Če bi vedeli ljudje, ki pločnik v korak jim gre, kako se svet vrti. Da tistega, ki kadar bi, ko po hrbtu topo zaščemi, odnese tok moči. Nekoga zdramil bi žvenket, steklenic in njih klepet, a meni so kot glas, ki kakor angelski je zven, rdeče barve ima pomen, se v plamen razgori. Na tvojem travniku cveti, v tvojih gorah hrepeni, začaran moj pogled. Čim bolj globok je moj vdih, bolj je strasten tvoj izdih, zaspano dan gre v noč. Ko prsa silijo v nebo, sledi le moje jim telo, ko vedeli bi vsi, ki pločnik v korak jim gre in sence nemo jim slede, kako je to lepo. Ti in jaz,v sobi kjer si ti doma Noč in dan, se poželenje z nama igra Tu in tam, povsod se vedno srečava