Mnenje je tako, ker sem določene zadeve spoznal in zdaj pišem o tem. Saj vem, da se večini sliši noro, a kaj moram. K izpisu me je spodbujalo več faktorjev. Mogoče lahko dam na prvo mesto izziv, ki mi je to predstavljalo. Hotel sem še dodatno dimenzijo, da je to zapisano na papirju, čeprav lahko zgori in nikoli ne bo nihče vedel za to dejanje. Vedel sem, da se bom tako moral soočiti s preteklostjo, z občutki krivde, z občutki izdajstva in zdaj neke vrste izobčenja. Če ni direktno izobčenje, je pa vsaj gledanje po strani s strani sorodnikov in vseh starih znancev. A to mi ni problem. Vesel sem, da sem storil ta korak in se z navedenimi zadevami soočil, in vsaj v moji družini prekinil neko tradicijo, vsaj z moje strani. To so majhna dejanja, ki če jih vsakdo počne, peljejo razvoj naprej. Ne morem(o) sveta spremeniti čez noč; lahko pa ga postopoma z novim načinom življenja in s prekinjanjem starih in nepotrebnih zadev. Seveda ni sedaj nič bistvenega drugače, a spremembe prihajajo počasi -- baje. Še kakšen drug moj odgovor na tvoje vprašanje pa lahko najdeš, če gledaš nazaj po objavah.