Vsako jutro zbudi me isto sonce, ista pesem ptic dan dnevu podaja roko, včeraj se utaplja danes v siju preteklosti. Dnevi kot vlak drve, ostajajo prašne sledi, ljudje so kot sence prihajajo in odhajajo na mojo pot počasi je konec poti ne tej poti od trenutka do trenutka Ti. Zazrt spet moj pogled je v neznano vse kar uzrem in zaznavam spominja me nate, ostajajo slike v živahnih očeh, trenutki sreče zapisane na straneh orumenelega papirja. Počasi zbledele bodo slike, nekoč morda načel jih bo čas, spomin nekje v kotu bo živel, praznina v mojem srcu ostaja ne hodim sama skozi vse dni a misel na tebe nikoli ne boli. Je hvala beseda prava za trenutke minljivega? Je prosim beseda tista , ki ne slišiš je? Vem, nazaj spet vrneš se.