Čau Pinka! Zajebana stvar so tile strahci, sploh kadar ne veš, česa te je sploh strah. Meni se je zgodilo parkrat v zadnjem času, da sem na suho doživela totalno paranojo, pa sploh ne vem pred čem. Ampak bilo je tako intenzivno, da nisem mogla bit na odprtem prostoru pri miru in nisem prenesla prisotnosti drugih ljudi. Želela sem se zviti v gubo in tako ždeti do konca ... Zgledalo je, kot da postajam nora, da je konec z mano, da me ne bo nazaj na to stran. v glavi sem imela že vse mogoče zgodbe: da se mi meša in da moram reči mami, naj mi obljubi, da ne bo pustila, da me dajo na kakšna pomirjevala in take .... potem sem zbrala pogum in povedala najbližjim o teh paranojah ... takoj je bilo boljše. Včasih me še hoče zagrabit, tako na suho, ampak zaenkrat še ni bilo take panike, da ne bi mogla funkcionirat. Drugače pa me je strah ful enih novih stvari, pa ljudi, če bom zmogla, če sem dovolj dobra ... bla, bla, bla, .... ti strahovi sploh nimajo nobene veze z realnostjo. Začela pa sem strah sprejemati, kot svojega učitelja. Poskušam se soočati z njim. Vedno večkrat si rečem: "ok, strah me je, ampak kljub temu, se bom soočila s situacijo." In gre ... strah se stopnjuje, kolikor bližje je situacija. Ampak, ko se odločim, tudi delujem. Poskušam sprejeti, da strah me pač je. V tem trenutku. To pa še ne pomeni, da ne morem storiti, česar se bojim, ali biti na nekem mestu ali ... neskončen seznam strahov. Ampak kljub temu živim. In postajam iz dneva v dan bolj jaz. Hvala, ker si se oglasila. Vse dobro in veliko poguma ti želim. Urša