Pravovernim prideš do konca samo, če potrdiš njihova prepričanja. O čem drugem se niso sposobni pogovarjati kot v nedogled ponavljati svoja prepričanja. Morajo se pač prepričevati, pri tem pa mislijo, da prepričujejo druge. Sem imel podobne izkušnje kot ti, Prabha. Neko poletje sem skupaj s prijateljem v Piranu prodajal knjige in razglednice, ki jih je drug prijatelj izdal v samozaložbi. Eni so odvrnili, da jih ne zanima, eni so celo nekaj vzeli, ko naletimo na neko gospo, ki je takoj začela kot navita samogovor o nadpomembnosti Bhagavad-gite in kako vse drugi avtorji duhovnih knjig samo kopirajo iz nje in da je sploh brezveze in nesmiselno kaj drugega brati. S prijateljem vsa ji potrdila, da je Bhagavad-gita res edinstvena knjiga, a še zdaleč ne edina, in da je dobro pogledati še s kakšna drugega vidika, a sva jo s tem samo še bolj zapalila, da je s še večjo ihto skorajda kričala, da je vse drugo sranje in nepotrebno. Prijatelj ji je iztrgal knjigo iz rok in odšla sva brez besed. Taki omejeni bedaki se jih pač ne zaslužijo. Nekaj metrov naprej, na isti plaži, srečava fanta, ki bere Sveto pismo Nove zaveze. O, fajn, mu rečeva, in ponudiva knjige. A ta fant je bil skorajda duševna kopija tiste babe, in je z enako vztrajnostjo prepričeval sebe, da je Jezus ena in edina pot. Seveda mu nisva mogla ničesar reči, ker se je tudi on fanatično skrival za zidovi svojih prepričanj.