zerkalo

Mislil sem na odločitve, ki na koncu prinesejo rezultate, ne pa na trenutno zadovoljevanje potreb. V tem je velika razlika. Da nečesa ne zmoreš je pa samo izgovor pred samim sabo, a ne, ki se ga naučiš kot majhen otrok, da lažje prepričas mamico.....takrat je tudi pomoč včasih dobrodošla, večkrat kot ne pa samo ovira razvoj.

Ma, jaz pa ne vem, če je temu ravno tako..... . Naj pojasnim. Sam sem (preverjeno! ) že srečal v živo kakšnega z omenjenim nazivom, pa se niti slučajno nimam za nekega pripravljenega učenca, prej nasprotno, takšno učenje me niti ne zanima kaj posebej. Da ne bo pomote, osebno, v živo, ne po kakšnem channelingu čeprav tudi tako (hvala, Gaia za link na astrološkem forumu ). In tudi nimam občutka, da sem se kakšnemu mojstru zazdel primeren za učenca, jasno.....Pa sem kljub temu mnenja, da ne zamujam prav nič, ker za učitelja jemljem Življenje in me že ono po glavi s palico, ko je to potrebno. In Življenje itak zajema vse mojstre skupaj, pa še kakšnega povrhu Point tega pa je, da nima smisla čakati na nekoga, ki te bo učil ali potegnil iz česarkoli, v vsakem trenutku je možno vzeti lajf v svoje roke in narediti karkoli, pa če nikoli ne srečaš ali pa.bolje, nisi "pripravljen" za kakšnega učitelja. Na koncu koncev vedno srečaš samega sebe, zakaj bi izgubljal čas s čakanjem na koga drugega......

Še to......ja takole nekako je bilo mišljeno, pa še na drug način.. naša bit je bog, in v resnici je ljudi najbolj groza samega sebe, svoje lastne enosti z vsem, saj če se jo v resnici zavedo, je to konec iluzije o neminljivosti. In raje ubijejo boga v sebi ter počakajo na smrt, ki jim na koncu koncev vseeno odvzame to iluzijo, kot pa da bi imeli jajca pogledati resnici v oči. Raje se tolažijo z nevemkamvsevzetimi mojstri, morda pa jih bodo rešili oni. Bog v njih pa čaka in se veseli po svoje.......

Mogoče "vnebovzeti" ja.... .....upajo, da jih ne vrže iz nebes

Kdo to? A un k bi umru od groze? Al bog? Živ, al un u nebesih? Al mojster? P.... jih je kr naenkrat........

Ali pa še huje. živega boga...morda bi kar umrli od groze, ali pa bi ga vsaj poizkušali ubiti

Sej sem samo reku da vem zanje, ne da jih nimam Evo vidiš, včasih je dobr tut poslušat ne sam čvekat Pa zdi se mi, da loh prej jest teb kej zavidam.......ampak tole je resna magična tema, ne bova zdej čvek čvek..... ajd.....

Pred čim?..........kaj pa če vem kaj me matra? Pa če vem, da bi to tud bejba vidla? Recimo, ti veš da rada kar tjavendan čvekaš, a ti kej koristi, če ti še jaz to povem? Po moje ne........

Jaz, recimo, ne vem če bi si..... Je preveč natančna......

hmmm. to je dopamin...serotonin pa je malce drugačen hormon, sprošča se recimo pri globoki meditaciji, rem fazi sanjanja, skaratka pri delta možganski frekvenci....

Seveda gre....čarobna palica je tukaj samo "pesniško" povedan tvoj izraz. Kako se že temu reče? Prispodoba? Punca se pač rada izraža z okraski, ker je romantična duša, po mojem.... Pa kaj oziroma kje sploh je naša zavest? A ni to tista točka kjer se zavedaš? In meni se zdi, da je ta točka zelo gibljiva zadeva....ampak saj res, kaj pa jaz vem o naravi zavesti..... Mogoče bi znal to bolje razložiti kakšen razsvetljenec, saj jih je polno na forumu hm...ampak vseeno, ker sem imel ravno pred nekaj dnevi podobno debato s bivšo punco....a ni lažje zaznati praznino, če vidiš navidezno obliko okoli nje? Eni uporabljajo čarobne palice, drugi molitev, tretji kr kej, ti zgleda kar direktno zavestno skozi težke tranzite in aspekte, pa je vse en isti šmorn. Pomembno je da se zavedaš sebe pa kakorkoli. In da te to zavedanje ne mine. Na kakšen način pa.....ni pomembno.

Čarobna palica-zavest in osrediščenost.... Kakor se meni zdi, sta tole le različna izraza za eno in isto stvar. Sicer mi je izraz zavest bolj logično dojemljiv, pa vendar kakor komu a ne..... Če smo pa že pri izrazih, mi je pa tudi že malce slabo od tega opletanja z zavestjo gor in dol. Zihr se najde še kakšen ustreznejši in lažje predstavljivi izraz. Oziroma prebavljivi.....

in obratno......

Morda pa nismo dovolj predani ali pa preprosto, ne zmoremo.... Še dobro, da zavest ni merljiva količina....le kaj bi nam drugače še preostalo....

Vidim da si resno vzel tole debato..... No, sam sem bil kaj nekajkrat na intenzivu in moram reči, da sem zgoraj omenjeno izkušnjo prvič zavestno doživel prav tam. In prav toplo jo priporočam vsakomur. Res pa , da sem se hkrati zavedel da je absolut ( kakor ti to imenuješ) že ves čas prisoten in da je tisti neskončno kratek trenutek, ko se zavest dotakne resnice tako močan, da je že naslednji samo stanje uma. In poznam posameznike, ki jih je tovrstno spoznanje resnično spodbudilo, vso svojo energijo so usmerili v pot zlitja z njo. Kakšnemu je pri tem tudi uspelo. In mnenja sem tudi, da je Charlesu takrat na oni plaži resnično uspelo dojeti popolno tehniko za tovrstna spoznanja v tistem času. Samo časi se hitro spreminjajo. In v sedanjh ultra visoko vibrativnih je zavestno petje ali recimo ples veliko učinkovitejša tehnika za popolnoma isto zadevo. Saj veš, resnica je ena, pa če do nje prideš kakorkoli. In poraja se mi vprašanje, zakaj bi se človek šel tak mazohizem kot se ga mora iti na intenzivu, če lahko poje ali pleše? Razen če mora zdraviti lastnega, seveda. Ali pa, če dobro služi s tem da zvito reklamira preživele tehnike in mu treba nič drugega kot da citira druge, ker seveda nima jajc da do konca odpre srce. Samo, na koncu nihče ne uide resničnemu zlitju s sabo. In iz lastnih izkušenj ti povem, da visokoleteče pesnenje o resnici pri vsej zadevi prav nič ne pomaga. Lep dan in veliko ljubezni....

Hvala. Torej motivacijska.....tudi v redu, nekaj podobnega je že nekdo povedal v enem prejšnih postov. Torej za dobro mero motivacije le na intenziv. Cool......

Ja sori no, pol ga pa zgleda res nisem......sej nism mislu nč slabga.... Samo zanima me pa res, kaj je praktična korist takega razsvetljenja....morda pa ti znaš povedati, saj veš a ne? Mislim, kdo si.................pa to...

Hja, kar moram še jaz nekaj pripomniti tukaj in sicer, da je po mojih lastnih izkušnjah v resnici čisto isti šmorn, če doživiš tisti trenutek ali ga pa ne. No ja, vsaj veš v čem je štos. Kakšne praktične vrednosti pa ne vidim v tem. Plezaš na goro, pa srečaš unga k prhaja dol in ti ves navdušen pripoveduje svoja doživetja in v enem trenutku doživiš njegovo izkušnjo, torej veš kako je gor. Lahko je to moralna spodbuda, ja. Še vseeno pa je pred tabo ista pot. Samo to.

Tale je v bistvu še najbolj natančna od vseh definicij. Čeprav je njeno sporočilo skrito, jasno. V besedni zvezi "Jaz sem..."

Ja,prav imaš, na svoj način se strinjam z vsem. Samo eno pripombo imam, Kabale morda res ne poznam zadosti, da bi o njej modroval, ampak glede na to, da ti pametuješ tudi o stvareh o katerih se ti še sanja ne, sumim da tudi o Kabali ne veš kaj konkretnega... Zgodilo se mi je, bolj nehote kot namerno, da sem se fizično, torej s telesom prestavil v neko drugo dimenzijo. In v tisti nekajurni paniki, ko sem iskal pot nazaj v "domače" okolje sem se naučil več kot so me prej naučile vse knjige. Pravzaprav sem ugotovil, da me knjige niso naučile prav nič, razen tega da so mi zbudile radovednost. Drugače pa je bilo branje popolnoma brez haska. Na poseben način pa sem se srečal tudi z zavestjo s katero prideš v stik, ko zaužiješ thc. In prav zaradi tega vedenja sem odgovoril na tvoj nasvet mladi uživalki Ker se je iz njega dalo razbrati tvoje popolno nepoznavanje zadeve. Povedal pa si ji to tako prepričljivo, da se sprašujem, če uporabljaš enako finto tudi pri Kabali. Saj vidimo že pri politikih, govori o nečemu o čemer nima pojma, pa vseeno prepriča folk da mu je zadeva jasna. Jebi ga...

Kaj pa, ko recimo sanjaš dogodek, ki se pripeti deset ali dvajset let kasneje. Pomeni, da si bil že tam. Si potem hkrati ustvarjaš tako prihodnost kot preteklost? Če je to res, potem spet pomeni , ker je vesolje pač v ravnovesju, da sta obe že določeni... In usoda spet je in ni.

Poizkusi z vedenjem in resnico, morda bo šlo...

Ja, vsi imamo možnost videti možnosti, samo eni jih pač vidijo več drugi manj. Preprosto povedano, vsi lahko z delom na sebi postanemo jasnovidci. Nihče pa ne more videti tvoje odločitve v prihodnosti, če se še ni zgodila. (če se je že, pa jo vidijo tisti ki to zmorejo, jasno) Point tega umovanja je, da smo popolnoma sami s svojimi odločitvami odgovorni za svojo usodo oz. lepše povedano, ves čas jo sami kreiramo. Torej usoda je in ni. Tisto o času, ki ima samo eno dimenzijo sem pa tudi sam prebral v eni knjigi in moram pripomniti, da je avtor povedano mu razlago malce priredil zaradi jasnejšega razumevanja, svojega seveda, v tistem trenutku. Me prav zanima, kakšna je njegova trenutna razlaga te zamotane zadeve...