Izraz

Moj Purity je 73%. Jeee, moj letnik. Se pravi sem čisto normalna.

Kaj pa če bi bil raje model, pa ni treba zrast niti se zredit, pa glih tko boš pokazal svoj lepi obraz svetu?

Ja hvala za osvetlitev obema, te situacije. Da stvari vidim še z drugega zornega kota ne samo lastnega. Je pa res, da sem si jaz zgradila tudi nek moj lastni svet, lastno življenje, kot vsak, glede na mojo extremno otroštvo. Garala sem ko živinče na sebi dan za dnem. Leto na leto in še sedaj, čeprav ni več to neka nuja obstoja, kot je včasih bila pri meni. In morda res nočem in se upiram, da bi mi kdorkoli to sploh vzel še kdaj. In ker vem kaj je poden je pa pač možno, da ga občutiti vsaj v temu lajfu nočem več. No če sem odkrita v nobenem več. Samo nekaj v meni me skoz žene naprej, k popolnosti. Popolnosti v tem smislu česar se zavedam, vem, hočem tudi občutiti s telesom na vseh ravneh. Zakaj tako ne vem. Morda iz kakega zelo starega, zakopanega strahu, morda pa sem kot duša bolj garaška. Ne vem pa čemu se tako ženem naprej, kaj iščem, kaj hočem? Kaj bom od tega imela? Kontrola sebe morda tako močna, da ne bom v kontroli drugih in s tem nesprejemanje drugih, iz strahu pred ponovno izgubo sebe. Hm mentalno že morda drži, samo to sedaj najti v sebi bo izziv. Ne vem, malo zakomplicirano.

Life daj bolj na izi. Kam hitiš skoz neki, kaj boš zamudu?

Kera bulana. Predvsem, če se te spomnim, nagravžna.

A misliš, da b to lahk blo? Potem pa takoj neham delat na sebi in duhovnost vržem v koš, kpl. :xx!:

Meh, bi blo lažje če ne bi bilo treba čisto čez vsako frdamanovo lužo k obstaja. Očitno bo tudi tole treba pregrist. Ni bližnjic.

Hvala za dobrodošlico. Kar se zmernosti tiče je pa za moja čustva v škorpiji kar težka preizkušnja. No zame.

Ma ja prav zoprno. Jaz recimo pri sebi opažam, da sem postala prav moralistična. Prav zatežena. Za vsak zakaj najdem nek zato, ki je zaradi tega pa tega. To danes prihajam do nekih zaključkov. Tko no, za vsakega mam kaj povedat. Groza. Prav duhamorno. Daleč od nekega sprejemanja. Prav deviško deviška lastnost, ki je do sedaj nisem zapazila pri sebi, pa vendar je zelo na udaru. Prej recimo sem moralizirala pa kritizirala sebe, sedaj pa druge. Prav to kar sem najbolj sovražila pri drugih. Itak. Pa pehanje za denarjem,ma tega tok....brez veze naštevat. Ma kako čemo, lako čemo.

In recimo kaj to pomeni da ga sprejemaš ne pa odobravaš? Jaz recimo vem, da kriminal je, ga pa ne maram v svoji bližnji bližini. Kaj je potem to? Pa recimo vidim, zakaj so ljudje taki in drugačni, vzrok zakaj delajo nekaj kar škoduje meni za primer, njihovo obnašanje, pa jih vendar ne sprejmem v svojo bližino. Ne, celo izognem se jim. In ja vidim, da smo znotraj vsi mehki in ranljivi, vendar ne morem sprejeti njihovih obrambnih mehanizmov. Enostavno ne zmorem funkcionirat. Čeprav vem, da smo v osnovi iz istega. Kaj je potem z mano narobe? Nekaj mora biti, kot izgleda. Bolj ko delam na sebi, bolj sebična sem, bolj ne sprejemam. V čem je keč? Samo še izbiram. Je to prav?Po večini normativov duhovnosti ni. I am a littel bit confuse.

Vredi. Jo kontaktiram. Zadnjič sem bila na sejmu v Celju, pa mi sploh ni uštekal, da je to možno, pa tam je bila. No kaj češ, bo že. Thanks.

Hm, ja ukvarjanje z drugimi. Tudi zame pereča tema, vsaj bila. Jeza, občutki nemoči, ker ljudje niso dejansko dovolj zavestni svojih sposobnosti. Včasih bi najraje koga za vrat, pa mu zabrusila, butelj, a ne veš kdo si, kake sposobnosti imaš, kreten, strah je samo strah, najraje bi mu vse svoje izkušnje, ki so obrodile pozitven cvet na koncu, vlila v možgane, da dojame da gre, da je ni stvari, ki je ne bi mogel presežti, pa žalost, pa obupovanje kaj naj jaz zdaj z vsemi temi vpogledi delam. Namen. Pa se je sedaj naša naučila. Nič več želje po pomoči nemočnim. Me ne zanimajo več ljudje in njihove preizkušnje, zanimajo me samo tisti ljudje, ki si upajo, ki spregovorijo kaj točno jih muči. Opletanja tjavdan ne poslušam več, če je kdo vztrajen, ga prekinem. Ljudje smo čudna bitja tu na zemlji, predvsem me čudi nizka stopnja zavedanja, brezvestnost oz. zatrta vest, kar je še slabše in gloda in razjeda. Vsi si želimo dokazati da smo vredni, vendar zato včasih izbiramo čudne načine. Moja vodilna misel v tem času je, kako bi bilo če 14 dni vsi ljudje na tem svetu, ne bi storili niti enega dejanja iz slabe vesti, ker to kao moraš in pa niti enega dejanja iz strahu, kaj pa bo če ne... Bilo bi zanimivo. Jaz se tega skušam držat in moram povedat, da sem prav prijetno presenečena nad sabo. V bistvu smo zelo neodvisna bitja in pa tudi sebična.

Jaz ga blažim oz. preprečim z glasbo, s cigaretom, še zaenkrat , pozitivnim pogledom na situacijo katerokoli že, z izogibanjem zame stresnih odnosov, previdnost je mati modrosti in leta izkušenj. In pa če je večji stres, pogled vase, zakaj je tako in osvetlitev zadeve, ter odstranitev "sidra", ki me v tako stanje spravlja. To je to. Pozitiven stres, pa je zame zaenkrat še pozitiven, čeprav pravijo da tudi tak ni ok za srce.

Jaz tudi malo. Predvsem to, da nimajo osnove vsega na zalogi. Seraphis Baya. Čakati je potrebno nekaj mesecev. Fino. Pa da ne govorim, da sem bila parkrat tam, o kaki prijaznosti ni govora, pa še urnik so spremenili. Mislim, da je čas za spremembe. A kdo ve, se da nabaviti to tudi pri Vasji osebno? Kajti zmanjkalo ga bo, ga pa nujno rabim.

Opa, opa. Do danes nisem imela dostopa do interneta in se nisem odzvala na tole zaradi tega. Ja tok slaba pa spet nisem no. Že res da sem malo tudi sebično orientirana, kot vsak na višjem nivoju. Ha, ha škorpijonska šala, pač temna, tako kot tisto kar si označil z rdečo. Šala, enako. Vse ostalo kar si pisal je potemtakem zame nerelavantno. In če to vzamem v zakup, bi rekla da štekam kaj pišeš in te razumem, da si hud na take kvazi duhovneže, samo tudi oni so na poti in imajo prav tako določene stvari za presvetliti. Tako kot čisto vsak na tej ljubi zemljici. Zame se pa ne boj, nisem človek, ki nebi skušala razumeti. To je v meni. Štekam kar je štekati težko. Mi je pa všeč, ker si bil odkrit, i like it. No

Gre za tvoje povsem subjektivno zaznavanje tebi ljubih ali pa, tebi skodljivih energij. Cloveska telesa so sestavljena iz vsega boga in vcasih nam neka energija paše, druga pa ne. Tu se strinjam s tabo, kar se plexusa tiče. Drugace pa je predalckanje ljudi po tem zaznavanju na manj ali vec vredne, glede na to, da se imas za nekoga na visjem nivoju, napaka : ker nekdo zate grd je za koga drugega najbolj cudovit pod soncem, najvisji in najvisje. To ni nobeno predalčkanje, dejstvo je tudi v življenju, da ne gre vsak z vsakim oz. gre pa jamrajo potem. Vem iz lastnih izkušenj. Tisto ostalo, pa itak ne vem kaj si hotela povedat, za moje pojme ena ponesrečena primerjava. Kar neki. Jaz sem na višjem nivoju in ne štekam, teh primitivnih for.

Danes pokam. Dovolj mi je teh negativnih vplivov v tej hiši. Laži, pretvtarjanja, ne morem več prenesti tega. Moja navezanost na moje stanovanje je samo navezanost, bo že minila. Zgubila bom lažni komfort, lažni zato, ker je vse ostalo toliko močnejše. Počutim sem kot da živim v eni luknjici kot miška. Postavljena tja od drugih, nesvobodna. Miška ki ne more dihati, brez da bi bila kontrolirana od moje familije, da ne bi šla miška predaleč v njihovo notranjost in razkrila njihove laži. Da ne bi uničila njihovo lažno urejeno, lepo osebnost. Miška obkrožena z strahovi in sama v strahu. Miš gre z svojimi 4 nožnimi prijatelji k prijateju, v majhen prostor, vendar svoboden. Zaenkrat, Potem pa naj bo bog z mano, naj poskrbi zame, tako kot si zaslužim. Vem da dobro. Sedaj pa pakirati najnujnejše.

Ja z lahkoto, malo uporabi svoje senzorje. Recimo te, ki jih imaš v pleksusu. So še drugi. Jaz recimo lahko tebe, če hočem, čutim tudi na daljavo. O tem govorim. A ti gre?

V primerjavi z drugimi.

Barbara Brenan avtorica knjige Prebujajoča svetloba ... je celo opisala kako so zgledale pretrgane vezi ... tako da se strinjam z njo, da je mogoče in je možno trgat vezi. Ja saj o tem govorim. Pretrganja vezi v zvezi z travmatologijo. In to tudi Barbara lepo pove, da jih mora poflikati in jih ne pušča kar da blodijo naokoli. Saj ne, da se ne bi strinjala s tabo. Ne strinjam pa se z frazo osvobajanje ali trganje vezi. Tu ti želim povedati, da to ni možno niti dobro. Pa naj zaradi mene ne vem kdo uporablja ta izraz, ker po mojih izkušnjah to ne drži. Zdravilskih izkušnjah.

Ne vem zakaj taki odzivi, kot da je kdo rekel, da vi tisti, ki ste tu ostali pa niste globoki. Vsak zase ve kok čuti in kok ne. Moje mnenje je da vsak, ki dela na sebi bolj čuti. Zakaj? Ker je bolj pretočen, kot ljudje, ki ne delajo na sebi. Delo na sebi pa je zavestno opažanje sebe in svojih odzivov na okolico in preseganje nekih starih odzivov, okvirov. Posledica pa je, da bolj realno čutiš. Sebe poznaš v nulo in ni zastrtih zaslonov, ki ti omogočajo površinsko druženje z neenakimi ljudmi, recimo takimi ki so čisto drugačni od tebe. Preprosto svojega prostega časa ne daješ takim ljudem, ki niso kompatibilni tebi. Hrepeniš po popolnosti odnosa. Je pa do tam, kar nekaj "miselnosti" ki ni prava in je nujno, da jo spremeniš.

Jaz te lahko počoham, če hočeš. Pazi, jaz sem prijatelsko razpoložena do tebe, neki bo priletelo iza ovinka. Aha, za to sem tuki zdele. Ti kretenos, a ne vidš, da ne škodješ samo sebi, škodješ meni, kreten obsedeni. Gnusiš se mi, žal. In s tabo moram preziveti 8h na dan. Jao, kako bo to šlo. Ne morem delat, nimam volje ob tebi. Fuj. Potem zaradi tebe, škodjem sebi. Fuj. Par dni samo jem ko hrček, samo da ne bi čutila preveč. Fuj fej. In sedaj boš ti mene haklu, zaradi dela in bo žur. Fuj fej, moj zlati Ikaros, kje si? :xx!:

Vezi se ne osvobojaš, lahko jo narediš lahkotno, lepo in netežko, tako po domače povedano. Se pravi z delom na sebi. Tisti, ki so v resnici potrgali vezi z staršem, to se zgodi ob kakem extra težkem dogodku v otroštvu, niso srečni, so izgubljeni in to vez je treba "poflikati" nazaj, pozdraviti. Ja, enako. Zanimivo ne, kam vse sežejo naše vezi. Je prav zabavno lahko.

Vsi ki se kaj obtožujete, da kaj niste naredili prav. Še vedno je bilo tako, da se je kasneje ponavadi izkazalo za edino pravilno, kar ste naredili. Preverjeno. Samo pogumno naprej.

Kako trganje vezi, ni možno, sploh. Tako kot je rekla kapica. No way. To je ok, da greš od doma, samo potem se šele začne delo, če hočeš vezi res zrihtat. Vse zamere,......vse jeze,....dojet, razvozlat, odpustit, edino tako se vezi uredijo. Vse ostalo je zame osebno, brez veze. Ja in potem kaj, hoditi na obiske vsake toliko, ker se spodobi, malo potrpeti, površinske debate,.... :xx!: ali pa sploh nobenih stikov, in celo življenje nositi neko zamero, potlačiti v globine in funkcionirati, kakor normalno, lezati na nekem lezalniku, ki je narejen iz črepinj (super karta Lagodnost, Osho, ki to najbolje ponazori) in se kasneje čuditi, ko dobiš raka itd s čim sem si to zaslužil. Ja tako je, nova doba nam bogu hvala ne dopušča več neke lažne lagodnosti in to je nujno za naš razvoj človeštva. In toliko časa nam pritiska na naše potlačene zadeve, da prej ko slej pokazejo svoj obstoj, potem je malo panike, samo če si vsaj malo odprt, življenje tudi pošlje prave dogodke, ljudi v naš prostor in se začne redčenje gnoja, ker edino tako mu lahko vzameš moč. Tako, na hitro.