mgd

Vem, da ni spoznanja sebe, če se ne zavedaš od koga si. Zato ateist ne pozna samega sebe in s tem tudi ne kaj je zares dobro in slabo zanj in za druge, zato tudi ni pomirjen tolk kokr bi rad bil. Le če si sam pomirjen, lahko drugim pomagaš dosežt mir. Kdo pa si ti, ki doživljaš? Tvoje doživljanje ni odvisno od povezave z materijo. In doživljanje materije ni edino možno doživljanje, niti ni izpolnjujoče. Obstaja duhovni svet tud. Spet nisi prebral?

Tud ta ne izhaja iz poznavanja sebe, zato je zgrešeno tudi kaj je dobro zanj in kaj slabo. Tud tak posameznik ni povsem miren. Ne ni nujno. To je spet samo znak da samega sebe, različnega od grobe in subtilne materije, še nisi spoznal. Vozniku se ni treba poistovečat z avtom, da bi lahko skrbel zanj, se pa zaveda svoje povezave z njim. Tud vznemirjen nisi. Spet nisi prebral kar sem napisal?

Za tiste, ki še niso doživeli večnega sebe (jaz uporabljam izraz duša), se lahko reče, da je "veliko let" od "začetka" njene pogojenosti ja, sam to je razlaga samo za ta nivo, tj. za tiste, ki še niso izkusli sebe onkraj materialnega časa. Vidim, da ti še nisi sposoben razumet (ali od mene sprejet), da duša nima let niti "časa" njene pogojenosti ne morš določit z leti, kot sem opisal že prej. Men teh trditev ni treba preverjat, ker sem jih doživel, kar ti seveda od mene verjetno spet ne boš sprejel in hotu na tak ali drugačen način izpodbijat, da si nahraniš lažni ego, za kar imaš seveda vso pravico in tudi ustrezen rezultat. In če ti nekaj ne moreš razumet, to nujno ne pomeni, da tudi jaz ali kdo drug ne more. Tud to je le znak zavisti, ki izhaja iz nepoznavanja sebe. Ker tisti, ki so pisali te bukvice, ki jih omenjaš, niso spoznali večnega sebe (za kar jaz uporabljam izraz duša) ali pa ker tako razlagajo za začetnike. To se čut.

Če to vidiš, pol pač gledaš svojo imaginacijo. Bog je večen in duša je večna, ni proizvedena. Kot sem že napisu, za dušo ni let, niti ni let za "čas" njene pogojenosti. Ti tvoji kaj pa če in kao so le plod tvoje domišljije. Tvoje domišljijske bajke me ne zanimajo, resnica je privlačnejša in prijetnejša. Je pa iz njih razvidno, da ne veš kdo si.

Nisem tega spregledal, ker tud taka morala in etika se še zmeri tiče le skrbi za obleko. Ne, ne sekiraš se, čeprav skrbiš zanj. Ilustracija : voziš se v vlaku in skrbiš za svoj kupe, ampak ko pride tvoja postaja greš ven, brez sekiracije, ker veš kaj je kaj in zakaj. Če se zmotno poistovečaš z materijo se sekiraš in tudi neustrezno skrbiš in uporabljaš. Ni nujno. Če si ateist in ne veš kdo drugi so, ga ne boš recimo pripravljen ubit za njegovo večno dobro, če/ko je to potrebno. S čimer ne pravim, da je kar vsako ubijanje v "imenu Boga" za večno dobro drugih. Mislit si, da si (ali da boš) Bog, pa je še hujš kot bit ateist. Tist, ki deluje po navodilih Boga. Le če zalivaš korenino drevesa boš lahko nahranil deblo, veje, liste, plodove drevesa, ne pa če jih zalivaš posebej. Tist, ki deluje po navodilih Boga, deluje v svoje in od drugih absolutno dobro.

To niso leta duše, to je "čas" njene pogojenosti. In tudi tega ne moreš določit z leti, ker duša je večna in njena svoboda izbire je večna, zato dokler/ko je duša nenaklonjena Bogu, je večno pogojena in ko je naklonjena Bogu je večno osvobojena.

Ne vem, al nisi pozorno prebral tistega kar sem napisal ali pa trenutno nimaš kapacitete razumet tega kar sem napisal. Ateist lahko skrbi le za dobro oblek drugih, kar pa ni najbolj pomembno in je tudi začasno, površinsko, neizpolnjujoče za njega in za drugega. Poleg tega pa bo dajal skrb za obleko v ospredje in tudi skrbel za njo na tak način da bo prepreka pri dajanju dobrobiti osebi. In še enkrat, tist, ki se zaveda kdo je, ni da ne bi skrbel za obleko, ampak to dela na tak način da je v dobrobit njega. Nikjer nisem napisu, da ni pomembno, preberi še enkrat. Ni nujno. Zato sem napisal, da ateist ne more delat absolutno dobro zase in za druge.

Ilustracija... če se en človek utaplja in ti rešiš njegovo obleko... ali se sekiraš če je obleko odplavilo... pomen da ne veš lih kaj je dobro zanj in kaj slabo ali kaj pomembno in kaj ne. Na podoben način, ateist, ki skrbi za dobro obleke drugih je lahko v tvojih očeh dober ja. Tist, ki ve kdo je ne more delat slabo nobenmu. Drugo je če se enmu zdi da ve kdo je ali ve le teoretično. Pozaba tega kdo si ni stvar uma. Mi nismo um. Tud um je le obleka, tako kot telo. Kdo si pozabiš (izgubiš zavedanje), če zlorabiš svojo svobodno voljo. Če se zavedaš kdo si, veš, da za svoj obstoj nisi odvisen od hrane, ki je potrebna za preživljanje telesa. Niti se se sekiraš če ti je telo uničeno, kar itak po naravi ščasoma je. Zato ti skrb za telo ni glavna pomembnost, čeprav to ne pomen da ne skrbiš zanj dokler si v njem, ampak skrbiš na ustrezen način, ki je v podporo tebi. Ko se zaveš kdo si, lahko šele veš kaj je dobro in kaj slabo zate, iz tistega izhodišča. Dokler pa se zmotno-poistovečaš za materijo, pa ti bo skrb za materialno telo (um, telo) glavna stvar.

Spet pokazatelj, da ne veš kdo si in iz tega kaj je dobro in kaj slabo zate

Da pozabiš kdo si.

Vidi se kolk je kdo samospoznan. Recimo en piše, da ima duša tolk in tolk let... eni mislijo da je preživetje telesa glavna stvar in ubijanje telesa najslabša stvar... kar pomen, da še ne vejo kdo v resnic so.

Ni bla neprijetna, to je drgačna jeza, prijetna Lahko deluješ v večno dobro vseh in edino to te lahko izpolni.

Enkrat je šel en svetnik mimo enega jezera v katerem sta dva sinova zelo bogatega in uglednega očeta bila pijana in naga in se prostaško vedla z veliko nagimi ženskami. Ko so ga ženske videle, jih je postalo sram in takoj so se zresnile in pokrile in mu izkazale ustrezno spoštovanje. Sinova pa zaradi pijanosti in lažnega ponosa pa ne in sta bila jezna zakaj jima je pokvaril zabavo. Takrat se je v svetniku prebudilo sočutje in ju je "jezno preklel" (zunanja oblika je kot jeza, ampak znotraj iz srca je ljubezen in sočutje). Vajino obnašanje je kot da sta drevesi, naga sta tukaj in nimata nobenega sramu in ustreznega spoštovanja do drugih, zato vaju prekolnem, da bosta postala drevesi za veliko let! Ampak ker je bilo to prekletstvo od svetnika in iz sočutja za njuno večno dobro, sta postala drevesi v Vrindavanu (mesto kjer Krišna izvaja svoje zabave) in po nekaj časa se ju je Krišna dotaknil in tako sta lahko začutila njegovo ljubezen in uvidela naravo svojega prejšnjega obnašanja (ki jima je škodil), se kesala in tudi sama postala svetnika. Z nesebično sem jaz mislil tisto, ki je za večno dobrobit vseh. Ja, ljubezen ali prava ljubezen je možna le v odnosu do Boga (ker je odnos večen in čist) in s tem avtomatsko tudi do vseh živih bitij kot so povezani z Njim. Če maš res rad Očeta imaš rad tudi njegove sinove in če imaš res rad sinove imaš rad tudi njihovega Očeta.

Ja. Ljubezen je služenje ljubljenega, zanj, za njegovo zadovoljstvo.

Tako zahteva kot želja, ki si ju tu opisal in jeza iz njiju je sebična in neprijetna, ker izhaja iz nepoznavanja sebe in s tem nepoznavanje svoje prave potrebe in potrebe drugih. Zato v končni fazi pripelje do frustracije. Transcendentalna oblika ljubezni je le, če izhaja iz poznavanja sebe in drugih. Ta ne mine, zato je odnos vedno prijeten. Če mine, v bistvu ni bila prava ljubezen, čeprav je lahko začasno in do neke mere prijetno. Nima začasne materialne oblike, ima pa večno, neomejeno. Itak. Ja, polno srečo nam lahko da le ljubezen do Boga.

Ja, zato ker še nisi deloval iz pravega jaza z ljubeznijo do Boga in v povezavi z Njim do vseh. Kot sem napisal, lahko si tudi večno dobronamerno jezen na nekoga, ko deluješ iz ljubezni do Boga. Jeza iz škodoželja ali lastnega sebičnega interesa pa je vedno neprijetna ja. Seveda ima ljubezen obliko, sam ne materialno, začasno, stalno se spreminjajočo, ampak večno, neomejeno in njen cilj je vedno le služenje ljubljenega. Kot sem že napisu, rešitve le materialnih problemov/potreb in zamer do drugih zaradi teh problemov/potreb, človeku ne da trajnega in pravega miru, je le površinski in začasen. Pravi problem človeka je, da je pozabil na to kdo je in čigav je in da ne deluje v Njegovo zadovoljstvo in se zmotno poistoveča s svojim telesom in umom in misli da je njegov interes, interes uma in telesa in interes uma in telesa tistih, katere smatra za "svoje" in strah pred "tujimi" in sebična jeza do "tujih/drugih".

Še enkrat vabljeni danes ob 18h na temo spoznanja sebe in poti ljubezni, Glinška 6, Lj-Vič, Sadhu Maharadž

Samospoznanje, ljubezen... v živo... Sadhu Maharadž iz Indije, ta ponedeljek 7.7., dvorana Transformator, Glinška 6, 1000 Ljubljana Vič ob 18h. Vabljeni. Ima tudi siddhije, sam jih generalno ne kaže, niti jim ne daje velke vrednosti. Njegovo življenje je ljubezen in sočutje.

Na tistega, ki ga imaš rad, npr. ko vidiš, da dela nekaj kar mu škoduje in ga želiš od tega odvrnit. Pri ljubezni ti je interes izključno zadovoljevanje ljubljenega, kar te posledično izpolni. Ampak ti ne delaš zarad svoje izpolnjenosti, ampak ker si želiš zadovoljiti ljubljenega. Mislu sem na rešitev, ki se pokaže, če deluješ iz ljubezni. Ja, to je izvorna napaka iz katere pol sledijo še ostale. In dokler rešuje problem brez da bi reševala vzrok, tud če doseže rešitev razširitve cevi, ne bo dosegla tistega kar bi jo izpolnil in spet se bo jeza prenesla na nekaj drugega.

Ko je iz sočutja, ko drugemu hočeš večno dobr. Sebična so če ne služiš Boga, ker le s služenjem Boga deluješ v večno dobrobit vseh, sebe in drugih, tako kot če zaliješ korenino drevesa, pravilno nahraniš deblo, veje, liste, ne pa če posebi zalivaš list npr. Ljubezen, Bog nista koncepta, sta resnica. Lahko pa zgubiš njuno zavedanje, če se odločiš za sebičnost, namesto njuno služenje. Ljubezni ne sprejmeš zato ker bi tebi in Bogu ugajala, ampak ker želiš le iz ljubezni služit Boga, Zanj. Pri ljubezni ni sebičnosti. Nas pa ljubezen edina izpolnjuje. Ljubezen ne povzroča trpljenja nobenemu, ampak izpolnjenost. Ne, je onkraj vseh tvojih predstav. Hotu si uživat materijo, se posledično z njo zmotno poistovetil, dobil materialne potrebe, postal vznemirjen ko ti niso izpolnjene in za to krivil druge. Tud če ti iz sebične jeze rata, da bojo cev razširil, ti še vedno ne boš pomirjen tolk kokr bi rad bil, ker se držiš poželjenja, iz katerga izhaja sebična jeza, ki povzroča neprijetnost.

Če je vzrok jeze sebičnost, povzroči neprijetnost ja. Če veš kdo si, pol ljubezen do sebe ni sebična, ker avtomatsko vključuje tudi absolutno dobrobit drugih. Ja, če nimaš ljubezni do sebe ne moreš imeti ljubezni do drugih. Odvisn zakaj hočeš, da ti kleti ne bi zalival. Če si to želiš iz zmotnega poistovečanja sebe z minljivim telesom pol je ta želja sebična, ni ljubezni do sebe in drugih. Pokazala bi se drugačna rešitev. Je tvoja napaka od prej.

Lahko pa že začnemo s procesom s katerim bomo lahko postopoma presegli. Če ne bomo začel, tud presegli ne bomo nikol, le več ali manj podlegali. Kaj proži odziv zaradi zalivanja kleti je odvisn od posameznika. Lahko je iz jeze, ker "zaradi občine", ne gre tako kot jaz mislim, da bi moglo it, lahko je iz jeze "ker je občina kriva za moje trpljenje", ki ga doživljam ob zalitju kleti. Čeprav bi se na ta odziv lahko stvar premaknila in bi občina razširla cev (kar zgleda kao, da je jeza vseeno lahko pozitivna), bi mi taka jeza vseeno škodovala, ker izhaja iz sebičnosti, iz neznanja, iz nepoznavanja sebe, iz zmotnega istovetenja sebe z materijo in iz miskoncepcije, da sem neodvisni uživalec in delovalec. S tako "pozitivno" jezo, nikol ne morm presežt vzroka problemov, ki jih imam. Ja, lahko z ljubeznijo (tudi če bi navzven lahko bila v obliki "jeze") prosiš občino naj razširi cev in tudi če je ne bi, ti zaradi tega ne bi bil vznemirjen ali krivil njih za svoje "trpljenje" (ker ga ne bi imel, ker bi na situacijo gledal čisto drugače). Zato se splača začet s procesom prebujanja vseobsegajoče ljubezni takoj zdaj.

Seveda so napačne odločitve tud, tiste, ki te pripeljejo do bolečine. Sprejmemo jih, ker ne želimo slediti dobrega nasveta ampak mislimo, da mi vemo najboljš. Take odločitve si želi sprejemati tisti, ki misli, da ve najbolje, bolje od Boga. Ne slediti Božjega nasveta je napačna odločitev, ker nas pripelje do bolečine in drži notr. Naša najboljša in edina pravilna odločitev, je sprejeti služenje Boga, ki nam ga On ponuja in svetuje.

A si kdaj že videl mikrofon, ki je rekel, jaz sem jezen. Dokler je zavestna oseba prisotna v telesu, se to telo giblje itd. ampak ne sam po seb. In jezen je lahko samo živ, ne nekdo mrtev. Mrtvo telo človeka nikol ne reče, jaz sem jezen. Geni so materija. In kako lahko ta vpliva na nas, v določenih pogojih, ki so odvisni od nas, pa sem pisal prej z ilustracijo "televizije" in "gledalca".

"Tv" ne crkne nikol, je pa lahko ugasnjen. Bog je popoln in skos boljši. Verjamem ti, da ti zarad svoje izbire in pogojenosti trenutno tko vidiš, sam ni pa najboljša izbira in jasna slika.