Pa smo tam. Infarkt kao. Ni važno kaj je. Bolan siii. A ne štekaš, kaj si delaš? Nobene volje po življenju več? ...iz zvočnikov slišim: "..I just have to let it go ..." Ja, bo treba. Angelček Šanti me je obiskal. Pravi, da je najhuje za mano. In da sem sposobna biti popolnoma v miru v očesu orkana. Sem res? Ja sem. Danes je 11.11.. Ko sem se peljala v bolnico sem pogledala na uro ob 11:11. Na poti domov je imel avto pred mano sam štirice. Ok, torej vem, da je res z namenom. Vem, da me nihče ne poskuša kaznovati. Rada bi se že naučila, da se neha. Objela sem ga. Kot zadnjič v sanjah. In v bolnici je - kot v današnjih sanjah. Prav, če je v meni modrost, da vse to vem, naj imam tudi pogum, da vidim kako naprej. "alll we are saying is give peace a chance". Rada te imam. Kaj boš naredil s sabo? Se boš že enkrat vsaj pogovarjati začel? ZDAJ je pravi trenutek. Nočem več čakati. Ne bom te silila. Če nočeš živeti, prav. Če nočeš umreti na hitro, tudi prav. Samo daj mi že enkrat možnost, da komuniciram s tabo. Rada bi se ti zjokala. Želim kričati nate. Želim ti povedati, da te imam rada. Želim te objeti. Rada bi ti povedala, da sem ranjena. Rada bi ti povedal tudi, da sem močna. In da ti ničesar ne zamerim. Želim slišati tvojo bolečino. Nočem, da se pred mano delaš močnega. Vem, da nisi. Ne moreš biti, dokler nisi pripravljen spregovoriti. Žiga mi je rekel, da se mi bo zmešalo. Res se mi bo, če bo šlo tako naprej. Kako le naj dam to iz sebe. Ne znam te poslati v kurac, preveč krivo bi se počutila. A sem jezna nate. Močno sem jezna. Zakaj ne vidiš kako dober človek si? Zakaj ne vidiš, koliko ljudi te ima radih. zakaj misliš, da si ne zaslužiš ljubezni? Zakaj vse odganjaš stran od sebe. "mama don't go, dady come home".