trudim se jih nadomeščat s pozitivnimi in lepo mislit o sebi. Pa sem prejle napisala nekaj lepega o sebi in potem čez nekaj časa prebrala. In takoj slaba vest, da kdo pa sem, da bom tako lepo govorila o sebi ... grozno, kako se rada v nič dajem.
     
    Uršika Zala, neskončno te imam rada, čeprav del mene zaradi jeze, strahu in razočaranja tega ne upa priznati. Vem, da si dobra punca xsrcbumx Ljubim te.
  12. kukica

    Da se pohvalim ...

    Avtor: kukica,

    Ves čas meketam, kaj vse bom naredila, pa česa potem nisem, ... Skratka veliko časa porabim za plane in potem za kritiziranje sebe, ker plani niso izpolnjeni.
    Dovolj! Tukaj notri bodo pohvalce za vse male stvari, ki jih naredim čez dan. Lahko tudi opozorilo na kaj, kar bi še lahko naredila - kot ideja - nikakor pa tu NI prostor za stvari, ki jih nisem naredila.
     
    DANES SE LAHKO POHVALIM, KER ...
  13. kukica

    Grlena čakra

    Avtor: kukica,

    Kar zasledim ...
     
    VISUDDHA ali GRLENA ČAKRA pomen-čiščenje
     
    Verjetno imaš problem s ščitnico. Pritisni na akupresurni točki na dlaneh in če boš začutila neprijetno bolečino, je to to.
     
    Na blazinicah od palcev, približno. Pa še malo naokoli zakroži, točko pa stisneš s palcem in kazalcem druge roke, tako, da dlan objameš, palec spodaj, kazalec z zgornje strani dlani.
    Stisni pa kar spodobno
     
    Potem pa klikni pod mojim imenom in si preberi kjigo in pobrskaj po forumu okoli ščitne žleze. (Stane)
     
    Tole je zdaj a totally wild guess, ampak glede na to, da nekak čutiš blokado (ker to negativno doživljaš, kot si sama opisala) na področju grla, grlne čakre, bi blo mogoče zanimivo razmislit o tem, kako se izražaš... A je tvoja pravica iskrenega in svobodnega izražanja omogočena, al se mogoče kje tule štopaš na tem področju, mogoče v odnosu z določenimi ljudmi samo... Pa se mal preprašaj glede tega..? ...Kaj mislite drugi? Sama se s tem ne ukvarjam, da bi ti lahko govorila, kaj bi lahko bilo "narobe", vem pa da je grlna čakra in sploh ta predel povezan z govorjenjem resnice, izražanjem samega sebe
     
    grlena cakra res vpliva na komunikativnost, tudi na neodvisnost, pospesuje samoizrazanje...
     
    in prav refleksna tocka za zlezo scitnice na stopalih je v pregibu palca, bolj na zunanji strani (ne tisti obrnejni proti kazalcu ampak na tisti obrnjeni proti drugemu stopalu!) direkt za scitnico je pa tam, ce razpolovis palec po dolzini na polovico, na tisti tocki v pregibu! al pa v bistvu je tko vs palec povezan z grlom, mandelji, scitnico....
     
    Temnomodri ahati, ki jih danes dobiš na trgu, so običajno pobarvani. Ahat je v bistvu podvrsta kalcedona, pri katerem se po plasteh izmenjavajo kalcedon, opal in kristalni kremen. Res ne vem za naravno primes, ki bi mu dala temnomodro barvo (svetlomodro da - v vlaknatem kremenu pride do vtisa svetlomodre barve zato, ker se rdeči del svetlobe absorbira, modri pa zrcali). Torej - grlena čakra.
     
    Grlena čakra je pravi prehod, da pa prideš nazaj v duhovni - resnični - svet, moraš omejitve, ki si jih dobil pred tisočletji, sprejeti. Vzorce dobimo takrat, ko se nečemu upremo, da se jih pa znebimo, nam
    Tako je edini ključ do rešitve problema sprejetje omejitev, kletk, vezi, črnine,... To pa pomeni, da v nekom, ki je omejen z različnimi vzorci razmišljanja (ki je drugačen), ne vidiš več sovražnika (svojega ogledala), ampak ti je vseeno, kaj on misli in dela. Če hočeš postati resnično svoboden, moraš sprejeti omejitve.
     
    Res veliko težav in blokad izvira iz spolne čakre, vendar ker so čakre med sabo povezane, tako spolna čakra spodbudi tudi delovanje pete - grlene, ki vpliva na ustvarjalnost in izražanje.
    Poleg blokade na drugi in peti, je tudi zelo pogosta blokada na tretji čakri - pleksusu, ki ponazarja naš odnos do moči in usmerja naše strahove.
     
    zelo zelo zelo dobri vaji za harmonizacijo čaker pa sta tudi vaji Pozdrav Soncu in 5 tibetanskih vaj.
     
     
     
    PLES ČAKER!!
     
     
  16. kukica

    Moje nočne sanje ...

    Avtor: kukica,

    Tule bodo zapisi mojih sanj.
     
    Spet bom letela ...
     
    Za začetek pa skopiram tole:
     
    "V predelih amazonke, kjer živijo tradicionalna ljudstva, pri katerih sem se učil, starši posvečajo vso svojo pozornost sanjam otrok. Če vidijo, da se otrok ponoči zbudi, takoj pristopijo in z zanimanjem vprašajo: 'O, kaj si pa sanjal?' In poslušajo zgodbo, z otrokom gredo skupaj skozi cele njegove sanje, zanima jih vsaka podrobnost iz okolice in vsaka otrokova reakcija. In če je naprimer otrok sanjal kačo, ga naslednji dan začnejo učiti pesem kače (sliši se nekako kot digereedoo). In s časoma se otrok v sanjah nauči uporabljati to pesem in nekega dne, ko ga spet lovi kača, se ustavi in kači sikne nazaj.
     
    Pri nas, v civilazaciji, sanje jemljemo kot nekaj neresničnega, to ni resnično življenje. Ko se pri nas otrok zbudi iz nočne more in starši to vidijo rečejo: 'Ah ne boj se, saj so bile le sanje. To se ni zgodilo zares, le zaspi nazaj.' Pa ni tako. Le kdo lahko reče, kaj je bolj resnično - sanje ali 'budno' življenje? vsekakor sanje odražajo naše budno življenje in le-to odraža naše sanje."
     
    Kot pravi Tony (šaman na čigar delavnicah sem bila), vedno sanjamo sebe, dele sebe. Svoje želje, upe, strahove,...., velikokrat stvari, ki smo jih spravili v podzavest. Če te nekaj v sanjah preganja, poskusi ugotoviti pred čim bežiš - vedno je to del tebe. Tudi če sanjaš odnos s starši in če le-ta ni uredu, še vedno sanjaš tisti del sebe, pred katerim bežiš. Vedno poskušaj iti vase in ugotoviti, na kateri del tebe kažejo sanje. Potem si ta del poskusi priznati, ga sprejeti. In naslednjič preden greš spat se trdno odloči, da tokrat se boš preganjalcem postavila po robu in verjemi, sčasoma se bo to res zgodilio.
     
    Na dobre sanje...
  17. kukica
    Nekega pozno spomladanskega dne, zdi se, da že pred mnogimi mnogimi leti, je na dan privekal prav poseben otrok. Bila je punčka. Ob njenem prvem vdihu, ob prvem glasu, ob prvem gibu, ki ga je naredila, sta njena starša pozabila na vse ostalo. V tem prav posebnem trenutku so ti dobri ljudje čutili na svetu obstoj le treh bitij. Pravzaprav so v tem trenutku prvič in edinkrat v svojem življenju vsi trije sestavljali eno samo bitje, eno samo ljubeče srce. Tej dojenčici čistega srca sta dala ime Urša. Porodnišničnem osebju ni bilo jasno, kako ima lahko tako malo nežno bitjece tako odraslo ime, pa so jo v zdravstveni izkaznici poimenovali kar Urška. Ko je deklica počasi odraščala seveda ni prenesla, da jo kličejo Urška, ko je pa že tako velika! Ampak o tem morda kasneje. Sedaj se posvetimo temu začetku novega življenja, rojstvu ljubezni.
     
    Urši ni bilo nič kaj prijetno prilesti iz toplega in varnega zavetja v svoji materi. Vse preveč se je navadila na njeno varnost in mehkobo. Počutila se je zmedeno. Pravzaprav se je še vedno bežno spominjala, kako je še pred kratkim njena dušica svobodno letala po vesolju. Pa tudi spominjala se je, da je že bila na zemlji, da je že bila v človeškem telesu. In vedela je, da človek sčasoma pozabi na to, da lahko leti, da ima sanje in da se vse njegove sanje, če le globoko verjame vanje, uresničijo. Potem pa se je spomnila neskončne ljubezni svoje matere Zemlje. Ponovno je začutila, kako jo nežno ovija in ji nudi varnost, prav tako, kot ji jo je nudila njena človeška mati zadnjih devet mesecev.
     
    Sredi tega razmišljanja, pravzaprav je šlo za čutenje, saj še ni bila ujeta v spone razuma, se je spet zavedela bližine svojih staršev, ki jo s solzami sreče v očeh že nekaj minut ljubeče objemata. Bila je srečna v njunem objemu.
     
    Tako so prvi dnevi, morda tedni ali meseci dekličinega življenja vse okoli sebe navdihovali s srečo in veseljem. Njena starša, babice in dedki, tete in strici, vsi so se veselili njenega smeha in joka, vriskanja in godrnjanja, lulanja in kakanja. Bilo je videti, kot da je otrok prinesel srečo v vso družino. Za kratek čas so vsi pozabili, da pravzaprav ne živijo tako, kot bi želeli, da niso srečni. Otrok je v družino prinesel življenje, na katerega so že vsi pozabili.
    Deklica je hitro rasla. O, kako so bili vsi navdušeni nad vsakim novim glasom, ki se ga je naučila oblikovati in nad vsakim novim gibom, ki ga je obvladala. Imela pa je Urša eno hibo, ki je nihče ni opazil. Bila je zelo pridna deklica. Veliko je spala, se smejala, ni kaj dosti jokala, hitro se je učila in ljubila je ljudi in živali, pa drevesa in trave, mravlje in pajke. Saj vem, zdaj si misliš: »Kako je lahko hiba, da je otrok priden? Saj si vsak starš želi pridnega otroka!« Res je, a počakajte, da začne odraščati. Takrat boste videli, česa vse jo je ta njena lastnost stala.
     

     
    Tako se je Urša zelo hitro navajala na pohvale in besede odobravanja. Ugajale so ji. Videla je, da kadar naredi nekaj, kar se okolici zdi pravilno, je nagrajena, kadar pa se njeno ravnanje okolici zdi nepravilno, je kaznovana. Seveda kazen in nagrada navadno nista bili nekaj, kar lahko primeš v roke. Če bi ji le vzeli igračko, bi že v naslednjem trenutku našla nekaj novega, s čimer se lahko zabava. Pa niso storili tega. Ravnali so kot večina odraslih ljudi - vzeli so ji občutek. Kadar je naredila nekaj, kar okolica označuje kot slabo, je bila kaznovana z odtegovanjem ljubezni. Seveda nihče ni namerno tako ravnal! Saj so vendar vsi mislili, da to deklico ljubijo! Tako so ravnali preprosto zato, ker niso znali drugače. Tako so bili naučeni. Tako so ravnali, ker jih je bilo strah. In strah jih je še danes.
     
    Prvi Uršini trenutki so bili polni ljubezni, igrivosti, življenja. S časom, ki ga je preživljala v objemu matere zemlje, pa je postajala vse bolj utrujena. Iz dneva v dan je njene sanje, njen klic srca, ovijalo vse več in več goste megle. In nekega dne je zaspala, morda za vedno. Večina ljudi temu spanju pravi življenje, a deklica je vedela, da gre za globok sen, iz katerega se ne more zbuditi, ker se ga je že tako močno navadila. Dokler…
     

     
    Danes Urša šteje 26 človeških let. Človeških pravim zato, ker je človek edino bitje na planetu Zemlja, ki svojo starost šteje z leti. In edino bitje, ki je tem letom določilo pravila, kaj je za katero življenjsko obdobje primerno. Kdaj si za nekaj premlad ali prestar. Do katere starosti lahko izživljaš svojo norost in kdaj je čas, da postaneš razumen in odgovoren. Kdaj si dovolj star, da razumeš pravila tega sveta in da lahko druge poučuješ o tem kaj je prav in kaj narobe. In ne nazadnje, človek verjame, da si nekega dne, ko postaneš odrasel prestar, da bi se spremenil in se moraš vdati v usodo, ki si jo skrojil do sedaj.
     
    Če danes, ko naj bi bila že odrasla, Uršo prosiš naj ti pove kaj o sebi, bo hitro zamahnila z roko in odvrnila, da ni kaj dosti povedati. Da je njeno življenje dolgočasno in ni omembe vredno. Da je svet krut in ni vredno živeti v njem. Da je čisto povprečna punca, ki joka za pozabljenimi sanjami in živi svoj rutinski vsak dan. Jaz pa, ki sem Urši še posebno blizu, saj sem z njo dan in noč, jaz ki vem, da je Urša zelo posebna punca, pa potrpežljivo čakam, da se prebudi iz sna, ki traja že celo večnost. In takrat, v tistih magičnih trenutkih, ko njen razum utihne in se prepusti sanjam, takrat je slišati njeno srce, ki prav tiho bije in ji na uho šepeta njene otroške sanje. Včasih ponoči, ko se Urša skoraj povsem prepusti drugi realnosti, tisti, ki ne vsebuje človeških pravil, se spomni, da ima krila. In takrat ve, da jih mora le razpreti in ponesla jo bodo na goro, tja med palčke, vile, samoroge…tja k Petru Panu in ostalim pravljičnim bitjem, za katera globoko v srcu ve, da so čisto resnična. Ponovno jo bodo naučila kako se igrati in leteti, kako živeti svoje sanje.
     
    In potem se bo vrnila in nas vse zares s srcem ljubila, pri tem pa ne bo čisto ničesar pričakovala v povračilo. Dovolj ji bo le to, da lahko ljubi. In takrat boš dragi bralec, hočeš ali nočeš, moral tudi Ti ljubiti njo. Do takrat pa lahko z mano prisluhneš njenim spominom in šepetu njenega srca. Vem, da boš to storil, ker se tudi ti zavedaš, kako posebno bitje je. Prisluhniva in skupaj pričakajva trenutek, ko se zbudi iz globokega sna in se tega tudi sama zave. Ravno zdaj je pravi čas, da ji prisluhneva, ker njen spanec postaja nemiren. Trpi in se zvija v bolečinah, ker sta ji zaspala duh in telo. Nista se več vajena gibati in se na vse pretege upirata. Ona pa si tako močno želi zbuditi se. Bolijo jo krila, saj jih je prenehala uporabljati že v ranem otroštvu. In boji se. Boji se neznanega. A midva veva, da ji bo uspelo. To je vendar pravljica in v vseh pravljicah junaki uresničijo svoje sanje. In tako, kot je Trnuljčico iz sanj zbudil njen princ, se bo zgodilo tudi Urši. Le da je njen princ Življenje samo, ki se počasi prebija skozi gosto trnje s katerim se je obdala, da ji na lice pritisne dolg, vlažen in vroč poljub. In potem je ne bo mogla uspavati še tako zlobna čarovnica, saj bo plesala ples življenja in se ljubila z vesoljem in nikoli več je nič ne bo moglo ustaviti.
     
    Do takrat pa psssst, prisluhniva…Jo slišiš? Čuti najino prisotnost in čuti, da jo poslušava. To jo dela nemirno. Boji se razkriti svoje srce. A kaj, ko si ravno tega tudi močno želi. Še bolj pozorno bo treba prisluhniti. Aha, jo že slišim!
     

     
    Mala radoživa deklica Urša je postajala iz dneva v dan bolj velika. In vsak dan bolj je vedela, katero njeno dejanje povzroči odobravanje in česa ne sme. Tako zelo si je želela ljubezni, da je reakcije okolice naštudirala do popolnosti. Ni je moglo zavesti niti kadar so jo z besedami poskušali prepričati v nasprotno. Zelo dobro je vedela kakšne volje je njena mama in kako se počuti njen oče. S prefinjeno natančnostjo je zaznavala ljudi okoli sebe. Edino bitje, ki svojega počutja ni skrivalo pred njo, je bila družinska nemška ovčarka. Ona je bila tudi edina, ki se je Urše vedno nadvse razveselila. Kar takoj je skočila nanjo in jo vso prelizala. Tako je naša kosmatinka izkazovala ljubezen v vsakem trenutku, ne glede na to kaj je pogumna mala deklica počela.
    Ljudje pa so ravnali drugače. Ujeti v svoje oklepe so lahko segli le tako daleč, kolikor jim je oklep dopuščal. Skrbeli so zanjo in ji želeli le najboljše. A kaj ko je bila deklica tako občutljiva, da je zaznala vsako najmanjšo spremembo v razpoloženju, oni pa so se želeli skriti za svojimi maskami, ki so si jih nadeli skozi življenje, da so jih varovale. Ker je imela celo za otroka nenavadno močno potrebo po ljubezni, je kmalu začela igrati njihovo igro. Igro imenovano daj – dam. Dam ti kar želiš, v zameno dobim ljubezen. Urši je šlo učenje že od samega začetka življenja zelo dobro od rok. V tej igri pa je postala prava mojstrica! Tako se je izurila, da so kasneje v življenju tudi družinski prijatelji verjeli, da je boljša od drugih, da je res dekle na mestu, kot se radi izrazijo odrasli.
     
    Da ne boste slučajno pomislili, da so v njeni družini slabi ljudje. Kje pa! Vse bi naredili zanjo. Le odpreti se niso znali, saj tega niso znali niti njihovi starši in starši njih staršev. Pravzaprav danes sploh ne bi bilo nobene zgodbe, če bi Urša odrasla, kot se pač zgodi vsakemu normalnemu človeku. In nekega dne bi tudi ona imela otroke in z njimi enako ravnala, kot so z njo njeni starši. In zgodba bi se lahko ponavljala še na veke vekov. In tako se bo tudi zgodilo, če se ne zbudi! Tukaj pa se zgodba zatakne. Urša namreč nikdar ne želi odrasti. Vsaj ne v smislu odraslosti, kot jo pojmuje družba v kateri živi. O ne, če je to edini način odraslosti potem raje za vedno ostane otrok. Če ne gre drugače, sigurno obstaja način, da odide k Piki v vilo Čira Čara in jo prosi za zeleni grahek. Potem ga bo pojedla in spregovorila tisti znameniti stavek: »Nikoli nočem postati velk,« in zraven zelo pazila, da slučajno ne izgovori velik in potem zraste do neba in še čez. Seveda! Urša verjame v pravljice. Ne glede na to kako globok je njen sen in kako izpopolnjena je njena igra življenja, pravljic ne bo dala nikoli, saj živijo v njej.
     

     
    Svoje zgodnje otroštvo je preživela v bloku, v centru mesta. Pravzaprav se ga komaj spomni. V glavi ima le malo spominov iz tistega obdobja. Zelo dobro se spomni vrat v stanovanju, ki so vodila v predsobo. Gre za vzorčasta steklena vrata, kakršna ima v stanovanju tudi njena babica. Kadar jih vidi, ji srce oblije toplota. No ja, včasih pa začuti nerazumljivo tesnobo, a to bo minilo.
     
    Drugi spomin je pravzaprav malo smešen, čeprav je bolel. Dobesedno. Ko je bila še majhna jo je njen oče vozil na svojem kolesu v otroškem stolčku. To so bili še tisti stoli, na katerih si lahko, če si preveč migal z nogami, med špice kolesa vtaknil nogo. Seveda je nemirna deklica motovilila z nogami in se ji je zgodilo prav to. Kot so ji pripovedovali leta kasneje, je s tem ustavila kolo, njen oče je naredil salto čez njo, ona pa je s kolesom vred padla. A tega se ne spomni. Spomni pa se, ko je zvečer bila že doma, z nogo v mavcu, kako je komaj odpirala boleča usta, ki so bila vsa v krastah. Sedela je za mizo in govorila: »Mesa.« In mama ji je rezala meso na majhne koščke, da jih je sploh lahko dobila v usta. Kot se za tak padec spodobi, je namreč padla na gobček, ki ga je potem komaj odpirala. Vseeno pa se ni hotela odreči mesu, ki ga je oboževala že kot otrok.
     
    Naslednji spomini iz istega obdobja pa so povezani z malim rajem na zemlji. Dogajali so se na prelepem otočku v hrvaškem morju, kamor so hodili poleti, nekaj let zapored. Omenjam jih, ker menim, da nekako kažejo kako se je razvijala njena bistra glavica in kako so nanjo vplivali. Želim, da bi nekega dne to zgodbo tudi sama prebrala in se tega zavedela.
     
    Kar vidim jo, kako je z drugimi, malo starejšimi puncami skakala iz visoke pečine, nekajkrat višje od njih samih v vodo. Popolnoma brez strahu. In kako je bila razočarana, kadar je luna odnesla morje in je bila voda prenizka, da bi lahko skakala vanjo. Urša je bila res pogumna deklica.
    Še danes se ji, kadar se spomni na ta kraj, v glavi nariše slika čeri na katerih so odrasli nabirali školjke. Kako zelo si je želela zraven! Saj res, da je bila stara le nekaj let, a plavala je že kar dobro. Vedela je, da se ji nič ne bo zgodilo, če se pridruži. A to je vedela na tisti način, kot vedo otroci. Odrasli so seveda v trenutku, ko niso bili več otroci pozabili, da otroke varuje njihovo čisto srce. In Uršino je bilo takrat še zelo pogumno. »Ne moreš z nami nabirati školjk,« so ji rekli. »premajhna si še in lahko se ti kaj zgodi.« To je bil le eden od tistih premnogih 'ne', ki so zaznamovali njeno življenje. Tistih 'ne', ki so prispevali k njenem strahu, ki ga čuti danes. Odrasli se ne zavedajo, kaj vsak ne pomeni otroku. Urša, ki je bila zelo občutljiv otrok, je te zavrnitve čutila kot da ni dovolj dobra in dovolj sposobna. A kako naj bi odrasli to vedeli? Saj so bili tudi oni obsipani z raznovrstnimi 'ne' vse življenje. Gre za tradicijo staro mnogo generacij.
     
    Še en spomin iz tega otoka Uršo še danes boli. Ne spomni se več česa ni smela ali kaj je narobe naredila, da je bila okarana. To niti ni pomembno. Spomni se le, kako se je skrila za drevo, ga objela in na ves glas jokala. Za njo je prišel oče in ji rekel naj ne joka. Da že celo življenje dela z ženskami in ga taka predstava ne gane. Kako jo je to zabolelo! Počutila se je, kot da nima pravice biti žalostna, kot da se cel svet vrti okoli njega in ona sploh ni pomembna. Bolelo jo je in boli jo še danes. A v vsem tem času se je naučila izvrstno igrati igro žalosti, s katero je kasneje v življenju prepričevala svoje fante, naj ne bodo agresivni. Namesto, da bi se postavila po robu, je dolga leta igrala to igro, ki je prerasla že v pravo malo izsiljevanje.
     

     
    Ko je bila Urša stara tri leta, je na svet prijokala njena prva sestra. Kot sta ji kasneje pripovedovala starša, jo je oboževala. Najraje jo je imela kar v naročju. Res jo je imela rada in rada je skrbela zanjo. Tudi kasneje, ko je bila že malo večja je imela rada otroke in oni so imeli radi njo. Tako je še danes. Pet let kasneje je dobila še eno sestrico. Tudi njo je imela zelo rada. Še posebej po tem, ko je ugotovila, kako zelo ji je podobna. To ji je zelo godilo, saj si je s tem, ko ji je dajala ljubezen, posredno povedala, da ima lahko rada tudi sebe. Takrat se še ni zmogla ljubiti; preveč zamer je čutila do sebe. Ena Uršinih hib je bila ta, da je bila za sestri pripravljena storiti vse in se marsičemu odreči. Saj ne, da ni prav, da ju ima rada, a nikoli se ni znala postaviti zase. Skozi življenje se je naučila igrati igro ustrežljivosti in odrekanja. To je bil njen način iskanja ljubezni. Vedno se je trudila ugajati drugim.
     
    Še nečesa pomembnega se do danes še ni naučila: kako tistim, ki so ti najbližje odpreti srce in kako biti iskren. Tega je nista mogla naučiti njena starša. Pa tudi stari starši ne. Nihče v družini se ni znal odprto in iskreno pogovarjati. V njen spomin je vtisnjen dogodek, ko je bila stara kakšnih sedem let. Takrat je imela šele eno sestro, s katero sta čepeli na vrhu stopnic v svojo sobo in prisluškovali prepiru svojih staršev. Bil je grd prepir. Sestrici sta že takrat čutili, da se bosta starša ločila, kar se je zgodilo šele deset let kasneje. Morda pa sta se le tako močno ustrašili, ker v tej družini prepiri niso bili v navadi. Vsaj videl jih nisi, ker jih je bilo treba skrivati pred otroki. Res ju je bilo strah, saj nista hoteli izgubiti nobenega od staršev. Napisali sta jima pisemce in ga obesile pred vhod njune sobe. Nista se upali kar odkrito pogovoriti z njima. Strah pred pogovorom je bil premočan. Prav tak strah sta morala čutiti tudi njuna starša, saj pisemca naslednji dan ni bilo več, spregovoril pa o tem ni nihče. Le prepiri so bili odslej še malo tišji.
     
    Pisemce staršem je Urša večkrat napisala. Prek papirja se je znala zelo dobro izražati. Takoj, ko se je naučila brati je začela, požirati knjige. S tem se je naučila tudi svoja čustva izlivati na papir. Tako je storila z vsem, česar ni mogla povedati ljudem v oči, tega pa je bilo ogromno. Kako dobro je znala odpreti svoje srce, a žal le listu papirja. Pisala je mnoge stvari: pesmice, pravljice, dnevnik… Pisanje je bila njena varovalka, ki ji je pomagala preživeti v tem norem svetu. Skozi pravljice je znala izživeti svoje sanje, izpustiti zadržana čustva, izpovedati ljubezen in zamero in reševati svet. Predvsem pa je bilo pisanje edini način, skozi katerega ji je vsaj za nekaj časa uspelo, da se je imela rada. Sčasoma je začela sanjariti o tem, da bo nekega dne pisala pravljice otrokom. To so bile njene velike sanje. Tako zelo si je želela polepšati otrokom večere s svojimi pravljicami. Za to je bila ustvarjena, saj ji je šlo res dobro od rok. Ko je bila njena druga sestra še v vrtcu, ji je želela pisati pravljice, pa si ni več dovolj zaupala. Tako je te sanje počasi začela pozabljati. Prav tako, kot pozabiš nočne sanje, ko se približa jutro.
     

     
    Urša je bila kar priden otrok, saj je čutila močno potrebo po tem, da vedno ustreže drugim. Ni pa bila kot izložbena lutka, ampak je bila živ in včasih tudi zelo nagajiv otrok. Čeprav je bila pred tujci malce sramežljiva. Kadar jo je kaj prizadelo, pa jo je lahko zgrabila tudi nenadna ihta in trma. Tudi domačih nalog v šoli ni delala. Bila pa je otrok, ki ni znal ničesar zahtevati zase. Včasih je bila prav jezna na sestri, ki sta znali jokati in sitnariti, da potrebujeta nove kavbojke ali jopico. Sama ni znala prositi za stvar niti takrat, ko jo je že zares potrebovala. Še danes čuti tisti cmok v grlu in težo v prsih, ko si je česa želela, pa ni znala prositi. Kot, da ne bi verjela, da si stvar zasluži.
    Nato je tudi zanjo prišlo tisto zlovešče obdobje pubertete in v njenem ravnanju se je veliko reči obrnilo na glavo. Začela se je na vso moč upirati. Družila se je s fanti, ki 'niso najbolj primerna družba za mlado dekle', ni več hotela obiskovati sorodnikov, ni prenesla, da moraš biti priden pred starimi starši, začela je kaditi… Mnogo novega se je v tem obdobju začelo odvijati v njenem življenju. Potrditve je začela iskati drugje, izven svoje družine. V tem obdobju so jo zanimali predvsem fantje in druge prepovedane reči. Njen upor se je stopnjeval iz dneva v dan. Z vsakim starševskim nesprejemanjem njenega početja je postajal močnejši in vsak poskus okolice, da bi jo umirila, jo je le še spodbodel.
     
    To je bilo obdobje, ko je začutila neznansko potrebo po osvobajanju od družbenih spon. A izbrala si je težko pot. Ljubezen, ki jo je tako močno pogrešala, je začela iskati pri fantih. Seveda spet le preko dajanja, saj se sprejemati ni nikoli naučila. In tako si je vedno našla fanta, ki le jemlje in ničesar ne da v zameno. Drugi pogoj je bil seveda, da ne sme biti všeč njenim staršem. V vsakega fanta se je neznansko zaljubila, tako kot se v teh letih globoko in hitro zaljubiš. Vsak jo je le na hitro okusil in zapustil. Ker je dala preveč, prehitro in ker ni ničesar zahtevala. Bila je lahek plen. Bila je dekle, ki ne čuti ljubezni do sebe, torej ni bilo mogoče čutiti ljubezni do nje. Niti je niso zanimali fantje, ki bi bili do nje prijazni. Želela je trpeti, želela se je kaznovati. Slutila je, da sama sebi lahko pripiše neko vrednost le v primeru, da je on slabši od nje. To naredi njo boljšo. In sploh ni znala biti brez fanta. Vedno je morala imeti nekoga. S tovrstnim nasiljem do sebe je zaključila šele, ko je med njo in enem od njenih fantov prišlo do fizičnega nasilja.
     
    Že pri dvanajstih se je začela potapljati v razne omame. Najprej cigareti, kasneje alkohol in kmalu še trava. Še kaj močnejšega, ampak šele čez nekaj let. Bežala je pred svetom, ker se mu ni upala pogledati v oči. Mislila je, da se upira, v resnici pa je bila prestrašena. Domov je hodila kasneje, kot ji je bilo dovoljeno, nehala je obiskovati športne tečaje, v šoli je začela dobivati enice in začela je manjkati med poukom. To je moral biti res šok za njene starše. V dobri veri, da ji pomagata, sta hotela njene spodrsljaje skriti pred drugimi. Da si ne bo pokvarila ugleda in si s tem uničila prihodnosti. Da jo bodo imeli drugi še naprej radi. Njej pa je to povedalo le eno: »Taka kot sem, nisem dobra. Nisem vredna ljubezni.« Na vse pretege sta jo želela zaščititi, želela sta prevzeti njene grehe nase. A to ne gre. Nikogar ne moreš zaščititi pred njim samim. Potrebovala je te izkušnje. Potrebovala je pasti na trda tla in se sesuti na koščke, da bi se lahko začela nazaj sestavljati. In vsak poskus, da jo obvarujejo, je od nje terjal še težje in bolj boleče izkušnje.
    Tudi sama si je življenje močno oteževala. Skrila se je pred njim. Tako dobro je znala skrivati svoja čustva, da jih je nazadnje skrila še pred sabo. V obdobju, ko sta se njena starša ločevala, je bilo pri njih doma zares hudo. Nihče od njiju ni zares sprejel misli na ločitev. Vsak na svoj način sta se temu upirala. In ko se človeku ruši življenje, katerega pozna in verjame, da bo ostalo tako do konca, iz njega privrejo njegove najtemnejše plati. Če ne verjameš, dragi bralec, si le oglej eno od družin, ki je v fazi razpadanja in njeni člani tega niso pripravljeni sprejeti. Človek je v svojem strahu pripravljen storiti res marsikakšno grdobijo. Danes Urša ve, da je bil razlog za situacijo, kakršna je takrat vladala v njeni družini strah in ne zloba. Pravzaprav je velikokrat strah povzročitelj največjih grozot na tem svetu. Takrat pa je celotno dogajanje tudi v njej sprožilo neznanski strah. A tega si ni priznala. O ne, vse je potlačila vase in skrivala pred drugimi. Znala si je nadeti nasmešek na obraz, takrat ko je bilo najhujše. Tisti njeni redki prijatelji, ki so se zanimali zanjo in je niso le izkoriščali, kar niso mogli verjeti, ko so izvedeli, kakšne čase preživlja. Tako dobro je igrala, da je lahko, ko ni bila doma, še sebe prepričala, da ji je dobro.
     
    A življenje jo je opozarjalo, naj se neha skrivati. Včasih, ko se ga je zakadila, je doživljala privide, ki so ji govorili, da je dovolj. Enkrat se je okrog nje pojavila kletka, ki je postajala iz trenutka v trenutek vse manjša in manjša. Spet drugič je bila obkrožena s tropom režečih volkov. Nekega dne jo je zajel tak strah, da je padla v nezavest. Izgubljala je kontrolo, strah je postajal premočan. Preveč čustev je že zatrla, zatrta čustva pa ne izginejo v nič. Nekje globoko v človeku se potuhnejo in se krepijo in krepijo, dokler niso nekega dne dovolj močna, da se prebijejo na plan in zavladajo tvojemu življenju. In to se je Urši zgodilo čisto nenapovedano. Takrat ko se je njeno življenje začelo urejati, ko je bila srečna v ljubezni, ko se ji je zdelo, da so tudi člani njene družine na poti v boljše življenje, takrat se je vse v njej začelo rušiti. Jezovi, katere je skrbno gradila vse življenje, da so zadrževali njena čustva, so začeli popuščati. Izgubila je nadzor. Začela je čutiti nerazumljiv strah, tesnobo. A tega ni mogla nikomur povedati, saj ni imela pojma, kaj se z njo dogaja. Poleg tega je bila vedno ona tista, ki je želela pomagati drugim in ne obratno. Ni znala prositi za pomoč. Iz sebe je iztisnila par tihih klicev, a okolica ni mogla vedeti, kaj se dogaja v njej. Preveč mask je zakrivalo njen pravi obraz.
     
    Potem pa ji je življenje dalo darilo. Njena kožna bolezen se je tako močno poslabšala, da ni več mogla živeti z njo. Prisiljena je bila nekaj storiti. Želela je najti nekoga, ki bi jo lahko na hitro pozdravil. A namen je bil drugačen. Kot vedno v življenju, njej ni bila namenjena lažja pot. Postavljena je bila pred dejstvo, da če so bo oklepala dosedanjega življenja, bo vedno nesrečna. Tega se sama zaveda že dolgo. Že ves čas ve, da si želi nekaj drugačnega, nekaj boljšega. In čuti, da jo to tudi čaka. A spreminjanje je boleče. Je korak v neznano, pri katerem je potrebno zaupanje vase, v svoje sanje.
     
    Vse te izkušnje življenja je potrebovala. Obstajajo tudi lažje poti, a izbrala si je težjo. Sedaj pa čuti, da je prišla do konca, da ne želi več tako živeti. Želi se prebuditi in ponovno slišati svoje srce. Zaveda se, da jo na njeni poti čakajo še zelo lepa in pomembna doživetja. In da se mora, če hoče stopiti na to pot, začeti ljubiti. To pa lahko stori le tako, da odstrani strahove, ki ji preprečujejo živeti njene sanje. In da nikoli več nikomur ne verjame, ko ji pravijo, da nekaj ni prav ali pa da je nemogoče. Vse sanje se uresničijo, če le globoko verjameš vanje. Še vedno sanja o tem, da bo rešila svet, le da se zdaj zaveda, da je edini način, ki zares deluje ta, da reši sebe. Da sprejme sebe, da bo lahko sprejela tudi druge. Da preneha obsojati ljudi za njihove napake. Edino zdravilo je ljubezen.
     
    Mora živeti svoje sanje. Če si pozorno prisluhnil, vidiš, da jih že začenja. Piše zgodbe in s tem počasi odpira svoje srce. Še par nerodnih zamahov skrili in poletela bo iz svojega varnega gnezda tja v deželo pravljic… In če nekega dne na svoji koži začutiš nežen vetrič in zaslišiš plahutanje kril prisluhni, kajti prišla je, da ti razkrije pravljico svojega srca.
     

     
    EPILOG:
     
    Čeprav sem v svojem življenju velikokrat že bila čez rob tistega, čemur bi ljudje rekli, da je varno, sem varnost vedno čutila. Vedno sem čutila tisto zvezdo na nebu, ki je tam samo zame. Tista zvezda, ki dovoli, da si nabiram izkušnje, a vedno kadar postane prenevarno močno zasveti in iztegne enega svojih krakov proti meni, da se ga oprimem. Do sedaj pa nisem vedela, da je ona le nebeški odsev zvezde, ki sveti v mojem srcu. Te zvezde, ki bo svetila, dokler bodo v meni živele moje sanje, katere so vsak dan bolj žive.
     
    V meni je zapisanih nešteto zgodb, ki čakajo, da se izlijejo na papir. Pričujoča zgodba je le poskus rešiti se najtesnejših okov, ki me omejujejo. Smrt dveh mladih življenj me je spomnila na to, kar čutim že dolgo: kako pomemben je zdajšnji trenutek. Ni časa za jezo in zamere. Čas je za odpuščanje. Jutri bo morda prepozno.
     
    Hvaležna sem za svoje življenje – veliko me je naučilo. Brez tega danes ne bi bila taka, kot sem. Ne bi imela moči, da se začnem soočati sama s sabo in realnostjo okrog sebe. Vem, da imam pomembno vlogo v tem svetu; vsakdo jo ima. Želim si biti svobodna.
    Verjamem v sanje, verjamem v pravljice. Junak pravljice mora imeti pogum, da se sooči z vsemi preprekami, ki ga čakajo na poti do sreče. Če hočeš spreminjati svet je potreben pogum; potreben je pogum, da začneš spreminjati sebe. Strah me je in zato sem mislila, da nisem pogumna. In dolgo je trajalo preden sem doumela, da pogum ni odsotnost strahu – pogum je lastnost da kljub strahu deluješ.
     
    Čeprav ta zgodba ni nič posebnega, ima zame prav poseben pomen. Naj se sliši še tako smešno, potrebovala sem pogum, da jo napišem. In potrebujem pogum, da je ne zadržim zase. Morda pa ni naključje, da me je prijateljica pred časom poimenovala….
     

    ….Urša Pogumna 

     

    http://www.samarafoundation.com/eagle.jpg
  18. kukica

    Dragi Žiga

    Avtor: kukica,

    Zakaj sem s tabo? Je to ljubezen ali le učenje? Ne vem. Velikokrat sem jezna nate in velikokrat mi greš na živce. Ne izpolnjuješ mojih pričakovanj. Kolerik si. Včasih se mi zdi, da bi me lahko imel bolj rad. Recimo ta najina scena prejle. Kako se ti ne da nikamor na drink z mano? Štekam, da se ti ne da kar po različnih lokalih viset. Štekam, da ti je dolgčas v lajfu in se ti nič ne da. Ampak danes ni navaden dan. To obdobje ni navadno obdobje. Še včeraj si mi rekel, da se te izogibam zadnje čase. Zakaj se potem lahko druživa le, če to ustreza tvojemu dnevnemu ritmu in krajem kamor zahajaš? Cenim svobodo, ki mi jo puščaš. In cenim, da si se me nehal bati in lahko zahajam na 'tvoje' plejse in med 'tvoje' ljudi. Tudi zavedam se, kako je to slišati nekomu, ki naju ne pozna, a midva veva. Oba dobro veva, da sva v zadnjem obdobju en drugemu pustila že veliko bliže. Vesela sem tega. A se ne mislim ustaviti. Rada bi odvrgla svoje maske. Počasi, eno za drugo. Ne želim biti več zaprta vase.
     
    Ja res imam probleme sama s sabo. Res sem neodločna, nesamozavestna in niham. Morda sem tudi prevečkrat slabe volje. Tako kot imaš ti prevečkrat koleričen izpad. Poslušaj prosim. ne želim te obtoževati. Sploh si ne želim ubadati s tem. rada bi le prišla do dna sebi. kaj mi govoriš? zakaj se nama dogaja, kar se dogaja? Rada bi razumela. Rada bi se spoznala. ne želim se več upirati.
     
    Sem si zato izbrala tebe, ker ne zahtevaš bližine? Morda. Vendar sem jo jaz začela zahtevati. In jo bom našla. Bližino sebe, ljubezen do sebe. Zakaj taka trda pot? Zakaj taki trdi moški? Čemu in od kod vsa ta jeza in srd do moških? Zakaj vas ne prenesem? Zakaj se tako močno otepam bližine, hkrati pa si je tako močno želim?
     
    Veliko zakajev...a verjetno le en zato.
  20. kukica

    Projekti življenja

    Avtor: kukica,

    Vau, tale moj blogec je dobil funkcijo 'zasebna tema'. Zdej pa res lahko noter pišem kar želim. Me ne bo noben bral.
     
    Zdajle razmišljam, kaj bi v svojem življenju rada prenehala početi in kaj začela. Pa kaj me pri tem ovira.
     
    - Nehat kadit travo.
    - Naučiti se lucidnega sanjanja
    - Sprejet Ivota, mami, Špelo in Polono natanko takšne kot se.
    - Delat vaje za vid - pravzaprav želim videti. ... pravkar pomislila, da lahko k dobremu vidu morda pripomorejo tudi vaje sanjanja. mislilm, da v spanju ne vidim slabo.
    - Bit zadovoljna v življenju
    - Se ne oklepat ljubezni in prijateljstva
    - biti fizično aktivna
    - napisat dobro diplomco
    - se zabavat
    - plesat, pisat ...

  21. kukica
    Začela me je zanimati astrologija. A vem ne nič. Bom pa tukaj poskusila zbrati čimveč info o moji karti in nekega dne se to mogoče spremeni v znanje.
     
    Moj r.d.: 9.6.1979, 11:44, Ljubljana
     
    Moja karta na astro.com: http://www.astro.com/horoscopes/ahor.asp?&...AgY-u1161770765
  22. kukica

    Imagine

    Avtor: kukica,

    (John Lennon)
     
     
    Imagine there's no heaven
    It's easy if you try
    No hell below us
    Above us only sky
    Imagine all the people
    Living for today...
     
    Imagine there's no countries
    It isn't hard to do
    Nothing to kill or die for
    And no religon too
    Imagine all the people
    Living life in peace...
     
    Imagine no possesions
    I wonder if you can
    No need for greed or hunger
    In a brotherhood of man
    Imagine all the people
    Sharing all the world...
     
    You may say I'm a dreamer
    But I'm not the only one
    I hope some day you'll join us
    And the world will be as one
     
     
  23. kukica

    Očetu...

    Avtor: kukica,

    Dost mam! Boli! Kdaj bo pravi čas? Kdaj bom lahko govorila? Boš sploh še kdaj poslušal? Kdaj boš dovolj zdrav ali miren za pogovor? Ubij se že enkrat, če tko hočeš. Samo naredi to hitro. ne morem te še 30 let tkole gledat. Pička ti materna! Rada te mam. Ne morem več!!!! Nimam kam zbežat. Soočit se pa ne znam. Poskušam, pa sem vedno odbita. Včasih sem bla tvoja punčka. Ampak tebe ni več. Samo še truplo se sprehaja po tem svetu. Ne znam naprej! Ne znam ljubit!! A lahko to razumeš?? Ne znam več! Tako se bojim. Včasih si želim, da te ne bi bilo več. Vem, da tega nočem, ampak kaj naj?? Kako? ven hočem! ven iz tega zafukanga labirinta. raztrgala bi svoje telo in skočila ven. Vse me boli. Vse je laž! Ne razumem. Nočem razumet. Ni treba da je tako. Ni treba. naj gre stran. Au, au,au. Nočem več ...
    Ne znam sprejeti.
     
    Pisat, pisat, pisat. Samo to še pomaga. Nikogar ni. Sama sem. Vedno. Hočem, da je že konec tega. naj mi kdo pomaga! Prosim. Meša se mi. Moram nekako skozi to. Vem, da je na drugi strani mir. Ampak ne vem, če bom prenesla vso to bolečino. Prevč je je. Raztrgala me bo. Počutim se noro. Filmski nevrotik. Nimam se pod nadzorom. Kako naj sprejmem??? Kdo ve??? Kdo? Kdo? kd? Sigurno je kdo, ki mi lahko pomaga. Zakaj sem tako mala in nebogljena? A lahko že enkrat zrastem? Kako naj komu nudim oporo, če še sebe ne zdržim??
     
    Boljše je. lahko se vzravnam. Bolečina je popustila. Fak, kako rabim zdele tole.
     
    kaj naj zdaj. špela klicala. Naj grem na Rožnik? Saj sem prosila za nekoga. Grem ...
  24. kukica

    Mala duša in sonce

    Avtor: kukica,

    Nekoč, ko še ni bilo časa, je živela mala dušica, ki je rekla Bogu: »Jaz vem, kdo sem!«
    Bog je odgovoril: »Čudovito! Kdo pa si?«
     
    Mala duša je zaklicala: »Jaz sem luč!«
     
    »Res je, ti si luč,«se je široko nasmehnil in ji pritrdil Bog.
     
    Mala duša je bila nesrečna, odkrila je ravno to, kar želijo odkriti vse duše v nebeškem kraljestvu. »hej, »je dejala, »to je čudovito.«
     
    Kmalu pa vedeti kdo je, ni bilo dovolj. V notranjosti je začutila nemir in hotela je postati, kdor je bila. Spet je odšla k Bogu ( kar sploh ni slaba ideja za vse duše, ki bi rade postale, kar so ) in rekla:
     
    »Pozdravljen Bog. Ali bi zdaj, ko vem, kdo sem, bilo prav, da to tudi sem?«
     
    »Hočeš reči, da bi rada postala to, kar že zdavnaj si ?« je vprašal Bog.
     
    »No ja,« je rekla mala duša, » eno je vedeti, kdo sem, drugo pa to v resnici biti. Rada bi občutila, kako je biti luč.«
     
    »Ampak ti si vendar že luč, » je ponovil Bog in se ponovno nasmehnil.
     
    »Ja, ampak jaz bi rada vedela, kako se občuti biti luč,« je zajokala mala duša.
     
    »No ja,« se je nasmehnil Bog, » to bi si že lahko mislil. Ti si bila vedno pustolovska.« Bog se je zresnil. »Tu je še nekaj…«
     
    »Kaj pa?« je vprašala mala duša.
     
    »No, nič drugega ne obstaja kot luč. Veš, nič drugega nisem ustvaril kot to, kar si. Zato zate ni tako preprosto izkusiti, kar si, če ni ničesar, kar ne bi bila.«
     
    »Kako? » je zbegano vprašala mala duša.
     
    »Predstavljaj si to tako,« je dejal Bog,« ti si kot sijaj sveče na soncu. Poleg tebe je še milijone sveč, ki skupaj s tabo tvorijo sonce. Toda sonce brez tebe ne bi bilo sonce. Ne bi bilo sonce brez katerekoli od teh sveč, ker ne bi moglo tako svetlo sijati. Kako boš torej spoznala sebe kot luč, če si povsod obdana z lučjo – to je torej vprašanje.«
     
    »No ja, ti si Bog, pa si kaj domisli,« je predrzno rekla mala duša.
     
    »Prav imaš,« se je spet nasmehnil Bog,«sem se že spomnil. Ker ne moreš videti svoje luči, ko si obdana z lučjo, te bomo ogrnili s temo.«
     
    »Kaj pa je tema?« je vprašala mala duša.
     
    Bog je odgovoril: «Tema je to, kar ti nisi.«
     
    »Ali me bo teme strah?« je zaklicala mala duša.
     
    »Samo, če boš tako izbrala. V resnici ni ničesar, česar bi se morali bati, razen če se sama odločiš, da je. Veš, strah si le sami izmislimo,« je odgovoril Bog.
     
    »O,« je pokimala mala duša in se že bolje počutila.
     
    »Da bi nekaj sploh izkusili, se mora pojaviti ravno nasprotje tega,« ji je razložil Bog. »To je veliko darilo,« je dejal, »kajti brez tega ne bi nikoli zvedeli, kako nekaj v resnici je.
     
    Ne bi poznala toplote brez mraza, zgoraj ne brez spodaj, hitrega ne brez počasnega. Spoznati ne bi levice brez desnice, tukaj ne brez tam, zdaj ne brez takrat. In ko boš obdana s temo, ne stiskaj pesti, ne dvigaj glasu in ne preklinjaj teme. Bodi raje luč v temi, kot da se nanjo jeziš. Tako boš vedela, kdo v resnici si in tudi vsi ostali bodo vedeli. Dopusti svoji luči svetiti tako močno, da bodo vsi spoznali, da si nekaj posebnega.«
     
    »Hočeš reči, da je v redu, če drugi vidijo, da sem nekaj posebnega?« je vprašala mala duša.
     
    »Gotovo,« se je zasmejal Bog, »zelo v redu je! Vendar zapomni si – biti nekaj posebnega ne pomeni biti boljši. Vsak je nekaj posebnega, vsak na svoj način. Že veliko pa jih je na to pozabilo. Šele ko bodo videli, da je v redu biti nekaj posebnega zate, bodo spoznali, da je to tudi zanje v redu.
     
    »Juhu,« je zaplesala mala duša, se smejala in poskakovala od veselja. »Lahko sem torej tako posebna, kakor hočem!«
     
    »Da in lahko začneš takoj zdaj,« je zaplesal z malo dušo Bog in se tudi on smejal in poskakoval od veselja. »Kateri del posebnega bi rada bila?«
     
    »Kateri del posebnega?« je ponovila mala duša, »tega ne razumem.«
     
    »No,« je pojasnil Bog, »biti luč je nekaj posebnega in posebno je sestavljeno iz veliko različnih delov. Nekaj posebnega je biti prijazen. Nekaj posebnega je biti nežen. Nekaj posebnega je biti iznajdljiv. Nekaj posebnega je biti potrpežljiv. Se lahko spomniš še česa drugega, s čimer bi bila nekaj posebnega?«
     
    Mala duša je za trenutek tiho obsedela. Nato je vzkliknila: »Lahko se domislim veliko stvari, s katerimi bi lahko bila nekaj posebnega. Nekaj posebnega je biti ustrežljiv. Nekaj posebnega je deliti z drugimi. Nekaj posebnega je biti prijateljski. Nekaj posebnega je biti pozoren!«
     
    »Da,« se je strinjal Bog,« in lahko si vse to ali pa le del tega, karkoli želiš v vsakem trenutku. To je to, kar pomeni biti luč.«
     
    »Vem, kaj hočem biti! Vem, kaj hočem biti!« je razburjeno zaklicala mala duša. »Rada bi bila tisti del posebnega, ki ga imenujemo odpuščanje. Ali je odpuščati nekaj posebnega?«
     
    »O, da,« je zagotovil Bog mali duši, »to je nekaj zelo posebnega.«
     
    »Prav,« je dejala mala duša, »to je to, kar hočem biti. Hočem biti odpuščanje. Prav kot to bi se rada izkusila.«
     
    »Dobro,« je dejal Bog, »vendar je tu še nekaj, kar bi morala vedeti.«
     
    Mala duša je postala nestrpna. Vedno nove težave. »Kaj pa še?« je zastokala.
     
    »Nikogar ni, ki bi mu morala odpustiti.«
     
    »Nikogar?« mala duša kar ni mogla verjeti, kar ji je Bog povedal.
     
    »Nikogar,« je ponovil Bog. »Vse, kar sem ustvaril, je popolno. V tem stvarstvu ni ene duše, ki bi bila manj popolna od tebe. Kar ozri se okoli sebe.«
     
    Sedaj je mala duša opazila, da se je okoli njiju zbralo veliko drugih duš. Prišle so od vsepovsod, iz celega nebeškega kraljestva, kjer se je razvedelo o izredno pomembnem pogovoru med malo dušo in Bogom in vse so hotele slišati njun pogovor.
     
    Ob pogledu na nešteto zbranih duš, se je morala mala duša strinjati z Bogom. Nobena od njih ni bila manj lepa, manj bleščeča in manj popolna kot ona sama. Bile so tako čudovite, njihova luč je tako svetlo sijala, da je mala duša komaj lahko gledala.
     
    »Komu boš torej odpustila?« je vprašal Bog.
     
    »O joj, s tem pa ne bo veliko veselja,« je zamrmrala mala duša. »Rada bi se spoznala kot nekdo, ki odpušča. Rada bi vedela, kako se s tem delom posebnega počuti.«
     
    In tako je mala duša spoznala, kako je biti žalosten.
     
    Prav tedaj je iz množice stopila neka prijazna duša. »Ne skrbi, mala duša,« je dejala, »jaz ti bom pomagala.«
     
    »Res?« je zasijala mala duša, »kaj pa lahko storiš zame?«
     
    »Lahko ti dam nekoga, ki mu boš lahko odpustila.«
     
    »Lahko?«
     
    »Seveda,« se je zahihitala prijazna duša, »prišla bom v tvoje naslednje življenje na zemlji in ti nekaj storila, da mi boš lahko odpustila.«
     
    »Ampak zakaj? Zakaj bi hotela to storiti zame?« je vprašala mala duša. »Ti si vendar tako popolno bitje. Tvoje vibracije so tako visoke, da tvoja luč žari tako svetlo, da te komaj gledam! Le zakaj hočeš svoje vibracije tako znižati, da bo tvoja luč temna in gosta? Zakaj bi ti, ki si tako svetla, da lahko plešeš po zvezdah s hitrostjo svojih misli, prišla v moje življenje na zemlji in se tako obtežila, da bi mi lahko storila nekaj hudega?«
     
    »Preprosto,« je odvrnila prijazna duša, »ker te imam rada.«
     
    Malo dušo je presenetil tak odgovor.
     
    »Ni se ti potrebno čuditi,« je rekla prijazna duša, »ti si isto storila zame. Ali se ne spominjaš? Ti in jaz sva že velikokrat plesali skupaj. Skozi različna časovna obdobja sva se na mnogih krajih igrali skupaj. Samo spomneš se ne. Bili sva že vse mogoče. bili sva zgoraj in bili sva spodaj, bili sva levo in desno, tukaj in tam, zdaj in takrat, moška in ženski, dobri in slabi, obe sva že bili žrtvi in hudodelca.
     
    Tako sva prihajali skupaj, ti in jaz, že velikokrat, vsaka z namenom, da prinese drugi natančno in popolno priložnost izraziti in izkusiti to, kar sva v resnici.
     
    IN zato,« je pojasnila prijazna duša, »bom prišla v tvoje naslednje življenje in prevzela vlogo hudobneža. Storila ti bom res nekaj strašnega, da boš lahko izkusila sebe kot tistega, ki odpušča.«
     
    »Ampak kaj boš storila,« je vznemirjeno vprašala mala duša, »kaj tako strašnega?«
     
    »O,« se je nasmehnila prijazna duša, »se bom že česa spomnila.«
     
    potem je prijazna duša postala zelo resna in rekla s tihim glasom: »Veš, v eni stvari imaš popolnoma prav.«
     
    »Kaj pa?« je hotela vedeti mala duša.
     
    »Svoje vibracije moram zelo znižati in postati zelo težka, da bom lahko storila nekaj strašnega. Pretvarjati se bom morala, da sem nekdo, kar nisem. Zato te moram prositi za uslugo.«
     
    »Lahko si želiš, kar hočeš!« je zaklicala mala duša in začela plesati in peti. »Lahko bom odpuščala, lahko bom odpuščala!« Sedaj je opazila, da je prijazna duša postala zelo tiha. »Kaj je,« je vprašala, »kaj lahko storim zate? Takšen angel si, da si pripravljena to storiti zame!«
     
    »Seveda je prijazna duša angel,« ju je prekinil Bog, »vsako bitje je angel. Zapomni si: nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!«
     
    Še bolj si je zaželela mala duša izpolniti prošnjo prijazne duše. »Kaj lahko storim zate?« je ponovno vprašala.
     
    »V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš,…torej v tem trenutku…«
     
    »In,« je rekla mala duša, »in…«
     
    Prijazna duša je postala še tišja. »…spomni se na to, kdo v resnici sem.«
     
    »O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša, »obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!«
     
    »Dobro,« je rekla prijazna duša, »veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.«
     
    »Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša, »vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo – za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem »
     
    Tako je bil dogovor sklenjen in mala duša se je podala v novo zemeljsko življenje, navdušena, da je luč in nekaj posebnega in vznemirjena, da je lahko tisti del posebnega, ki se imenuje Odpuščanje. Nestrpno je čakala na izkušenje sebe kot odpuščanje in da se bo lahko zahvalila drugi duši, kakorkoli ji bo ta omogočila to izkušnjo.
     
    In v vsakem trenutku tega novega življenja, kadarkoli je srečala kakšno novo dušo in ji je ta prinesla radost ali žalost, še posebno, kadar ji je prinesla žalost, se je mala duša spomnila pogovora z Bogom:
     
     
     
    »Vedno si zapomni,« se je nasmehnil, »nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!«
  25. kukica

    Prvič...

    Avtor: kukica,

    Tole bo treba dat ven iz sebe, ker vidim, da še zmeraj boli, še zmeraj je v meni krivda. jokala sem, samo da sem par stavkov napisala.
    Brez cenzure prosim ...
     
    Boli me, da sem fukala, ko nisem hotela. da sem pustila dotike, ki si jih nisem želela. ne obtočujem tipov. Obsojam sebe, ki sem to dovolila. Čutim gnev do sebe. sem misčil, da sem to že sprejela...ampak je preveč!!
     
    Uroš, ki mi je prvi prst notr tlaču, ko nisem hotela. Saj sem mu tudi rekla. 12 let sem imela!!! Proklet prasec! vem, da si bil ti tud mlad in si pač hotel ... Ampak jaz nisem hotela. Nisem nobena kurba, da veš!!! Nisemmmmmm! Pa Bubni, tam gor na stopnicah. res sem bila zaljubljena vate, zato sem ti težko odrekla ljubkovanje. In ti kreten me greš naslednjega dne pustit. Proklet prasec. pa Bane. Ti si pa res prasec. 10 let starejši, se greš dotikat zadete babe. kako si dovoliš!
     
    Av. Boli! gnev čutim, ko samo pomislim, na vse tiste dotike. ko se spomnim tistega občutka umazanosti. Kako reči ne? Zakaj sem rinila v to? Saj me ni nihče imel bolj rad zaradi tega. Nikdar. le sovraštvo sem ustvarjala. Sovraštvo do sebe!!
     
    Nisem vedela, da še vedno boli. vse prihaja nazaj. Vse moram še enkrat podoživet. ampak kako naj se sprejmem? kako naj se sprejmem, če v sebi še vedno občutim vse tiste občutke - tisti gnev. Čutim ga na koži, čutim ga v genitalijah. Čutim gnev!! Kaj naj naredim?? Nič čudnega, da mam probleme s seksom, če pa to nosim v sebi. nikol več nočem, da se me kdo dotakne1 ne prenesem moškega dotika!!! bejžte stran! Kakšen zafuk!! Lej kaj sem si naredila. kaj mi je bilo tega treba? Zakaj????
     
    o fak, kolk je tega! Kako naj se imam rada ob vseh teh občutkih, kako? naj mi kdo pove kako??? pa kaj se že od majhnega tolk sovražim, da sem morala tako delat s sabo?? Sovražim jih! veš kolikrat sem se dotikala tiča, pa sploh nisem želela.. pa nisem znala/hotela/mogla reči ne. retardirano se počutim.
     
×
×
  • Objavi novo...