Ja, obnemim..to povem iz empirije..ali pa zajecljam. Skratka nič pametnega ne morem povedati (čeprav bi lahko povedal morje stvari), ker nezavedno nemo vpije: To je to! Ni kaj za dodajat! Ta nenadna slepota je samo vrnitev na predojdipski nivo, ko hočemo biti objekt želje Drugega. Ampak tu je ena finta, ki ne deluje v prid odnosom Naša prva izkušnja je, da so odnosi hierarhizirani. Mama nam je nadrejena - ima vednost, moč in ugodje:8): Otrok dela, kot mama hoče. In to se potem ponavlja v odnosih - ljubljeni osebi poskušamo ugajati - to se dojema kot ljubezen z naše strani. Ampak kaj to govori drugi osebi, ki ji poskušamo ugajati? Njeno nezavedno tega ne dojema kot ljubezen, saj je tudi ona kot dojenček hotela biti objekt želje Drugega. Če sta oba zaljubljena, bi oba hotela biti v podrejeni poziciji. Zato tako radi lazimo za nedosegljivimi, tistimi, ki nas ne šmirglajo preveč - ker nezavedno njihovo neprizadetost dojema kot ljubezen. Vse to se ponavadi steče v pojav, ko pravimo, da eden v paru ljubi bolj kot drugi. Sklep: Ne trudi se ugajati, če hočeš biti ljubljen. Kajla resnice: Ko boš zaljubljen se boš podredil, ker je to vpisano v tvoj sistem primerljivo s posthipnotičnim stanjem in če se temu lahko upreš, nisi v resnici zaljubljen. Tough, a ne?