Če ne bi imel lastnih izkušenj, si ne bi upal pisati o tem. Ne strinjam se s tem, da stanje miru ne more biti trajno. Je večno in se nahaja izza naših misli, kot ugotovimo vsak večer, ko gremo spat. Problem tu je, da nam um to stanje predstavalja kot nekaj inferiornega - pa vendar je to stanje bilo doživeto prav zaradi tega, ker se je um ugasnil - torej, zakaj bi poslušali um, ki govori o nečem, kjer ga sploh ni bilo zraven. Pa da ne boš mislila, da tu pošiljam ljudi spat. Samo k umiritvi uma. Zakaj mati Meera ne bi mogla bit v trajnem samadhiju, če živi z moškim? Jaz sicer ne vem, v kakšnem stanju je ona, sem pa prepričan, da o tem ne moremo razsoditi, dokler tudi sami nismo v takšnem stanju. Zakaj bi se trudil doživeti mir? Če se trudiš, že nisi v miru in tako uspeha ne bo. In spet govoriš o nekem siljenju in prislili samega sebe o kateri sem že napisal. Tudi ne vem, zakaj pišeš, da človek, ki bi resnično doživel taka stanja ničesar ne čuti in ne uživa. Kaj če uživa in čuti do take mere, da je popolnoma zadovoljen sam v sebi in svetu pusti, da se giblje kot pač hoče? Jezus je o takem stanju dejal: My cup overfloweth. - to se mi ne zdi kot nekaj puščobnega in praznega. Pa še to, ko praviš: No, zakaj bi se človek trudil doživeti ta mir...? Ker to počne ves čas - prizadeva si za mir, ki gre neločljivo skupaj s srečo. Samo kje se ta mir nahaja - o tem ima vsakdo svojo idejo, najdemo ga pa, ko nam zmanjka idej in se ustalimo v sebi. S tem zadnjim v oklepaju pa se strinjam - na svet pridemo, se na njega navežemo, počnemo vse mogoče, smo nato razočarani in se vrnemo v sebe. Proces traja mnogo inkarnacij.