Antoninus

Kaj pa so izjavile priče? Nisem informiran v samem središlu informacijske družbe...Ker tale zgodba, da en pošlje varnostnika v pm, potem pa ta pokliče na pomoč kolega, da ga ubije....se mi zdi nekoliko, kako bi rekel...elementary Watson?

S tem sem misli, da mi je mal hecno, ko eden namigne, da je težje moškim, ena pa, da je težje ženskam. Res pa je bilo malce nejasno. Ful dobro. Ne samo da sem cepec, tudi zadosti velik sem.

Grass must be greener on the other side.

Recimo, da lažje dobijo instant tolažbo, če jo seveda iščejo. Za drugi stavek pa: morajo vedeti, kateri dan je to.

Zaljubljen sem v Pornyjevo osmo ljubezen, pa tudi vse ostale njegove mi delujejo simpatično.

Ti si optimist, jaz pa postajam vrhunski teoretik na najbolj nejasnih področjih človeškega življenja.

Ali je pa ravno obratni...redko se pa srečata ravno dva, ki sta enako odprta....Fortuna ne mara Kupida.

Zakaj misliš tako?

Tole ti je pa ratal spet en the best komad napopat.

Tu je zaznati tipično ambivalentnost. Ko ti je šlo dobro si to pripisovala usodi, ko ti ne gre, pa kriviš sebe. Ponavadi je ravno obratno: ko nam gre dobro, si pripisujemo zasluge, ko pa slabo pa preklinjamo Boga. Meni je hecno pri takih pogledih, kje vidijo mejo med usodo in lastnim delovanjem? Ali se usoda pojavi naključno? Ali nastopi nek trenutek, ko se usoda izklopi in si prost, da deluješ....Sprejemljivo je samo eno ali drugo: Popolna določenost ali popolna naključnost, kaos brez reda, repa in glave. Nesmisel naključnosti sem že enkrat tu pokazal, tako da ostane samo usoda.

Bravo Unis To! Jaz takole mislim. Pri teh nenadnih spremembah in drugačnih pogledih se zgodi to, da smo izpostavljeni motivom, ki odkrijejo doslej še neodkrit del našega karakterja. Kajti mi sami sebe ne poznamo in se sami sebi razkrivamo prek naših dejanj. Mislimo, da smo v dani situaciji sposobni narediti eno, dejansko se pa izkaže drugo. Lahko npr. mislimo, da smo sposobni ogovoriti eno dobro bejbo, ki se z nami spogleduje v bifeju, potem ko se ji približamo pa kar naenkrat, na lastno presenečenje, odidemo plaho mimo nje, ne da bi ji kaj rekli. Pa smo bili prepričani, da bomo zmogli, ampak naš karakter je prejel močnejše protimotive temu dejanju, ponavadi čisto nezavedno. Kaj čemo. Tu bi lahko priporočili ravno nasprotje temu: ask and it is given, make it work, bla bla its...Zaradi zavesti, da se dejanja dogajajo nujno smo lahko popolnoma mirni, ker se vse zgodi na edini možen in se ne sekiramo za nič več.... Drek jemo dokler imamo lastne zamisli, kako morajo stvari potekati. Od kod nam sploh ideja, da mora vse biti tako in kekao drugače....

temna

Nekaj moraš narediti, a si tega ne želiš. Beseda 'moraš' mi že pove, da situacija vpliva na naš karakter tako, da dejanje zaznamo kot neizbežno. Dejanje nam ni všeč, toda misli o tem, kaj bi se nam pripetilo, če tega ne storimo na nas delujejo kot dovolj močan motiv, da to dejanje storimo. Npr. jaz moram danes v službo, ki je ne maram ali celo sovražim. Misel na to, kaj se bo zgodilo, če ne grem (bom odpuščen, lačen in reven, itd) pa je dovolj močan motiv, ki premaga sovraštvo do šefa in ostale neprijetnosti službe, ki so tu protimotiv. Seveda pa se najbrž najde tudi tak karakter, kjer prej omenjen protimotiv premaga motiv, zato pošlje vse v pm, ne gre v službo in gre gledat TV. Zaradi različnih karakterjev iste situacije izvabljajo iz ljudi različna dejanja. Karakter je tisto, kar te dela individualnega. Je vsota vsega prirojenega in privzgojenega v tebi...in morda še česa, kar sploh ne poznamo. Iz poznavanja samo motiva je nemogoče predvideti dejanje - moramo podrobno poznati tudi karakter. Zadnji dve vprašanji pa ne zastopim čisto...

Težko woman , ker dejansko ne vem, kako bi to definiral. Mi je pa všeč akademsko delo na tem področju, ki ga je ravno kar publiciral prof. Pornelius in podobni.

Kupid in Fortuna v svetu tem sta sprta vrata k sreči s tem trdno so zaprta Poišči sam zdaj skrivni izhod v tebi samem sreče je povod

Potem pa misli ves čas na nekaj, kar ti vzbuja lepe občutke. Ti se boš počutila boljše pa še ljudje te bodo prenašali.

Ja butl, definicij res manjak, da vemo, če govorimo o istih stvareh. Ampak definicije sreče pa ne bi zmogel. Čeprav poznam, kaj to je. Si kdo upa definirati? Pri navezanosti bi že lqažje dosegli nek konsenz...

Tu imaš pa prav. V bistvu sploh ni argument pa ga vseeno veselo objamemo nasproti vsemu. Nekaj takega kot da bi lahen vetrič odnesel Kitajski zid. Iz tega lahko zaključim samo, da nam je usojeno, da se čutimo svobodne.

Res, spoštovana kolegica, mnogo patologije hodi po tem svet v preobleki zdravja.

Moja izjava bi te morala spraviti v smeh.

Dobro. Če vzamemo nekega večinskega človeka se strinjam, da t.i. romantične ljubezni ni brez navezanosti. Je pa malo hecno, kako po eni strani iščemo bližino, ki je ni brez predanosti, po drugi strani pa se pumpamo z raznimi slogani, kako smo močni in samostojni in neodvisni, nenavezani itd... Kakšna shizofrenost. Ni čudno, da so potem odnosi med moškim in žensko podobni odnosu Amerike in Arabcev - hkrati trgovina in vojna. :xx!:

Daj no. Seveda se čutimo svobodne. Tudi jaz se. Samo ob razmisleku se uvidi, da tako pač ne more biti. To, da se čutimo svobodne pa je tudi edini argument za svobodo.

LOl, sem rekel, da bom čez par minut. Pa sem imel en dooolg telefonski razgovor. OK, moj najdaljši post ever: Dejanje, ki izhaja iz svobodne volje, bi moralo biti čudež - učinek brez vzroka. Vsak učinek pa je posledica svojega vzroka in torej nastopi nujno. Če imajo naša dejanja(odločitve) vzrok, niso svobodna. Svobodna volja bi pomenila, da je dejanje izhajajoče iz takšne volje nekaj absolutno naključnega - nekaj svobodnega od vsakršnega vzroka. Pri danem primeru stojimo npr. v dnevni sobi in si rečemo: Zdaj se lahko sprehodim, grem gledat TV, internet, obiščem prijatelja ali pa grem pomit posodo. Lahko celo preprosto odkorakam v širni svet in se nikdar več ne vrnem. Vse to je popolnoma odvisno od mene. Imam vso svobodo, da storim karkoli od tega pa vendar ne bom storil nič od tega, ampak grem enako prostovoljno brat knjigo. Vse zgoraj naštete stvari so motivi, ki se sprehajajo po naši zavesti in preizkušajo svojo moč na našem karakterju. Že tu se lahko vprašamo ali imamo res vse možne motive(odločitve) pred nami? Odgovor je seveda ne, saj bi jih moralo biti neskončno. In nadalje: Ali je to, da nam naša zavest da omejen nabor možnosti svobodno oziroma ali je omejena izbira še svobodna?? Pa recimo, da nas to ne moti in gremo naprej. Tisti monolog zgoraj je tak, kot da bi voda v ribniku rekla: Lahko delam visoke valove (seveda! v morju in viharju), lahko silovito zdrvim (seveda! v strugi hudournika), lahko zavrem in izginem (seveda! pri 100C) in vendar ne bom storila nič od tega ampak bom prostovoljno ostala mirna in bistra. A kdo vidi analogijo? Stvari v oklepajih so kot motivi za dejanja pred oklepaji. Dokler ne nastopi vzrok, je nekaj za nas nemogoče, ko pa smo postavljeni v ustrezne razmere, smo k temu, ravno tako kot voda, primorani. Ko se motiv sreča z našim karakterjem sledi dejanje neizogibno. Pri človeku to nujnost povezave vzroka in učinka zakrije kompleksnost motivov. Motivi, ki delujejo na nas so dveh vrst: zunanji iz naše direktne zaznave in notranji, iz našega spomina, domišljije itd...Vsi motivi nato preizkušajo svojo moč nad našim karakterjem in ob vsakem si rečemo: To bi lahko storil. Vsakič ko to rečemo, pa bi bilo bolj natančno, če bi rekli: To bi lahko storil, če ne bi raje hotel nečesa drugega. Res lahko počnemo kar hočemo, samo zmožni nismo hoteti česarkoli - odtod nesvoboda. Torej se v zgornjem primeru vprašamo: Ali sem zmožen v tem trenutku hoteti pomivati posodo?, ali sem zmožen ta trenutek hoteti odkorakati čez vrata v svet? Za loro so njen karakter in dane okoliščine (zunanje in notranje) določile, da je v tem trenutku nanjo imel najmočnejši vpliv motiv branja. Recimo, da bi bil v tem trenutku tam prisoten tudi jaz in bi ji razlagal to zadevo. Lahko bi se zgodilo, da bi ona, da bi me izpodbila, šla počet kaj drugega. Toda potem bi to pomenilo, da je ravno moje zanikanje svobodne volje in vpliv tega na njen protivniški duh motiv, ki bi jo k temu prisilil. Sigurno pa se ne bi odločila za zadnje (oditi v širni svet), kajti za to bi bil omenjen motiv mnogo prešibak. Zmotno mislimo, da če v roki držimo napeto pištolo, smo se sposobni z njo tudi ustreliti. Poglavitna reč za to je zelo močen in zelo redek motiv - motiv, ki ima silno moč, potrebno da premaga veselje do življenja in strah pred smrtjo. Ko pa tak motiv nastopi, sledi dejanje neizogibno - razen če bi ga preprečil nek močnejši protimotiv, če sploh obstaja. Počnem lahko, kar hočem: Če hočem, lahko vse svoje imetje razdelim revežem in s tem postanem eden od njih - a če to HOČEM - Pa vendar nisem sposoben, da bi to hotel, kajti nasprotni motivi imajo preveliko oblast nad menoj. Če bi imel drugačen značaj - in sicer takega, da bi bil svetnik - bi to mogel hoteti. Tedaj tudi ne bi mogel tega nehoteti in spet bi dejanje sledilo neizogibno. Skratka, če bi do potankosti poznali posameznikov karakter in v danem trenutku vse motive, ki delujejo nanj, bi lahko predvideli vsako njegovo dejanje. Ker pa nam naša ogromna kompleksnost karakterja tega ne dopušča obstaja neka iluzija, da bi v danih okoliščinah ob danem karakterju lahko delovali drugače, kot dejansko smo. Če pravimo, da smo se za nekaj odločili sami in smo zatorej svobodni je to absurd. Kajti odločitev, ki je učinek, se pojavi brez vzroka. Če izklučimo vse stvari, ki lahko sodijo pod koncept motiva, nam ne preostane nič drugega, kar bi lahko dalo odločitev. Če trdimo, da se enkrat dejanje pojavi zaradi motiva in včasih brez motiva, je to, kot bi trdili, da se enkrat skodela tehtnice povesi zaradi teže uteži, včasih pa zaradi snovi, ki sploh nima teže. Absurd. Zakon motivacije je prav tako stvaren in dosleden kot npr. zakon gravitacije. Karakter + motiv = dejanje. Še konkretno za dani primer, kako kompleksen je lahko motiv: zunanje:osvetljenost, vreme, samota, prijetna glasba, odsotnost sosedov, ki so hrupni, itd... notranje: priporočilo prijatelja, iztekajoči rok za vrnitev knjige, obveznost do bralne značke, delež že prebranega, itd... To je samo nekaj možnih okoliščin, ki jih je lahko n, vse pa so se v zavesti združile v motiv, ki je imel za posledico branje knjige, kar se je ob njenem karakterju zgodilo nujno, tako kot bi pri precej drugačnem karakterju nujno povzročilo drugačno dejanje.

Super, hvala. Je tak banalen, da bo odpravil to navidezno delitev na velike 'usodne' odločitve in nepomebne. Zdaj pa pisat. Bom rabil par minut, ker je težka tema in jasnost je potrebna. Wish me luck.

Kmalu bom skušal pojasniti, da se svobode volje ne da izpeljevati iz tega, da imamo na voljo več odločitev in nato izberemo samo eno. Jaz trdim, da se je v tvoji zavesti vrstilo mnogo možnosti, kaj študirati, odločila pa si se na edini možni način in to nujno, ne da bi se lahko odločila drugače.