zelo, zelo redko jem zunaj... je bilo eno obdobje, ko sva s partnerjem velikokrat jedla zunaj, zaradi takega urnika dela in je Daša jedla pri moji mami.... ampak nekaj je... moja mama kuha nad! Res, to ne rečemo samo mi, domači, kar je logično, na mamino kuhinjo se nekak čutveno navežeš - to rečejo vsi, ki pri nas jejo... od nekdaj je ful rada povabila ljudi domov in pripravljala res slastne reči, domače in take (menda dela najboljše vampe, jaz jih ne maram, zato ne vem, ampak tako govorijo tisti, ki so jih poskusili.... meni nad so njene omake - recimo divjačinska... ooooh, najmzi, zraven pa kruhovi cmoki ali doma narejeni svaljki pečeni)... in ravno sva ugotavljali z Dašo, kako v našem bloku smrdi po hodniku, ko ljudje kuhajo, pri naši mami pa tako zadiši, ko stopiš v hišo, da te zvije od želje po tisti hrani... skratka od tu morda to, da rada kuham in jem doma. ne kake eksotične reči, ko daš dve vejici rukole pa en rakov repek pa kaj vem, mocarelo, potem pa se hvališ, kaj da si kuhal nekaj extra ... no, skratka, želim reči... meni se ne zdi nič kaj hudo posebnega jesti tiste reči v restavraciji... grem, kadar nimam časa ali se mi pač zlušta, da bi bila frej... res pa je, da enormno uživam v čisto preprosti hrani, kot so zelenjavne juhe (pa zelenjavca z domačega vrta, kjer ima oče na broju vse 'listke in peceljčke' in jih spremlja od tedaj, ko jih poseje ali posadi), rižotke s taisto zelenjavco, ričet, repa, zelje... ma take reči, no... potem pa se za vikend spraviva kaj pacati in dodava še kaj, recimo sladico kakšno ali kaj takega. Mi pa vsake toliko čist sede, prav zapaše, da pa se afnava s kakšno špansko ali kitajsko ali mehiško ali magari z dunajskim šniclom, pico (ta mi kar pogosto sede zadnji čas, nimam pa med tednom časa pacat jo)... nečim, kar ne jeva doma