S Sai Babo imam same pozitivne izkušnje. Sociologija religije razkriva apriorno negativno nastrojenost ljudstva do sekt in religioznih gibanj, izkaže pa se, da je v več kot 90% brez osnove. Imamo resne nevarne primere kot so bili Jonestown massacre, Waco Texas, Heaven's gate, templjarje v Franciji, in Aum Shinrikyo..ampak to je le kaplja v morju, če upoštevamo, da je samo krščanskih cerkva, sekt in denominacij registriranih circa 22.000 Najpogostejša obtožba raznih duhovnih voditeljev je spolna zloraba. Na seansah, ki jih je Freud imel s histeričarkami, je terapija v večini primerov pripeljala do scene iz zgodnjega otroštva, ko so bile zlorabljene od lastnega očeta. Tako je razvil koncept starševskega zapeljevanja otrok. Ko pa se je to nadaljevalo, se mu je začelo zdeti malo čudno, da je večina dunajčank zlorabljenih v zgodnjem otroštvu. Število je kar naraščalo, dokler mu ni kapnilo, da so očitki v zvezi s spolnostjo običajna praksa izražanja ambivalentnih odnosov med nevrotiki in osebami, ki so jim blizu. To je obrambni mehanizem, ko nevrotik ne dobi dovolj pozornosti oziroma se mu ljubljena oseba zameri. Tako kot so histeričarke imele ambivalenten odnos do lastnih staršev, ga imajo nekateri ljudje do nadomestnih starševskih figur. Seveda se dogajajo v duovnosti in religiji tudi resnične zlorabe, kot nam kaže kaka dublinska škofija, še zdaleč pa ne tako pogosto in poprek kot bi si mislili, če beremo trače in poslušamo govorice. Sicer pa na koncu vedno odloči lastna izkušnja, tako da dam samo eno možno razlago v razmislek.