Moj vrt je kakor luna visoko gor na hribu, luna iz zlata. Dragocenejši v temi je dotik tvojih ustnic. Petje ptice, ki jo skriva krošnja, je utihnilo. Po svojem vrtu hodiš. Sam, nekaj manjka, to vem. Tuja je pesem, violina, ki je najdražja, v roki tvoji, lunin sij nad ulico, reci, zakaj ti to je dovolj? Pod sijem lune, si ogleduje kremplje zlat, nežen tiger. Ne ve, da je že davno raztrgana moja duša. Nežno je biti dež, padati po licih, nežno je biti srce. Težki so dnevi, ko ni človeka, zore in sanj. Nisem se izgubila, kot nekateri želijo, v morju krvi in joka. Sem tista, ki v nemi noči kitice prešteva. Zakaj sta bili samo dve?