kukica

Čist pozabla na tole temico. Pa poglejmo: * Kadim še vedno ne. * S sanjami se tudi že nekaj dogaja. * Odločila sem se za Kostariko. * Na področju družine se trenutno dogaja marsikaj, a je še prekmalu, da bi vedela, če sem res kaj naredila na poti k sprejemanju. Nekaj pa sem le naredila v zadnjem mesecu. Afirmacija, ki jo želim zdajle posvojiti: Ne morem spremeniti drugih ljudi. Drugim dovolim biti tisto, kar so, in sama preprosto ljubim tisto, kar sem. xrosex

A ne prideš meditirat?

Kaj čvekaš ... boš zamudila!!

Šla še enkrat brat ... kaj, k je težko dojemat kadar boli.

Nč sori! Mi ful pomaga tole. Nočem več jokcat pa se smilit sama sebi, čeprav večkrat ravno to počnem. Rada bi poštekala kaj se dogaja z mano. Predvsem zato pišem. Ker mi pomaga, če ubesedim, pa še feedback mi da velikokrat kaj misliti. Vem, da velikokrat bluzim neke nebuloze, pa se vrtim v krogu ... ampak včasih pa tudi kako stvar poštekam in naredim korak naprej. Ti kar piši. Vesela sem tvojih komentarjev in pomagaš mi. Hvala tudi tebi Audente.

Gaia hvala. Težko bi imela težjo nalogo, kot soočanje s svojo jezo. Mogoče so pa to te smeti, ki sem jih danes sanjala. Ja, jeze in upora še pa još, pa vse prepleskano z masko prijaznosti in uslužnosti. :xx!: Super bi bilo ozavestiti ... S študijem / šolo imam pa že ves čas probleme. Po eni strani so moji možgančki kot narejeni za učenje, ker sem zelo dojemljiva, hitro zaštekam stvari in si jih tudi zapomnim, če me zanima. Po drugi strani pa sem uporniška in trmasta. kao pokazat vsem, da men pa ni treba tko kot drugim... Pa zaključit šole nikakor ne morem. vedno problem. Trenutno sem tik pred diplomo pa ne znam čez. Ne vem zakaj. Bom se potrudila, da se ne predajam preveč tejle svoji jezi. Zelo sem hvaležna za tole in če si mi res pripravljena dati še kak nasvet se ne bom branila. Hvala, ker mi pomagaš.

Mah ja, vse to vem. Pa saj bi šlo, če bi ga lahko sovražila. Če bi bil kda pizda do mene. Pa mi je vedno hotel in mi še hoče najboljše. Ampak sam sebe ne zna imeti rad. Njegov edini in največji problem. Jasno imam jaz isti problem. Pa saj bo ... ampak je dolga pot. Ja, poskrbeti moram zase. In pridno delam na tem. Hvala ti.

Mehka pa ja. Velikokrat tud na svojo škodo. Sem vsaj poštekala, da je nesmiselno se borit, da ne bi bila tako mehka. Bolje je da poskušam znotraj tega najti en svoj mir in trdnost in poskušam delovati iz sebe. Ker ene osnovne karakterne značilnosti so najbrž tako močno del nas, da se jih ne moreš znebit, ampak se moraš poiskat znotraj njih. Sem šla preden pritisnem 'objavi' še enkrat prebrat, če sem res komentirala tvoj post in mi ven ful tolče beseda naivna. Pa iščem in iščem ... in je sploh nisi napisala. Ampak naivna sem pa res.

Je preveč splavov. In to verjetno ni dobro za nerojenega otroka, še manj verjetno za 'nesojeno mamo'. In super bi bilo, ko tega ne bi bilo treba nikoli stroriti. Ampak če situacija že je taka, potem verjamem, da je bolje ne spraviti otroka na svet, kot pa spraviti ga na svet, pa si želeti da ga ne bi bilo. In če bi se z mladino kdo več odprto in z zaupanjem pogovarjal verjamem, da bi bilo manj splavov, kot pa z uvajanjnem takih in drugačnih reform.

xrosex xrosex xrosex Komentar nepotreben. Glede ostalega napisanega, se mi zdi, da podobno razmišljava, a se različno izražava.

Mojega očeta so spustil domov. Sploh ne vem, če sem vesela, ker me je ful strah, da bo vse po starem. Pa ne vem če zmorem ... Sem se začela učit španščino, kar prek neta. Našla en dober zastonj link z audio posnetki. Je treba saj osnove znat za čez lužo.

Se čist strinjam. Ampak vprašanje je, ali ti tisti notranji glas reče, da pokaži usmiljenje, ali je to en del tebe, ki ne prenese trpljenja.

Vidim, da se nekdo smuka po tejle temi, vsa vesela, d anekdo nekaj ve ... pa nič.

Ampak včasih je (dologorčno gledano) tudi nož v rano v resnici pomoč. Itak je težko o temle razpravljat. Ampak ponavadi se, kadar začutiš tisti močni občutek, kaj moraš naredit, čez nekaj časa izkaže, da si ravnal pravilno. Pa saj je itak vse skupaj samo eno veliko dolgotrajno učenje... K..c pa ta šola. jaz tud tako naredim. Ampak imam probleme s svojo bolečino kar se alkohola tiče. Pa vem, da nimam pravice sodit. Nikogar. Ampak je težko, sploh kadar ti je človek zelo blizu.

Ravno zaradi vseh teh vprašanj, ki se porajajo, verjamem, temu, kar je napisal Free. Da poslušaj lastni nagib. Tisti del sebe, ki ima širši vpogled, kot je le trenutna slika, ki jo vidimo razumsko.

Čaki, bom pogledala, kaj o tem piše, da ne bo pol kej narobe.

Sem zdajle šele opazila, da je naslov te kategorije VESELJE DO ŽIVLJENJA. Le pogumno ...

Bejbi razočaranje na stran, pa hitr tukile pisat vse miganje. Šteje tud najmanjši sprehodek... Za kile pa ne skrbi. Ko se boš nehala branit pred okolico, bodo šle kar same dol. Pa še pregovor: Debela pa vesela, kosmata pa bogata. Resno, ne maraj za kile, sam rada se mej ... ostalo se bo pa samo zgodilo.

Da te potolažim ... tibetančki tud prot strehi ful pomagajo, da ne bo treba še trebušnjakov delat.

Jaz sem kar nekaj mesecev poskušala, preden je postalo rutina. Prej je blo pa par dni ja ... pa ne ... pa ja ... tako da - vzemi si čas.

Nisem prav pridno pisala sanj. Nekaj jih imam v dnevniku in bom prepisala ... ostale so pa ušle. Ampak danes pa odbita scena. DVIGALO IN "BUDNE SANJE" Stojim pred dvigalom in mi eden reče, če grem v to svinjsko dvigalo. Ko stopim notri res vse pošpricano (izgleda kot blato) in polne vreče smeti, na pol odprte in kar leti in šprica ven. Še mene ful pošprica, da sem svinjska. Dvigalo se začne premikati in se ful maje, pa ful gre hitr, pa valjda spet par 1000 štukov ... me je spet ful strah. Naenkrat pomislim, da je ful čudna scena in kaj če sanjam. Pogledam v roke, preštevam prste. Leva normala, desna .. uf 6 prstov, pa obrnem 7, spet obrnem 5 .... uf hudo, sanjam. Ampak še vedno me je ful strah. Dopovedujem si, da ni treba, da se bojim, ker so le sanje. In spet gledam roke ... skoz ena taka scena, da se borim med strahom v katerega se potapljam in tem, da bi budno sanjala, da bi štekala in me ne bi bilo strah. Iščem stik z dlanmi. Pred mano se pojavi toni, ki mi reče, da so dlani stik s sabo ... še bolj jih gledam ... pa ful hecno je, ker je leva roka skoz normalna, desna se pa spreminja. Pa sej v sanjah je tole spreminjanje normalno, ampak razumsko si dopovem, da to pomeni, da sanjam. ...ostalih stvari se ne spomnim, razen ... Potem enkrat (ne vem če še vedno v dvigalu) je zraven mene ena punca. Pojma nimam, če kakšna, ki jo poznam. Dolgčas je, ker sva obe tiho. In potem se spomnem, da sanjam in zakaj bi mi bilo dolgčas, ker v sanjah si lahko vse privoščim ... lahko sem malo dekadentna. In pristopim k njej in jo začnem lubčkat po vratu, pa božat slačit ... naprej se pa spet ne spomnim.

Eto, drugi dan na 13-tki. Ampak z utrujenim telesom to sploh ni simpl. Sm pa vesela, da že tolk časa vztrajam. Prvič v življenju. Mogoče se bom pa tud jest discipline naučila ... Ej Mick, kaj je pa s tvojimi tibetančki?

Letos sem bila na Poletovem tekaškem taboru v Rovinju. Ful je blo luštn. In sem govorila z eno biatlonko. Mi je rekla, da z par minut jutranje vadbe ponavadi narediš več kot z uro vadbe popoldan.

Jaz sem tudi judo trenirala, k sm bila še mala mula. Ful dober šport. Na tem področju lahko pa z judom veliko narediš. Če nimaš ravno agresivnega trenerja.