Pa se je začelo. Že nekaj tednov sem čutila, da prihaja val. Val dogodkov, ki bodo začeli vse rušiti. Na to so me pripravljale sanje, intuicija, naključne informacije ... pa je vseeno zadelo z vso silo. Oče v bolnici - srce in jetra najbolj kritična. Ostalo še kar. Pa huda abstinenčna kriza, ki vse še poslabšuje - ampak je pa prednost, da mu zaradi tega ne morejo dati orto močnih zdravil za srce. Boli me in trga. A hkrati je v meni mir in moč, kot še nikdar. In čutim, da je ta dogodek zelo dober za vse nas. A kaj, ko se ga tako bojim izgubiti. Ne upam pa prositi za njegovo življenje, ker ne vem če je to dobro zanj in za nas. Ne vem, če si sploh želi živeti. Če ima voljo. Če je nima, je vse le kratko podaljševanje trpljenja. Boli me tudi bolečina mojih sester in mame.Pa njegove sestre in nečakov. Pa vseh prijateljev, ki jih je odrinil od sebe skozi leta. In ponovno želim vsem pomagati in biti za vse odgovorna. Ponovno poskušam biti mati celi družini. A ne morem. Ne smem. Edino kar lahko v tem trenutku naredim za kogarkoli je to, da ljubim. In da jočem. To je vse. Potem se mi je uresničaila še velika želja. A se bojim za dva meseca izginit. Pa vem da moram. Da bom tako za vse nas, z mano na čelu naredila največ. A kako naj to storim brez občutka krivde? In moram počakati, da vidim, kako se stvari razpletejo. Ne vem. Po eni strani cela zmeda v moji glavi, po drugi strani zelo jasno čutenje, kaj je prav. Ne vem.