Antoninus

Zelo kosmatim ljudem družba naloži nenapisano pravilo, da se preselijo v himalajska višavja, kjer jih omotični planinci zaznavajo kot jetije, ali pa v amerško gozdovje, kjer jim rednecki pravijo sasqatchi. Če ne pripadate tema skupinata, pač še niste kosmati.

kakšen jezik danes uporabljajo vozniki tovornjakov, če vsi mi uporabljamo njihovega?

free pride na vrsto najbrž čez kak milijon vpisov Za strelko bom pa kar sam pogledal....nepričakovano na prvem mestu...kot mačka režalka.

Če vtipkaš moj nick v google, sem na 8. mestu. Pred mano sta Antoninus Pius pa Marcus Aurelius Antoninus, prehitim pa Sv. Antoninusa iz Firenc.

Lunatiki zapravo potječe od Marse. Pa še resno: verjetnostna teorija je v prid življenju drugje, ker tudi če ima vsaka galaksija samo en planet, kot je Zemlja, jih je bojda še vedno zelo veliko.

Knjig o samomoru se v knjižnici ne dobi, ker jih folk enostavno ne vrne.

Sem malo pogledal komentarje tem na strani 24ur. Temni so oblaki na našem nebu, če to odslika stanje večine Slovencev.

kako resnično.

To, da nas vanzemaljci nisu kontaktirali, najbolji je dokaz, da su inteligentni.

worldly wisdom Ne ve nič, kdor s srcem ljudi skuša privabiti, daj jim jesti in še piti, pa boš videl množice k tebi priti.

Tisti očetje, ki so z rajhom sklenili konkordat in ga nikdar obsodili, da ne bi povzročili razkola v dušah nemških ovčic. Hm, a misliš, da je Sartre kdaj prevaral Beauvouirjevo? In če je, kakšne eksistencialistične izgovore ji jer natvezil?

Nisem prepoznal nikogar. Ponavadi vedno pišem in abstracto, razen če jasno leti na koga določenega. Kar se pa krivde tiče, so pa edine pristojne avtoritete na tem področju profesorji teologije na forumu.

Mako, ti si že hegelianec, pa četudi se ne zavedaš

Mislim, da ni njegov point v tem. Ločuje pa sekundarni narcizem, ki je posredovan s simbolnim, torej Idealom jaza in primarnim, kjer se gre za podobnosti torej idealnim jazom. Po mojem on sploh noče ločevati med neko empirično realnostjo čutov in notranjim svetom, ker je ena njegova sintagma, da je realnost strukturirana kot fikcija - sam ta kao "objektivni" svet subjektu že vrača pogled Drugega, kar povratno vpliva na zaznavo le-tega. Looping

Ja, res. Koga interpelira njen post? Kdo se prepozna v občosti poziva? Mogoče pa je bil sam namen zbujanje neke krivde?

Primer hegelianskega sovpadanja najvišjega in najnižjega: yodelling Mozart :xx!:

Ideal jaza pripada Simbolnemu, idealni jaz pa Imaginarnemu. Idealni jaz je podoba s katero se identificiramo oziroma kakršni bi radi postali. Ideal jaza pa nima podobe, je zgolj virtualna točka iz katere gledamo sami sebe tako, da smo si všeč - npr. naredim nekaj dobrega, nekaj kar je prav in sem si zaradi tega všeč.

Tako je. Ne smeš tega, onega, tretjega...prvo pridejo ideali, šele nato lastno ugodje. To je funkcija te dogme, ki jo ponotranjimo, če seveda sploh jo. Pa da nam inštalira notranjega policaja - vest V bistvu gre za to, kakšen odnos se vzpostavi do Simbolnega.

To je pa tako izčrpno, da skoraj ni kaj za dodati. Se kar strinjam z napisanim. Privoščim si samo omeniti nekaj, kar se mi zdi blazno hecno s stališča našega prepričanja o "avtonomni, neodvisni osebnosti". Lacan individualizaciji pravi alienacija, ker gre v bistvu za ponotranjenje simbolnega zakona - v njem se odtujimo primarnemu zrcalnemu razmerju in postanemo posamezniki z lastno avtonomijo. Kakšno zanimivo pojmovanje avtonomnosti

Še ena razlika je pri človeku brez Ideala jaza. Psihoterapije, ki so usmerjenje v ojačanje njegovega ega, so mu pisane na kožo. Razloži se jim, da je v njihovem bistvu "vse ok" (vi ste zmagovalci, Bog je v vas in podobno). Takšnih "terapij" je danes ogromno. Skrita premisa takšnih terapij je, da je človeka potrebno osvoboditi socialnih vezi in osvoboditi njegovo pravo, avtentično jedro. To je čisto na začetku verjel tudi Freud, potem pa opustil. Zanimiva teza psihoanalize je, da je narcisistično motena oseba, prav takšna "osvobojena" oseba, ki živi izven simbolnega zakona. Seveda to ne pomeni, da ne obstajajo tudi kompetentni terapevti, ki so dejansko uspešni, čeprav me zanima, kako se takšnim osebam dejansko pomaga, kakšne so dejanske možnosti za spremembe? A gre mogoče samo za to, da redno dobivajo doze potrjevanja s strani drugih in morda kakšen farmakološki priboljšek? Kaj ti meniš o tem? Ja, to je ugotavljal že Kierkegaard, ko pravi, da kdor se vpraša o avtoriteti, npr. Kristusa, je že nevernik. Bojda tudi Hegel piše o tem kot dialektiki hlapca in gospodarja. Itak pa, če mislimo, da ti gospodarji imajo moč, ugodje in vednost (pa sploh ni nujno, da vse troje), se uležemo na hrbet in zatulimo: GIVE IT TO ME!

Žižek o religiji: Brez religije, bi dobri ljudje delali dobre stvari, slabi pa slabe. religijo potrebujemo, da pripravimo dobre ljudi do slabih dejanj.

Brother Deadweight, In the Temple of Nonsense he did dwell Once he set out to the wide wide world of which to his brothers he would tell He ventured forth, closed the door and crossed the moor he was sure the world was full of thrill But lo! The spectacle of the world was rather poor he thought himself in his cloister still

V tem imaš morda prav. Freudova glavna zasluga je v raziskovanju. Nekaj časa je bil klinično uspešen, potem je zamenjal pristop in postal neuspešen, nato spet uspešen... Spremenjen psihični ustroj danes je posledica sprememb v socializaciji, natančneje prehoda od avtoritarne k permisivni vzgoji. Pri klasični vzgoji se je s ponotranjenjem avtoritete oziroma socialnih pravil razvil Ideal jaza, ki je mesto, kamor analizand postavi analitika (in tudi ljubljeno osebo, če smo že v taki temi ), da se lahko vzpostavi pozitivni transfer, kar je pogoj, da se pacient "odpre". Brez te instance nima smisla pričenjati s terapijo in ravno ta postaja danes vse redkejša. Na to se nanaša tudi slavno Freudovo reklo o treh nemogočih poklicih: vladarju, učitelju in analitiku - vse tri je potrebno idealizirati, če hočejo biti uspešni.

crna puma je historični materialist , za makota pa se ne morem odločiti, ali je absoultni relativist ali relativni absolutist.

Če dalje filozofiramo , bi rekel, v lacanovskem polju, da je pri tebi ljubezen stvar Imaginarnega - kjer oči res varajo. Zame pa je ljubezen bolj stvar Simbolnega, ki se začne s šokom soočenja z Realnim (vsaj zaželeno je to)in nato sledi v zavezo, kar je strogo simbolna zadeva. Ampak naš odnos do Simbolnega je pa pogojen s tem, ali je ata funkcionalen ali ne , kot sva že razpravljala. To je zame problem ljubezni. Rojeni kot bogovi. En razsvetljenski filozof (Giambatista Vico) je menil, da so bili nekoč bogovi, potem heroji, zdaj pa so ljudje. Samo ne vem, ali je to mislil kot evolucijo ali regresijo. To je res, ampak ne zato, ker bi bilo kaj narobe s psihoanalizo, ampak ker imajo ljudje drugačen psihičen ustroj kot v viktorijanskih časih.