Vem, da si tu. Čakam, da me ne pogleda, da me ne vidi. Čutim, da je vedno tu, da nikdar ne odide, da me plašno gleda, da ni rešitve iz tega kroga. Bojim se, da me kaznuje, da me preklinja, da mi sledi. Odveč so mi skrivnosti, prerokbe, uganke, posebne pravice, odmaknjenosti. Glasba me vznemirja, prelepa je kot oblak. In rada bi ga slišala in videla, govorila z njim in ga poslušala, se smejala z njim in mu gledala v oči. Rada bi, da bi končno zbral pogum, me spremenil v list ali kamen, v atom, v molk ali zrak, v nekaj čistega , bedastega ali ničevega v svojem popolnem kraljestvu. Rada bi ljubezen ali počitek.