Ah dej ... jaz čvekam, pa pišem bolj sebi. Zame že velja, da sem navezana na svoje trpljenje, zate pa ne vem. Vem pa da duhovnost ni le vse to new age-evstvo. Duhovnost je pomoje čisto normalna in logična stvar, ki se prej ali slej do neke mere zgodi v posamezniku. Začneš se spraševati kdo si, pa če je res vse tako kot doživljaš, čutiš, da obstaja še nekaj več kot materialna realnost, želiš si biti srečen, svoboden ... Verjamem, da to vsakdo v neki meri doživlja. Še celo moj logični materialistični trmasti dedek me je zadnjič presenetil z nekimi svojimi zelo intuitivnimi razlagami ... In vsega tega odkrivanja sebe se lahko lotiš na ratlične načine, iz različnih strani. Iščeš vede, tehnike, zabavo ... vse kar to pomaga do sebe. Meni vse to ukvarjanje s sabo pomeni le pot, ki sem jo vedno iskala. Želela sem postati močnejša, svobodnejša. čeprav se na trenutke počutim totalno ujeto in se obsojam za sve i svašta, pa vedno pride trenutek, ko spredvidim korak naprej, ki sem ga naredila. Še en korak na poti trganja iz vzorcev in bolečin. Nov korak na poti k svobodi. In vedno bolj mi je jasno, da takrat, ko se uspem ob vsem tem še zabavati, sem vedno bližje sebi, bližje sreči, bližje svobodi. na tej poti je pač tudi nekaj trpljenja, pa jeze, ko ugotavljam, da sploh nisem tisto, za kar sem se imela, ko se mi cel svet podira ... ampak ne glede na vso bolečino, 'grda' čustva, strah in podobne nebuloze, so trenutki, ko lahko zelo jasno občutim, da postajam srečnejša.