kukica

Jaz tudi nahodna že dva tedna :xx!: Šla po nasvetu prejle kupit rdeči jaspis, si bom naredila eliksir, pa da vidimo ...

Faca, pa všeč mi je ker je ful radovedna, pa občutek imam, da tudi zelo sposobna ... Dost hvale, ker ji bo še v glavo stopilo!

Ojla! Pridno čvekate, vidim ...

očitno ni problem v okolici. Povsod se mi dogajajo enake reakcije.

thx Jaz sem pa zdele službeno ven letela, pa spotma še po redči jaspis za mojo odpornost in me je še en aventurinček pritegnil. Kmalu mi je postalo jasno zakaj ju potrebujem. Pa v Hare krišno sem se včlanila. me je ustavil tip na cesti in mi hotel brodati bahvat Gito pa take knjige ... sem rekla da ne rabim, ker je mamam od mojga obsedena s knjigami in ima vse to doma ... pa sva prišla do ene knjige z receprti vegetarijanske vedske kuhinje...sem že dolgo želela kaj takega, pa je vse drago ... tole sem dobila pa za jurčka in pol. Sem že malo prelistala in se mi zdi, da bo fuuuul dobra hrana.

Spoznala sem Piko Pikico in je tudi v resnici taka faca, kakršno se dela na forumu. Ful u redu bejba z dobrim srčkom, ki počasi odkriva samo sebe ...

Kaj naj ti rečem, v kaj se zapletam? Kam naj se zatečem, ko preteklost pometam? Veliko je tega, prihaja na plan. Je vse natega ali vesoljski program? Srce je v kriku; pogumno na pot! ko zvijam se v triku življenjskih zablod.

Florinda Donner: V sanjanju Podnaslov bi jaz dala 'Parodija Egu'. Zabavajo me tele ego igrice, ko berem, hkrati pa me straši, ker notri ful sebe najdem. In potem se mi še v sanjah podobne stvari dogajajo ...

Zmedeno. Srček se odpira, cele vrtince čutim. Očitno mora ven tudi strah. ja Valkira ... ne damo se.

Ja. Ne razumem, kaj se dogaja ...

Ful ja. Saj je že čas, samo včasih me preseneti, kako me prestraši kaj, za kar mislim, da sploh nima veze z mano. Ampak je kul. Se ne dam! Pa itak je lažje, ker vidim, da nisem edina. Hvala ti za podporo.

Meni je bilo nad fajn. Mislim, da se je imela tudi Pikica lepo. Ksenija... vse bo dobro. Meni se pa čudne stvari dogajajo. Neki močan strahec ven tolče, ki nima niti najmanjše veze z realnostjo. Pojma nimam kaj se dogaja in zakaj. Nočem, da me je strah! Drugače sem imal pa včeraj ful lep dan. Sploh meditacije zvečer so mi ful pasale in me naredile mehko in mirno. Pa Pikico sem spoznala in mi je ful všeč. Je pa hecno srečati nekoga, ki ga majčkeno že poznaš, pa pojma nimaš kako zgleda, kakšen glas ima .. Zvečer sem spila eno pivce, tako da se danes ne spomnim sanj. Pa vsak dan bolj prehlajena, tako da bom danes poslušala nasvet in si šla kupit rdeči jaspis.

superman

krinka

inkvizitor

Rad bi imel, pa nočeš vzeti. Nikoli ne boš imel, če ne boš vzel!

Nekaj me vleče na tem ... a trenutno ni nobenih predavanj. Ima kdo kakšne izkušnje? Dianetika je naravoslovna znanost o človekovem umu. To je prva in doslej edina znanost, ki je odkrila reaktivni um kot nezavedni del človekovega uma. Reaktivni um deluje po svojih zakonitostih in NI POD NAŠIM ZAVESTNIM NADZOROM. Vsi dogodki v človekovem življenju, ki jih spremljata telesna ali duševna bolečina, se v reaktivnem umu zabeležijo v obliki tzv. engramov. Engramski zapisi poleg umskih slik dogodkov vsebujejo trajna nakopičenja škodljive energije. Ti zapisi se samodejno aktivirajo vselej, ko v sedanjem okolju naletimo na kakršnokoli podobnost s preteklimi bolečimi dogodki in ponovno doživimo občutke in bolečine iz teh dogodkov. V njih so vzroki govornih motenj, neutemeljenih strahov in bojazni, treme, težav pri učenju, nelagodnih občutkov, bolečin, alergij ter cele vrste drugih psihosomatskih težav in bolezni, ki nastopajo brez vidnih vzrokov. Medicina sama ugotavlja, da je danes nad 70 odstotkov človekovih obolenj psihosomatskega porekla, za katere nima pravih zdravil. In prav tu je dianetika našla svoje mesto. Dianetika se ne ukvarja z zdravljenjem bolezni, pač pa z odkrivanjem in odstranjevanjem njihovih vzrokov. Temeljni cilj dianetike je dviganje človekove zavesti in odstranjevanje engramskih ovir na tej poti. Izboljšanje telesnega stanja in zdravja je le stranski produkt dianetičnih postopkov, ki so v večini tako preprosti, da se jih lahko vsakdo nauči. Ko z dianetičnimi postopki odstranimo naboje škodljive energije iz reaktivnega uma, v njem zabeležene slike preteklih bolečih dogodkov pa ozavestimo, damo življenjski moči v telesu prosto pot, da lahko normalno opravlja svoje funkcije in sama ozdravi telo. Poveča se nam vitalnost, naša zavest pa se dvigne na višje ravni. S tem se nam povrne samozavest, samoodločba, sposobnost komuniciranja, vedrina življenja ter izboljša telesno zdravje in duševno počutje nasploh. Ta tematika je predmet uvodnega predavanja in je izhodišče za razumevanje vseh drugih tematskih področij, ki se obravnavajo na predavanjih in tečajih kot sledi iz http://www.dianetika-drustvo.si/

Sej vem, da sem čudna, ampak men je brez šminke velik bolj všeč.

Pojma nima o astralni projekciji, a se mi je pojavilo vprašanje: SI PREPRIČANA, DA TO KAR TE NAPADA NI DEL TEBE? V smislu: nekaj nezavednega česar nočeš videti, pred čimer bežiš, pa potem med spanjem pride na plan ...

Zmedeno... En tak micen dogodek je iz mene izvabil ful preteklosti. Že mora tko bit.

Jaz pripeljem kozo, ti moliš.

Morda nezavedno, ampak zelo mi pomagaš.

Danes hrabra deklica šteje 27 let. Človek bi si mislil, da je že odrasla. Pa ni. V njej še vedno biva tisti ranjen otročiček; ranjen v zgodnji mladosti. Pravzaprav, ga je šele začela spoznavati. Iz dneva v dan se ji bolj odkriva njena ljubezniva punčka. Kaže ji svoje solze. Govori ji, kolikokrat jo je prizadela. Tako močno prizadela, da se je prestrašila in se zvila v dve gubi. Odločila se je, da se s to odraščajočo punco ne bo več pogovarjala. Kadarkoli jo je česa prosila, je bila zavrnjena. Želja po tem, da bi jo okolica sprejela je bila prevelika. Nekega dne pa se je Urša po naključju spotaknila ob malo zvito žogico v njenem srcu. Presenetilo jo je. "Kdo si? Kaj delaš tukaj?" Ni bilo odgovora. Mala srčna deklica je bila vsa odrevenela od dolgih let skrivanja v najbolj oddaljenem delčku srca. Komaj je zbrala toliko moči, da je dvignila glavo in pogledala, kdo se pogovarja z njo. Uršo je zabolelo celo telo, ko je videla ta prizor. Zdelo se ji je, da deklico pozna. A kje naj bi že videla to zapuščeno, shirano bitjece? Želela ji je pomagati. Pobožala jo je a se je deklica ustrašila. Ni vedela, zakaj se je ob tem močno ustrašila tudi sama. Želela ji je dati ljubezen, a ob tem se je začelo dogajati nekaj čudnega. Ob vsakem poskusu, da bi ji pokazala ljubezen, se je deklica še bolj skrčila. Ni vedela zakaj, a tudi v Uršinem telesu je to povzročalo neznanske bolečine. "Kaj se dogaja?" je spraševala prestrašeno bitjece. A ni bilo odgovora. "Zakaj se me bojiš?" ...tišina... Ni mogla ugotoviti, kaj drobnemu bitjecu preprečuje, da bi govorila z njo niti zakaj je imela občutek, da začuti vsako čustvo, ki ga začuti punčka. Vendar ji je kmalu postalo jasno, da sta povezani, da čutita enako. Mislila je, da ji bo to dejstvo pomagalo pozdraviti malo deklico. Trudila se je, da bi se počutila varno in željeno. Želela ji je pokazati ljubezen. A ni šlo tako, kot si je zamislila. Deklica je na njene ljubeznive poskuse reagirala z bolečino in strahom. Kmalu je ugotovila, da je mala punčka že preveč pretrpela, da bi se upala odpreti ljubezni. Prevečkrat je bila že prizadeta, da bi verjela, da jo ima lahko kdo preprosto rad. Spoznala je, da bo potrebno veliko časa, potrpljenja, predvsem pa brezpogojne ljubezni, da se bo ranjeno bitjece lahko vrnilo nazaj v življenje. Odločila se je, da si bo vzela čas. Da se jo bo potrudila ljubiti z vsem srcem. Da se bo potrudila pridobiti njeno zaupanje. Deklica ji iz dneva v dan bolj zaupa in odkriva vse več svoje bolečine. Urši je težko, saj to bolečino čutita skupaj. Včasih ne vesta, če bosta zdržali. Če sta njuni telesi dovolj močni, da ju ne raztrga. Presenečeni sta, kako se obe bojita ljubezni. In kakšne reakcije se sprožijo v njunih srcih v situacijah, ki izgledajo čisto nedolžne. A je dobro. Telo se pričenja spominjati. Na plan prihajajo dolgo skriti občutki. In slej ko prej se povežejo tudi s situacijami. Punci sta iz dnev v dan močneje povezani in vedno iskreneje skrbita ena za drugo. Zdaj Urša svojo deklico pestuje in neguje, ta pa ji pripoveduje o svojih bolečinah. O dogodkih, ki so se zgodili. O čutenjih, ki se jih spominja. O ranah, ki jih je dobila. In Urša jo kljub bolečini neustavljivo neguje. Danes deklici vesta, da ena brez druge ne moreta. Manjša v sebi skriva modrost, ki vodi k sreči; večja pa ima moč in pogum da deluje. Skupaj sta eno.

Tako da jelly, kot vidiš vsi skupaj nimamo prav veliko pojma. Saj če bi znali misli utišat, nam verjetno ne bi bilo treba toliko tukile čvekat in bi se bolj s sabo ukvarjali. meni je tudi tako mišljenje najbližje. Ker meditacije si ne predstavljam kot koncentracije ali pa nekaj, kar se trudiš. Bolj to, da is preprosto pustiš, da si. Nekaj dni nazaj sem si spustila po radiu eno pesmico, ki mi je blizu in hotela malo zaplesati, ker sem bila žalostna. Pa sem se spontano začela vrteti okoli svoje osi. hitreje in hitreje. Čutila sem, kot da se to dogaja samo. Da nekako nima veliko veze z mano, z mojim hotenjem. vse je bilo ok. Nič nisem razmišljala, ničesar počela. Le telo se je vrtelo. Imam občutek, da je ta izkušnja bila najbližje meditaciji od vsega, kar sem doslej doživela.