FixMinze

Hmm sej to je res ampak bolj kot želje je prisotna otroška zvitost , način kako do uresničitve želje priti, kako se ta izraža je že druga stvar. Ker recimo želja po spolnosti, jaz je v otroku nekako ne uspem zagledati, čeprav otroci so seksualna bitja, pa je to pri njih vseeno izraženo na drugačen način. Bolj kot doživljanje čiste spolne energije brez želje, pohote .... Men se bolj zdi - gledam otroke ujete v odraslih telesih. Čeprav se mi je že zgodilo, da sem gledal 'odrasle' v otroških telesih. Tist šele zanimiv zgleda.

Hmm meni tud ni jasno kaj li -i a lia -i al kako se to sklanja ni jasno. Otroci so vendar največji mojstri manipulacije. No ja ne vsi. Ampak velikokrat otroška manipulacija postavljena v koncept odraslega, tega naredi skrajno zvitega, pretkanega in manipulativnega človeka pri doseganju svojih ciljev. Mislm, da celo velja, da v takih situacijah vlogo agneta ( tisti, ki prevzem odločitve ) prevzame otrok. Nisem pa ziher. no ja v glavnem subtilni nivo odraslega je tu otrok. Ma sej je povsod a ne. Sam odrasu ponavad loči kaj je prav in kaj ne razen, če podleže priučenim težnjam otroka, ki se mu gre zgolj za sladkarije.

Evo mogoče ideja kako bi lahko popolen nihilistični prehod v odsotnost vsega edino absolutno resnico lahko izgledal. Je kdo bral castanedo in ščite, tiste osebnostne ščite, ki jih omenja. No oni so to počeli na malo bolj krut način in potem je Pablo ( a kvaj že bil ) v bojazni pred uničenjem samega sebe hodil okoli z stolom pripetim na riti oz na hrbtu. nikamor več ni upal brez tega stola ta stol je bil edini pravi ščit, ki ga je obdržal - brez njega bi se razblinil v norost v nesposobnost obstajati v praznini in tukaj hkrati. Torej kako bi lahko človek doživljal tako preobrazbo. Mogoče kot nestabilnost - popolna labilnost notranjih doživljajev. Nesposobnost resnične interpretacije samega sebe, izgubljanje svojih vrednost in mešanje le teh z drugimi. Sedaj sem jaz sedaj nisem več. Sedaj čustim kot jaz sedaj nič več. Kdo sploh sem? Kaj počnem? Kako, da nimam več svojih misli. Zakaj jih ni več ? Zakaj sem nekdo drug. Kakšne so sploh moje vrednote - kam so šle ? Kako, da vsi drugi mislijo, da sem, če v resnici nisem ? Kaj sem potem ? Nič več jaz ? Seštevek misli neznancev ? hmmm Bi se mogoče počutil točno tako ?

http://www.youtube.com/watch?v=7HuobIhYVmU...ted&search=

Ha ha tega nihilizma nisem kaj preveč študiral zgleda pa, da je pot nihilista ravno tako dolga in težka kot pot vsakega drugega človeka. Preden doseže tisto svoje notranje nihilistično občutje mora prvo, prevoziti vse ovinke in šikane svojih notranjih priučenih zablod. In potem se vsi srečamo na isti Barki .

Unis; vsa čustva imajo svoj namen, ki se imenuje adaptacija. Negativna čustva imajo torej namen adaptirati notranje stanje osebka na željeno. Če ta adaptacija negativnih čustev nebi obstajala bi se osebku dogajale slabe stvari, pa jih s pomočjo čustvene zaznave ( neprijetnih čustev ) nebi znal razreševati ali postaviti na željeno stanje, ker le ta nebi obstajala. Si predstavljaš človeka, ki bi hodil po svetu pa bi se mu dogajale slabe stvari - nebi pa doživel nobenega negativnega čustva v zvezi s tem. Ja zelo slabo bi se mu pisalo. Torej kako bo tatjana doegla adaptacijo željenega stanja je povsem njena stvar. Lahko tudi tako, da bo vsem jebala mater. Ali , da bo spuščala strupene poglede. Ali pa enostavno tako, da bo predihala doživeto in na novo zakoličila ograjo. Vem kako je, če se ljudje v službi začnejo obračati proti tebi, ker se mi je to zgodilo. Sramote sicer nisem doživel, ker je le ta pojem, ki se pri meni izrazi skozi jezo, ki je neprijetno čustvo. Zalost npr; je tudi neprijetno čustvo, ki je posledica izgube. Vsi, ki trpijo za izgubo čutijo žalost. Pri men se je povrnitev stanja zgodila skozi spoznanje sodelavcev, da obstajajo stvari, ki presegaji njihovo razumevanje in pa s povečanjem moje delovne motivacije, volje. Ka čem rečt - razne opazke sem enostavno spregledal, ne dovolim pa več, da se pojavljajo nove. Če ne rata s humorjem ( pa ne gre za prisiljeni humor- igra pač, včasih nujno potrebna) pa sigurno uspe z grdim pogledom ali pa z manipulacijo energij, ker ljudje vse premalokrat vidijo sebe. Ampak mislim, da tatjana nima tega problema ona samo podoživlja stare stvari v novem okolju. Kar pomeni, da se ji sedaj stvari v resnici ne dogajajo, če sem prav razumel. Torej gre za meta - čustva. Ob doživljanju prijetnih čustev doživlja neprijetna. Torej se razumeva zakaj so neprijetna čustva nujno potrebana tudi iz eksistenčnega vidika ? in da njihov namen sam po sebi ni negativen. Negativen prizvok jim damo sami v resnici niso negativna ampak zgolj neprijetna. Veš kaj pa pomeni, da znamo lepiti. Lepiti rane. Lepiti jih s spoznanjem, da so odpuščanje in svoboda, ki s tem pride veliko bolj pomembni od bolečeine. Pomisli kaj pride s svobodo ob opustitivi neprijetnega čustva. Veš kaj pride - pride nova odgovornost in nov izziv. Kar pa tud zna biti zastrašujoče. Kako pa sedaj naprej, ko se mi ni treba več sekirat. Kaj pa zej ? panikaaaaaaaaaaaa! a zej moram skoz bit dobre volje

Aja pa še tole; jaz ne verjamem v zatiranje neprijetnih čustev s prijetnimi. Neprijetna čustva imajo svoj namen - da ti pokažejo ka ti manjka, ka misliš, da ti mankja. Omogočajo ti napredek in odpirajo nova vrata. Zatorej je verjento smiselno, da za neprijetnimi čustvi prepoznaš prijetna in pustiš, da nekako sama vplivajo nate - kot da bi recimo boga spustil v svojo hišo - metaforično. mislim pa, da scanje po drugih pade v kategorijo doživljanja prijetnih čustev z aktivacijo neprijetnih. Za čemer pa se skriva neka globja iskra našega otroka, ki pa ga je postopno treba začet odkrivat na kak drug način, ko pa s scanjem po drugih. Ja tud jaz včasih ščijem, pa serjem pol grem pa na bide pa tam rit mal spucam fuckin lol

Uuu IMO je to najslabša možna varjanta. Poglej ta model. Vsi ti tvoji občutki in premlevanja so povezana s tvojimi čustvi. Na katera reagiraš. Čustvo se pojavi takrat, kot ti neko situacijo zunanjo ali notranjo dojameš kot pomembno. Če ni pomembna gre nekako mimo. In glede na pomembnost potem variira tudi inteziteta tvojega čustva. Bolj se ti bo nekaj zdelo pomembno bolj intenzivno bo čustvo. No takole. Sedaj pa prijetna in neprijetna čustva. Prijetna čustva doživljaš, ko prepoznaš neko situacijo kot pomembno in ta situacija povzroči tvojo notranjo potrditev -> potrditev nekih kvalitet, ki so tebi pomembne Neprijetna čustva pa doživljaš takrat, ko neko situacijo prepoznaš kot pomembno in povzroči notranje ogrožanje -> ogrožanje nekih kvalitet, ki so tebi pomembne. Potem pa pride zraven še definicija meta čustev. Meta čustva so tista kjer človek ob doživljanju prijetnega čustva začne doživljati neprijetno čustvo. Ali pa, da ob doživljanju neprijetnega čustva začne doživljati prijetno čustvo. Vse je odvisno od tega ali se tebi zdi bolj pomembno doživljanje neprijetnega čustva ali prijetnega. Je priporočljivo, da doživljanje neprijetnih čustev doživljaš kot izziv ali inspiracijo za doživljanje prijetnih čustev. Se pravi tvoj glavni problem je, da sedanja ali pretekla situacija ogroža neke kvalitete, ki so tebi pomembne. In mislim,da se furaš tudi na ene misli, kjer ob doživljanju prijetnih čustev padeš v krog neprijetnih, ker jim daješ prednost. Ne skrbi nisi edina - men se dogaja non stop. Vaja pa dela mojstra pravijo oz. Mojster dela vajo

Kaj se je pa zgodilo s tem, da človek v osami. V odsotnosti od tega svet najde svojo eksistenco. Edino eksistenco lahko najdemo le v odnosu s samim seboj, v odnosu z okoljem najdemo le eksistenco trenutnega družbenega položaja. Kaj čem rečt? Jaz in Ti nista omejena na Kuvrtat in Ardent ali na katerokoli drugo pojavo ( človeško ). Ampak gre dlje, dlje , dlje od tega. Hmm kaj čem rečt. IMO se ni pametno omejevati. In najbolj hecno je, ko bedak vodi bedaka

Oh se pravi si buden. Zanimivo, zanimivo, možno seveda, seveda...

Unis; kako veš, da si buden. Mislim jaz zase meni, da spim. Prav zares. Menim, da večina ljudi še spi. Vsi še gledamo skozi meglo. Sam eni bolj drugi manj. Budni pa nismo. Ma kaj to pomeni, da si buden. Da si pozoren ? Da se zavedaš sedanjika ? Ma jaz mislim, da je buden tisti, ki dojame, da smo opazovani. Pa še takrat je buden le proti tistim, ki še niso budni. Kaj pa naprej ? V bistvu menim, da bluzim, ker ne vem kaj naj si predstavljam pod buden... Ko bom buden bom pa zopet ugotovil, da še spim, še več - da smrčim in to zelo naglas Zato je budnost verjetno pozornost in zavedanje...

Unis; verjetno maš tisto teorijo mreže matrice v mislih ? ki si jo omenjal v enem drugem topicu. Čeprav jaz težko verjamem, da se svet vrti okoli mene, težko razumem. Ja seveda se vrti okoli mene, ampak mislim, da ego to zameša za tisto spoznanje vesolja v človeku. Tisto, ko si vesolje. In ker zameša vesolja nikoli ne spozna. E.C; ja sej se razumeva. Seveda nekaj zame ne obstaja, če tega ne vem. To se že skoz razumeva in strinjava. Jaz sem potem začel razpletat naprej, kako ta kamen vseeno je, četudi jaz zanj ne vem.... No ja IMO tale kvantna fizika sama po sebi dokazuje obstoj Boga ali drugače zavesti, ki deluje neodvisno od nas skozi nas. Audente; hmm jaz sem razmišljal ne o tem kako bi svet bil prazen brez nas. Ampak o tem kako ga mi tvorimo. Kako ga oblikujemo s svojo zavestjo. Ne na nivoju odnosov, gibanja, komunikacije itd. ampak direkt na nivoju ekzistence, na nivoju kreacije.

Ja E.C seveda se razumeva in tudi strinjava. vsekakor. Vendar po svoji stari navadi nebi posploševal na tak način, da bi pogojeval obstoj Vesolja z našo zaznavo. Drugače pa se popolnoma strinjam -> vsake oči majo svojega malarja al kako že gre. In to je neizpodbitno. Drugače pa se mi trditev, da vesojle brez zavesti ne obstaja ne zdi težka trditev. V njej se pač samo odseva samopomebnost, ignoranca, aroganca in še kaj bi lahko našteli naše človeške rase. Seveda vesolje ne obstaja brez zavesti. Ampak čigave ? ja čigave! človeške ? pha polni smo napuha ja! Drgač pa ja se popolnoma strinjam s teboj. Mam pa novo teorijo: mi sami ustvarjamo ta svet. Brez nas ga ni. Zemlja se nahaja na robu vesolja pravijo. To je v resnici le izraz naše zavesti naše osredotočenosti, zbranosti, zavesti, zavedanja. Ko bomo osredičeni se bo Zemlja začela premikati proti središču vesolja. Ko bomo resnično spoznali pa se bo iz središča Vesolja, ki bo Zemlja le to potegnilo samo vase nazaj v prazen nič. Enostavno bomo Izginili. In prav nič se ne bomo borili niti bali. Hmm sej, če pomisliš in če imajo kvantni fiziki prav, se sploh ne sliši tako noro. Ampak tud ta teorija pade - od kje nam potem ta privzeta pravičnost, resnicoljubnost al kako bi temu rekel ? da smo se postavili na rob vesolja in ne v središče, če smo si tako samovšečni. Ma sej lahko, da res sami ustvarjamo ( da je to naš produkt ), sam neki nas fura in vodi, ker drugače bi bila tale realnost drugačna Ker res je čudn, da smo podrejeni nekim pravilom, ki se jim po defoltu upiramo. Šele pol k vidmo, da ne gre drugače začnemo gledat ven iz svojih okvirov. P.S: ja sej vem off topic

Ja sami so si krivi. To je njihova šola. To ne pomeni, da je treba sedaj slaviti zmago. To počnejo tisti, ki so jim drugi krivi. Tud oni so si sami krivi, da to potrebujejo. Tako je sprejmi in se uči, glej kako bodo popadali stran. Brez boja samo skozi spoznanje. Ja to je Boj ampak ne tak kot so nas učili. Ja vsem megla pred oči - življenje je boj, življenje je bitka. Bori se. Na življenje in smrt. Pazi le pazi, da ne postaneš žrtev, le pazi, ker vedno je drug kriv. Spoznaj napdalca. Kdo koga potem uči. Kdo koga uči poraza, kdo koga uči zmage. Največja zmota. Spoznaj napadalca. Ja spoznaj ga, prej spoznaj sebe, pa napadalca ne bo potrebno spoznati. No ja kaj čem rečt. Da smo ljudej preobremenjeni s to poziciji, da se je treba drugih obraniti in zaradi preobremenjenosti to počnemo na napačen način

Veš tole pa jaz ne poštekam sem že probal. Ker lej praviš, da svet kot neki absolutnega ne obstaja. praviš, da obstajajo zaznave. Ampak jaz pravim, da ta svet obstaja ne kot nekaj absolutnega, ampak kot samoobstoječa materialna oblika. In to samoobstoječo materialno obliko jaz dojemam preko mojih osebnih zaznav ali notranjih procesov. Razen, če - je ta samoobstoječa materialna oblika le posledica naših procesov - kar pomeni, da jo sami ustvarjamo. Ampak a nebi to pomenilo - da smo sami v vesolju. Razen, če nismo alienov tudi sami ustvarili . Ampak a to pomeni - da potem oni ne ustvarjajo tega sveta, tako kot mi. A mogoče oni mislijo, da so oni nas ustvarili in ne mi njih. Hmm, če smo jih ustvarili sploh. Ampak to spet pomen, da smo sami. Mislm - a veš kam to pelje ? Torej vesloje je tudi brez nas - mi ga samo dojemamo. Torej vesolja brez nas ni - mi ga ustvarjamo - kar dolgoročno pomeni izginotje materialnega sveta. Dematerializacija.Čeprav tole se mi zdi izredno smiselno. Ampak lahko, da je pogojeno z dojetjem/razvetljenjem drugih oblik, kar pomeni nezmožnost uresničitve tega, zaradi evolucije-> vedno bo vrsta, ki je 'pod'. Kar pa v resnici pomeni, da je preostali del vesolja neodvisen od nas. Kaj pa okvir v katerem smo mi rojeni v ta že obstoječi svet? Povzetek; a mi dojemamo obstoječi svet skozi skupek zaznav ali obstoječi svet je skupek naših ( ne naše ) zaznav ? P.S: Črna Materija 90% vesolja. Je ves ostali del vesolja, ki čaka na nas? Na našo dematerializacijo, na naše dojetje? Čaka, da se zemlja preklopi na drugo demenzijo obstoja ? Izgine iz materialnega sveta ? P.S: ne se preveč sekirat zaradi off topic, če komu ni všeč, se itak s sabo pogovarjam

Ej Unis veš, da tisti revčki, ki dopustijo trpljenje v svoji dobronamerni ureditvi imajo kar prav. Popolnoma samo so krivi, da se jim vse to dogaja. Prav nič niso drugi krivi, ker kot si rekel imajo napačno predstavo o žrtvi in napadalcu. Pa ni napadalec tisti, ki je kriv za njihovo tegobo, ampak kar oni sami, ker na napadalca reagirajo na napačen način. Pravilnih odločitev je nešteto ampak, če izbereš tisto edino napačno - pasivnost, udaja, poraz, pomilovanje, patetika, ki vse pridejo v isti sosedovi košarici - pol si pa pečen. Pa tudi te odločitve so same po sebi usmerjene k razrešitvi situacije. Tako, da kakorkoli obrneš vedno je človek sam kriv za nastalo situacijo. Ker, če mene vprašaš. Ko se ti nekdo zaleti na parkirišču in ti jebe mater, ti pokaže fuck off in mirno odpelje, ti meni rečeš, da je on kriv za vso tvojo jezo, težave, celo situacijo. Bull Shit. Kriv si sam ? Ker se nočeš učit, ker nočeš ob tem rast. Ker se raje huduješ in nerviraš in s prstom kažeš na druge ( ne mislim več osebno ) Namesto jeze, ogorčenja, samotrpinčenja - lahko mirno zavzdihneš, vzameš kuli in zapišeš registrsko + pokličeš policijo. In Bog bo videl. Bog bo videl in spoznal, da si spoznal. In naslednjič boš namesto odrgnjenega vozila na svojem super avtu dobil napol plastično pleh pičko z velikimi prsmi, dobro ritjo in žnablji - in zaslišal boš glas Boga - kaj si nis nekaj takega zaželel ? No resno, le kdaj bomo spoznali, da smo res sami krivi in ne drugi. Le kdaj bomo spoznali, da ropar v temnem prehodu ni naklučje ? hmm, da to vse ni naključje. Ali pač je ? dvom, dvom, dvom večni dvom... Ja le kdaj bom spoznal. Le kdaj bom hotel spoznati.

Zej načeloma je pravilno, da spreminjaš sebe na način, da lahko deluješ v odnosu z drugim in ga sprejemaš. Ampak kaj pa, če te nekdo telesno napade. Seveda bo edina sprememba preoblikovanje njegovega vedenja, po vsej verjetnosti s preminjanjem njegovega zunanjega videza v skrajnem primeru. In potem je treba previdno križariti med tema dvema idejama, ker tale svet zaenkrat ni ravno idealno prebivališče za dušo.

Ma ne vem ne maram posploševanja. Ravno danes sem se ujel pri razmišljanju, kako bi bilo lepo, če bi s takšno lahkoto odpravljal negativno energijo, kot odpravljam potrebo ali obremenjenost z materialom. Pa je to le posploševanje, ker se potreba po materialu in potreba po zdravih čustvih ne uklapljata preveč dobro. Podobno je pa z ljudmi. Kokr hitr jih prebereš,tako hitro se tudi zmotiš. Pa to nima zej veze z Indyjem, tam je bila druga pesem...

Ja no govoril sem o tem, da je reagiramo na tri osnovne možne račine, glede na emocionalno reakcijo. Ali drugače reagiramo na neko rezultanto iz podzavesti, neglede na to ali je ta posledica strahu, ogroženosti ali česa drugega. Še vedno lahko reagiramo z jezo, strahom ali pasivnostjo. Torej na strah kot emocionalno reakcijo spet lahko reagiramo s strahom. Primera; -sredi noči v gozdu nekaj zašumi. Tesno nas stisne pri srcu in poženemo se v beg. -lahko se tud vsedemo na tla, v krču in čakamo, da mine -lahko tudi jezno zakričimo v lastni ogroženosti in strahu -hmm lahko pa prebudimo trmo in si mislimo, kar pridi k meni, imam nekaj zate Zadnje dva primera sta oba primera jeze in izražanja te na dva različna načina. Hmm kva čem sploh rečt, ker se strinjam stabo. Dvom, pasivnost pa to. Sicer ti verjetno govoriš o tisti ekstremni komponenti dvoma in pasivnosti, ki vodi nekam dol v močvaro. Sam dvom pa pasivnost lahko pretvoriš v potrpežljivo vztrajnost, ki vodi do bolj hmm poglobljeniih notranjih odgovorov, tudi poglobjene vere. A veš namesto mentalne slike tipičnega dvoma, ki zgleda zelo kaotično, vstaviš drugačno podobo - sonce, božanstvo -> kakoli, kar je še vedno dvom, vendar ima drugačno energijo. V bistvi tako že delaš drugačen kontakt, preko katerega se ti lahko kaj pokaže. A veš ne paše, da zamenjam dvom z neko lažno resnico samo zato, da dvom izgine. Ker lažna resnica še dvoma ne dopušča, potem moraš pa na novo razdirat in gradit. Pa ne pravim, da ti to delaš, samo razmišljam. Pa tisto kar sem boldal si mi dobro napisal. Edina kar bi dodal, da je problem takega nesmiselnega razmišljanja v odsotnosti miselnega modela. Če maš primeren miselni model, z razmišljanjem ni nič narobe, ker ti daje nova spoznanja in odgovore. Če pa modela nimaš, greš pa dol proti močvari. Pa tisto umiranje mi hecno interpretiraš. Umiranje ega je drgač nekako pozitivno mišljeno, umiranje proti novemu rojstvu. Umreš v starem prepričanju - se rodiš v novem.

Ne razumem ravno dobro, sicer mi je jasno kaj izpostavljaš v tekstu, kot celota. Ampak, če se malce obešam na besede, kot toložba k morebitnemu samomoru, le kako ne bolečine mešati z lastnimi pričakovanju. Ko pa je ta posledica lastnih pričakovanj. Ko pa je vse posledica lastnih pričakovanj. Ko pa še celo spoznanje izraža skozi lastna pričakovanja. Saj vendar le, nobena stvar ni kar taka kot je - je le interpetacija v našem umu. No ja lahko bi debatirali o molekularni sestavi kakšne stvari in njene neodvisnosti od naše interpretacije. Ampak - doživljanje objekta materialnega ali čustvenega pa je le stvar našega doživljanja vzporedno s pričakovanji.

Hmm temu se pa reče pasivnost. Človek ima kao tri osnovne reakcijae na stanja; jeza, strah in pasivnost. Jeza je pač jeza Strah je beg pred sabo v situacijo v kateri se počutiš varnega Pasivnost pa ni ne eno ne drugo - je samo stagniranje. Realizacija odsotnosti strahu pa ima verjetno ravno toliko obrazov, kot je ljudi. Odvisno od tega kaj si želiš. Verjetno je večji boj potreben, če si želiš, to kar si tud drugi želijo .... Ne štekam pa kaj točno misliš s provociranjem strahu ? predpostavljam, da je rezultat nekako tisto stanje, kjer imaš res že vsega poln kurac, da se ti strah več ne vpleta v stvari, ki jih želiš rešiti ....? ampak provociranje strahu, provociranje samega sebe ?

Jah poglej v območju vojne te strah obdaja, čutiš, vohaš, slišiš ga. Vseeno ti arenalin šprica iz vseh možnih lukenj, si fokusiran, zbran strahu navkljub . Ne izgine še vedno je tam. Ti pa njemu navkljub ne zmrzneš. Lagal bi si, če bi rekel, da ne čutiš strahu. Strah je edino sredstvo, ki te še ohranja živega. Daleč od tega, postane odsoten.

http://debri.ru/temp/pics/060528-145119.jpg

Sej zanimivo razmišljanje. Sam se mi zdi, da malce poslušuješ. Zdravila imajo lastnost, da povrnejo človeka nazaj v prvotno stanje, to je tisto, ki je bilo pred boleznijo. Operacija pa ima lastnost, da človeku spremeni prvotno stanje. Po njej ni več isti. Sedaj bi se našel kdo, ki rekel, kaj pa operacija srca, ledvic. Te operacije še vedno težijo nazaj k provotnemu stanju. Edino pri sijamskih, dvojčkih ali pa dvospolnikih ostanem brez besed. Zej poraja se vprašanje ali je prirojena telesna hiba enaka nekemu notranjemu psihološkemu stanju, katero je lahko tudi priučeno ali celo vsiljeno od okolice ? Majhen otrok lahko hitro pade pod vpliv nasprotujočih energij. Problem je potem v družbi , ki tako osebo razoroži s sloganom '' sem kar čutim '' IMO je napačen. Čutimo samo kar smo priučeni, čutimo emocije na naše vzorce. Preden pridemo do ''čutim kar sem'' je pa že razsvetljenje blizu. Poglejmo še iz vidika samospoznanja/razvetljenja. Recimo, da gre spoznanje o svojem notranjem otroku o čistem nedolžnem bistvu potem vzporedno s telesom, ki ga imamo in njemu pripadajočimi energijami. Ta otrok potem preko vseh svojih lastnosti spoznava telo, njegove funkcije, energije, vibracije, lastnosti. Kaj pa pri človeku, ki je zamenjal spol ? telo je še vedno moško s kiruriškim popravkom ? a se zavedamo absurda v katerega bi zapadel tak človek s takim spoznanjem ? Četudi pride do svojega otroka, kaj mu bo ta povedal ? o čem bo govoril ? Povedu mu bo, da z njegovim telesom ni bilo nič narobe.... ..zej tle to lahko povem, na kakem drugem forumu, pa hmm, že težje...

Ja res je, tole je lahko ful dobra psihološka finta za držanje ovčic tam kjer jih želimo. Seveda obstaja tudi drugi zorni kot. Gre za pokoro gospodu, kar ima za efekt uničenje lažnega ega in preobrazbo tega v pravi Jaz. Tega spoznaš v večni ljubezni boga preko pokore seveda. Vse kar moraš naredit je, da se mu ukloniš mu ne nasprotuješ več in vrata v Nebeško Kraljestvo so odprta ... ... sam vseen mislm, da nezavedni psihološki vzvod ne deluje v to smer... ..drgač bi bilo na svetu več ljubezni.. .pa manj heh heh se že držim za jezik... ..preden bo prepozno.. ..prekleti kleri.. ( zej pa navdušeno čakam odzive )