Antoninus

Če se brezbolečinskemu stanju pridruži še odsotnost dolgčasa, je posvetna sreča dosežena. Ta ircanja so se godila leta 1922.

Se ponižno zahvaljujem vaši Gnadi za milostno korekcijo. Pa še Schopenhauer at his best: It is really the greatest absurdity to try to turn this scene of woe and lamentation into a pleasure-resort and to aim at joys and pleasures, as do so many, rather than at the greatest possible freedom from pain.

Bogu hvala, da je barabam vcepil tudi nekaj lenobe.

To pa je nova vseslovenska sintagma. Za postaviti ob bok elitnemu blokovskemu naselju in kar je še takega.

Onix, čestitam, čeprav z zamudo. Ziher se slej ko prej kje srečamo.

Včasih malce zbadljiv, včasih pa tudi ne. Mora folk sam pogruntat kdaj. Hud zakključek. Mantis - me zanima, kakšna je off screen. To bo to. Za Nimbusa pa lahko rečem, da je off screen še bolj zanimiv kot on screen. Eden najboljših sogovornikov ever!

Kako uspešna je lahko skupnost, kjer je merilo uspeha, da potegneš več ven, kot si dal not?

Nič izkoriščanja.

Ta svetovni nazor mi je pa všeč. Ne samo, da banalne rešitve problemov ne obstajajo, tudi samih problemov sploh ni.

A to na zavodu povedo, da se ne da spremeniti, pa da je prirojeno? Kakšne nebuloze. IQ je že sam nebuloza, potem se pa kr na zavodu najdejo kvazi strokovnjaki, ki to elaborirajo?!

Freudu piše njegov tržaški kolega Weiss , da je dobil enega impotentnega, a blazno vulgarnega Slovenca in povpraša Freuda za nasvet. Freud pa pravi, da pri takih primerih "our analytical art fails". Ziher se bo kdo našel in to interpretiral kot poseben vidik slovenske svobode, a resnica je najbrž drugačna.

V For they don't know what thry do piše o nealizabilnem Slovencu.

Ti bi moral živeti leta '68 v Franciji...(Pa jaz tud ) al pa vsaj v Jugi.

Nirvana je po mojem edini način, da je se konča krog iskanja pomembnih drugih.

jaz bom najbrž doktoriral iz te tematike. Se ne hecam. Teoretska psihoanaliza je zakon. Naslednjič pa kaj o označevalcih in nezavednem, ki je strukturirano kot govorica. Se strinjam z Nimbusom, da ljudje iščejo odnose, ker mislijo, da bodo našli srečo. Samo obrnil bi tezo o samskosti: Ni samskost strukturirana kot nujnost, temveč nesamskost Prva lekcija, ki se jo novorojenček nauči je, da je Drugi odgovoren za lajšanje naših gonov. Goni tako postanejo intersubjektivni,,,nekak do nirvane bi rekel.

Odkril sled Upanišad v Žižku: In the course of psychoanalysis, the analysand has to reach the point at which he experiences the impossible identity with this absolute otherness - "Thou art that!"

Kaj je z našimi babicami? A je bila res njihova družba tako nesvobodna, da so tiho pretrpele svoja življenja, zdaj pa imamo svobodo, da sprostimo skrite libidinalne sile in izživimo skrite potenicale in zaživimo avtonomno, ker nam nihče, ne starši ne država ne narekuje, kako živeti? A je današnja samskost ultimativni izraz svobodne volje posameznika ali gre samo za nezmožnost bivanja z drugimi?

Veličina Freuda je v tem, da je, kot vsi veliki buržuazni misleci, pustil protislovja nerešena in preziral pretvarjanje, da obstaja harmonija, kjer je stvar sama protislovna. Razkril je antagonistični značaj družbene realnosti. Adorno

Mi o samskosti, ti pa o Marxu . Ampak nič hudega, tudi Marxa se da smiselno navezati na to temo. Kapital potrebuje vedno nove trge za svoj obstoj in po okupaciji bivših socialističnih držav je moral ustvaril še nove trge. To so trg zdravja, lepote, mladosti in seksa. (Trži pa se objet petit a, če uporabim lacanščino , kar pomeni, da je v teoriji trg neskončen). Novi diskurzi najprej ustvarijo naše probleme, potem pa nam ponudijo rešitve. Marx je zakon branje. Zadnjič smo na vašem faksu mal debatiral o blagovnem fetišizmu .

Samo moški? Kaj pa nedoumljiva globina subjektivnosti, ki se ne da zajeti v besede in naj bi jo vsakdo imel? Sam hecam mal . Ne vem kakšno nevarnost lahko vidiši s takšnim posrečenim smislom za humor.

To je pa razsvetljena pozicija. Kar ni večno, ni vredno našega truda, bi rekel Buda. Za večnost pa rajši vzemi s seboj kak časopis, ker je to lahko zelo dolga doba. Strast vedno izzveni, zato je pa potrebna zavezanost kakšnemu skupnemu cilju, nazoru. V antičnem Rimu so na prime na strastno privlačnost gledali z nezaupanjem, niso dopuščali poroke na osnovi tega, ampak so iskali med partnerjema concordio - složnost, kot bolj dolgoročno zadevo.

Plehkost kot odsotnost globokih vezi. Indeed. Ali v lacanščini: Odtujitev v simbolnem Zakonu je pogoj za pravo separacijo.

Za moje pojme najboljša teorija (beri: najboljša meni znana) o psihičnem ustroju človeka je prišla od Lacana in potem od Žižka. Če blazno poenostavimo, lahko rečemo, da je ključ tega problema izginjanje avtoritete, ki omogoča formiranje avtonomne osebnosti prek identifikacije (ja, vem da se sliši paradoksalno). Če tega ni, človek ne zmore iti čez načelo ugodja ali drugače rečeno: stvari dela za to, ker je to ugodno in ne zato, ker je to prav. Ko ugodje izgine, se obrnemo in gremo. A ni to značilnost današnje družbe?

Tokrat en palec za Jankotov post Nekateri so res videli prihod nove svobode v svetu, kjer je vse stvar naše izbire. Delam, kar mi paše, uživam. In še all time favourite: Lahko delam, kar hočem, ker sem nenavezan. Po drugi strani pa, kot je omenila amber, ljudje delajo tudi samomore, ko se jim podre svet skupaj z vezo? Kateri posamezniki zdaj niso "normalni", tisti ki so svobodno nenavezani in si puščajo vso svobodo, hkrati pa naj bo svoboden tudi drugi (Ej veš, bejbi, sm si najdu eno novo, ampak good news je pa, da si tud lahko najdeš enga novga ) ali tisti, ki kao čutijo pregloboko in so potrebni obdelave Sanje Rozman in kake vojske terapevtov? Ali pa je ves problem samo v doseganju ravnovesja, zmernosti - zmernost je taka fajn beseda, kadar ne vemo, za kaj bi se odločili, jo privlečemo na dan. Kaj mislite?

Seveda, saj bi propadli tudi posamezniki. Anarhične družbe na tem planetu niso nikdar odkrili. V tem je lahko več resnice, kot bi si mislili na prvi pogled. Ustvarja se posameznike, ki niso zmožni partnerskega življenja.