Mura

Zanimivo zanimivo. Ta tema je bila odprta leta 2004: Vas je kaj, ki ste od takrat radikalno spremenili svoje mnenje? Je kdo tukaj, ki so mu koronaukrepi spremenili poglede, da ne rečem- odprli oči? Meni je bilo vsekakor zanimivo ponovno brati debato iz leta 2014, 2016, 2011...

Čudovit post!

Meni se pa to vse skupaj ne zdi tako enostavno. Namreč- KPK ne preverja tebe in mene. Vsaj tako dolgo ne, dokler nimava kake mega pomembne funkcije http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png KPK preverja politike in jasno, da je politik tudi človek kot ti in jaz. In kot tak (naj bi) imel pravico in možnost, do poštenega in hitrega procesa pred pristojnim sodoščem. Da vseprepogosto navaden državljan te možnosti pri nas nima, lahko opazimo na vsakem koraku. Potrdilo, pa je to, da je nima tudi že Evropsko sodišče za človekove pravice. Nekaj povsem drugega je politična odgovornost raznih funkcionarjev (levih in desnih!). In to je nekaj kar so zgleda slovenskim politikom že v mali šoli sistemsko operirali. Problem je, da oni sploh niso odgovorni. Vedno znova je moč opaziti, da sploh ne vedo kaj je odgovornost. Kar se tega tiče, so ostali na nivoju fantka, ki se ob vsaki priliki zgovarja na sosedovega mulca. In točno to je postal že nekak instinktivni manever: "Ko mi na sodišču dokažete krivdo, bom (morda) začel razmišljati o svojem odstopu. Vendar je to popolnoma nesprejemljivo in v nasprotju z elementarnimi evropskimi demokratičnimi standardi. Politik vendar mora biti bolj odgovoren od navadnega državljana, ne pa manj! In če lahko roka pravice tudi čaka, da pride do konsekvenc, ne more čakati zaupanje državljanov v tiste, ki z državo upravljajo! V vsem procesu je popolnoma irelevantno ali je komisija, ki nakaj ugotavlja leva ali desna! Bistveno je to, ali je politik, ki se mu očita korupcija- bil v stanju pojasnit od kod mu to in to, ali ne. In ok recimo, da pač politiku iz upravičenih razlogov ni uspelo komisiji pojasnit porekla enih par evrčkov... In zdaj komisija to dejstvo objavi.... Pa recimo, da pri nas pač ne veljajo evropski standardi in se politiku ne da kar na vrat in nos odstopiti. Njegovi kolegi, pa imajo itak vsak svoj kos masla na glavi- pa ga pač nihče k temu dovolj jasno ne pozove... Recimo, da je tako. A nima v tem primeru ta politik, ki mu ni do odstopa, možnosti, da javnosti pojasni jasno in verodostojno in preverljivo: od kod mu vendar ti evrčki neznanega porekla? Če pa ta politik tega še vedno ne stori, potem s tem samo še poglobi sum, da je nekaj resnično narobe. In če začne vpit, da so člani KPK tudi sami lopovi in levi (ali desni kakor pač komu paše), potem pač počne tisto, kar se lahko spregleda in razume pri desetletnem fantiču, ki želi s kričanjem o tem, da je tudi sosedov Boštjan ukradel liziko, odvrniti pozornost od svojega lastnega dreka... Tisti med nami, ki se dobro počutijo, če ima v državi oblast človek ali klika, ki ima sposobnost konfliktnega reagiranja na nivoju desetletnega fantiča, seveda ne vidijo v vsem kar se dogaja nič čudnega. In se seveda potem sprašujejo kako, da v primeru teh politikov ne velja predpostavka nedolžnosti...

že prečekirali? http://sos-cepiva.si/index.html

Ja! Statistika zna biti resnično kruta! Sploh pa, če tako jasno pokaže da je smrtnost zaradi otroških bolezni drastično padla dolgo pred uvedbo obveznega cepljenja! Zagovorniki cepljenja pa še kar naprej govorijo o tem kako naj bi nas ravno cepljenje obvarovalo umiranja in peklenskih muk, ki naj bi jih povzročale te dejansko pred cepljenjem bolj kot ne "izkoreninjene" bolezni! Sramota, pa je da ja celo ustavno sodišče (hvala bogu je vsaj eden od sodnikov bil proti temu mnenja) pred leti še nasedalo takom argumentom. Kje pa imate znanstvene raziskave, ki dokazujejo, da je ravno cepljenje tisto čemur se je treba zahvaliti da nekaterih bolezni praktično več ni?

Pozdravljen Kitarist in vsi ostali! Jaz Alveo pijem še vedno. Enako velja za celo družino. V zimskih mesecih narediva z ženo dodatno še kuro Onyxom, kjer imamo potrebne mineralne snovi in vitamin D3. Počutimo se odlično. Tudi otroci so zdravi. Meni je povsem jasno, da je to res to. Res je, da bi lahko živel brez tega. Vendar tega, da bi bilo moje počutje in splošno zdravstveno stanje tako kot je bilo leta preden sem začel uživati alveo, preprosto ne želim.

Jaz bom svoje izkušnje napisal v prihodnjih dneh. nekaj stvari, pa lahko najdeš tudi na: www.alveo.si Tam klikneš na kontakt, pa prideš na stran, kjer je več imen. Če klikneš eno za drugim na vsakega teh imen, se ti odpirajo strani, kjer vsak od njih opisuje svojo osebno izkušnjo z Alveom. Lepo pozdravljena!

Zanimivo je, da sem šele danes zmogel napisati nekaj stavkov o tej izkušnji. In če človek to prebere... Ne vem ali je sploh moč dojeti za kaj gre. Misli so razcefrane tako ket sem bil jaz sam razcefran tisti dan. Kakšno je šele bilo razdejanje, ki smo ga bili našli, ko smo potem končno vsi skupaj le bili doma. Razbita okna. Vsepovsod voda. Ne samo v kleti. Toliko vsega poškodovano ali čisto uničeno. Ogromno češnjo je zruvalo s koreninami vred in leži zdaj s kupom hrastovih in nevemkakšnih drugih vej. Komaj dan ali dva pozneje se zmoreš razjokati.

Hvala Katy. Javi se še kaj. Kje pa sploh si?

Bom od naslednjega leta naprej slavil 13. Julija. 13. julija 2008 je kar nekaj časa postajalo nebo vedno bolj sivo. Vseeno smo šli na sprehod. Kljub temu, da sem večkrat pomislil, da se morda bliža dež smo šli naprej. Še malo. Pa še malo. Joj kako lepo je... Vseeno smo ostali dlje kot navadno. Vseeno je bil naš gostitelj bolj gostobeseden kot sicer. Na robu gozda so nas ujele prve dežne kaplje. Pa sem rekel: Ostanite tukaj. Na varnem. (Na varnem v nevarnem gozdu... Samo takrat tega še nisem niti slutil. Niti sto korakov nisem naredil, ko se je začelo. To ni film to je res. Vse. Do kosti in skozi. Ne veš več kje je kaj. Kje je naprej in kje nazaj. Ne vidiš in tudi dihati ne moreš več. Zanimivo je, da grmenja sploh ne zaznaš več prav. Ob vsem drugem postane skoraj nepomembno. Vsenaokoli je led. V bistvu je neverjetno kako sploh lahko hodiš naprej. Pravzaprav ne moreš več in čisto realno se ti postavlja vprašanje o tem ali je to konec. Z rokami si ščitiš glavo kolikor se to sploh da. Bobni po tebi z vso silo. (Naslednji dan se boš še bolj čudil kako si zmogel sploh še ostati na nogah, ko boš videl kako temeljito je sesekljana koruza tik ob poti po kateri si bil hodil. Vendar ta trenutek ne razmišljaš o tem kaj bo jutri, sploh ne misliš več na nič kar bo.) 500m je lahko dolgih kot celo življenje.

Zadnje čase razmišlam veliko o razliki med sanjami, sanjarjenjem in cilji. Sanje so dobre in pomembne. Pogosto pa je tako, da si nekaj želimo, zelo želimo. Joj, jaz bi tako rad(a). Dejansko pa nismo pripravljeni narediti niti minimalnih sprememb v svojem življenju. Sprememb, ki bi nam omogočile, da začnemo dejansko hoditi po poti- proti našemu cilju. Je v neuresničenih sanjah tudi nekaj lepega? Uživamo včasih v neuresničljivosti naših sanj? Tako na skrivaj. Na skrivaj, skriti pred samim seboj? Kako postanejo naše sanje naši cilji?

Naslednja etapa bo na Gradu, 20.9.2008.

zelo zanimivo: http://paracelsus.ch/de/zahnheilkunde/spezialmethoden/?

Nič ne pomaga Mojca! Porniju bo treba predpisati strogo, trimesečno kuro z Alveom, da se znebi odvečnih škodljivih snovi, ki mu trenutno očitno spet enkrat rojijo (v obliki zlih misli) po glavi. Poljubljanje med porodom, pa je sploh zakon x!x

obstaja morda tudi nemška verzija?

Joj kako lep post, Butl! Daj oglasi se drugič kaj prej ko boš spet hodil po Pomurju.

se popolnoma strinjam. Seveda... je pa tako: Naše je da se strinjamo- tvoje bo da nosiš posledice. Take ali drugačne. Če jo umakneš in če jo ne umakneš. In mimogrede- kje pa se jo da kupiti? ... dokler se še nisi odločila, da jo umakneš iz prodaje.

Mura bi k temu dodal: da so Hokaido buče super, da so pa še boljše madžarske, modre buče. Imajo zelo veliko semen-bučno olje je zakon!, res jih je za razliko od Hokaido treba lupiti vendar so fantastične. Še dve stopnji boljše od Hokaido. Zelo dobre enostavno pečene v pečici. Sicer pa iz obeh sort radi delamo pri nas tudi rižoto narejeno z maslom, čebulo in zalito s pol mleka pol vode. Vsaka stvar pa ima (vsaj pri meni) tudi ekonomsko plat... Človeku, ki to bere se verjetno delajo sline v ustih in postavlja se mu vprašanje, kje pa naj dobi modro, madžarsko bučo... Ja kje? Semena lahko dobiš pri meni 1 seme 1€ 2 semena 0,99€ 10 semen 0,50€. Zakaj je več semen bolj poceni kot majn? Zato ker nakup večih semen kaže, da človek misli resno in da se ne sramuje motike. To pa jaz rad nagradim. Tisti, ki pijejo Alveo imajo pri meni tako in tako popust na vse! 10 semen za 0,10€ Naj živijo vsi ki se radi smejijo in dobro jedo! Na zdravje. Sicer je pa naš slogan: "Zdravje in uspeh"

Pride čas, ko so otroci bolj cmeravi kot sicer. Recimo čas ko dobivajo zobke. Najraje bi bili, da bi jih po cele dneve nosili. Kljub temu pa je treba postoriti marsikaj v gospodinjstvu. Potem si lahko pomagamo takole: http://www.didymos.de/ Mi smo s to ruto zelo zadovoljni. Otroci pa še bolj. Tudi ven se lahko gre s tem. Pač spet ena ideja, ki se bo morda zdela komu zanimiva. Predvsem se mi zdi pa ta stran zanimiva zaradi nasvetov kako nositi otroka.

Nujno je, da se zavedamo pomena svojih misli. Starši, ki jih je bolezni (keterekoli) strah, ki vedno znova premišljujejo v povezavah kot so: "samo, da nebi..." se morajo zavedati, da se prej ko slej zgodi ravno tisto o čemer največ premišljujemo. Naravnost kličemo k sebi bolezen tako dolgo dokler premišljujemo: samo, da ne bi dobil tega, samo da ne bi dobil onega... Zato je res prvi korak k zdravju to, da se discipliniramo kar se naših misli tiče. Misli kot so: Upam, da ne bo zbolel. Kaj pa če bo dobil rdečke? Kaj pa če bo stopil na rjast žebelj? Kaj pa če bo zbolel za gripo? itd., je treba zamenjati z misli kot so: Moj otrok je zdrav! Delam vse kar je v moji moči, da ohranim njegovo trdno zdravje (in seveda to tadi res delam). Principi na katerih deluje to kar omenjam, so opisani v knjigi "Skrivnost", ki se dobi tudi v slovenskem jeziku. Včasih, ali predvsem v začetku je ta pot bolj naporna kot pot po kateri hodi večina ljudi. Ljudje, ki niso sposobni ali ne želijo svojega mišljenja ustrezno spremeniti, naj raje o naravnih sredstvih za očuvanje zdravja sploh ne razmišljajo. Te metode so potem, v njihovih rokah lahko res bolj nevarne kot koristne. Zato se naj raje kar držijo uradne medicine in vsega kar je s tem povezano. To ni nič slabega. To je pot, po kateri so pač sposobni hoditi. Potem je pa zelo pomembno tudi to, da se senzibiliziramo za to, da res pravočasno opazimo določene bolezenske znake. Bolezen se razvija namreč že dosti prej, preden jo je z metodami uradne medicine sploh mogoče ugotoviti. Tukaj morda pozna kdo kak primer iz okolja v katerem živi? kako se razvija bolezen: 1. Prva faza so zelo rahla odstopanja od normale, ki jih tudi odrasel človek, če jih pri sebi sploh opazi, navadno sploh ne povezuje z boleznijo. Znaki te faze so med drugim: Stalna, kronična utrujenost. Človek, ki je spal šest ali celo sedem ur, se zbudi zjutraj totalno utrujen. V spanju se ne regenerira in ne spočije. Ali: Človeka zelo pogosto peče zgaga. Ali: Dobiva nenadne napade znojenja, ne da bi za to obstajal nek zunanji vzrok. Ali: nenehno bi jedel in ga nič ne nasiti. Ali: Skoraj nikoli nima pravega apetita in tudi ni resnično lačen. Ali: kljub rednemu, temeljiitemu umivanju zob ima celo takoj po tem ko si je umil zobe, zelo neprijeten zadah iz ust. Ali: človeku se zelo pogosto, po cele ure kolca. Ti primeri so samo nekatere od možnosti, ki kažejo na prvo fazo razvoja neke bolezni. 2. V drugi fazi se dogaja ali, da se opisani simptomi toliko pojačajo, da jih dotični človek začenja doživljati kot breme, ali da se pojavljajo kjerkoli v telesu, včasih tudi zelo močne, bolečine ali slabost ali recimo brezvoljnost. V tej fazi gre zelo veliko ljudi k zdravniku. Pregledi, tudi zelo natančni, pripeljejo do ugotovitve, da je z organi tega človeka vse v redu in da tudi fiziološko vse poteka v mejah normale. Tudi krvna slika je v mejah normale. Razlika med prvo in drugo fazo, je v tem, da se v drugi človek pogosto počuti tudi že zelo slabo, da pa organsko ni mogoče ugotoviti (še) nobenih bolezenskih sprememb. 3. V tretji fazi se je bolezen razvila tako daleč, da je bolezenske spremembe v telesu moč nedvoumno ugotoviti in postaviti jasno diagnozo. Tukaj potem tudi nastopi uradna medicina s svojimi ukrepi. Namen ukrepov za očuvanje zdravja je- delovati za očuvanje zdravja že pred nastopom tretje faze. Če se le da, že celo v prvi fazi. Zato je seveda potrebno (predvsem ko se gre za otroka), da se senzibiliziramo toliko, da bomo lahko vedno bolje zaznavali ali pač po obnašanju sodeč sklepali, da je z otrokom nekaj narobe. Ukrepi s čebulo (samo kot primer) so na mestu v kolikor smo seveda utemeljeno posumili v razvoj vnetja še zgodaj v drugi fazi. Zato je treba seveda tudi spremljati kaj se dogaja s temperaturo, kako se otrok obnaša itd.. In jasno je, da vsakega razvoja nekega bolezenskega stanja ne bomo mogli ustaviti pred tretjo fazo, ko se vsekakor moramo posvetovati tudi z zdravnikom. Napisal sem, da se je potrebno senzibilizirati. Tega se lahko vadimo, ja celo šolamo se lahko v tem! Vendar to ni enostavno. Predvsem je pomembno, da se res hočemo kot starši razvijati v to smer. Seveda pomeni to tudi sprejemnje odgovornosti. Prvi korak na tej poti je: Razviti vsesplošni in resnični interes za situacijo in potrebe otroka. Kaj je s tem interesom mišljeno, je moč prebrati recimo v "Heilpädagogische Kurs" od Rudolfa Steinerja. To ni niti malo enostavna naloga, je pa neophodno potrebna. Toliko za začetek. Morda komplicirano za koga. Je pa neophodno, da bi se lahko razumelo konkretne napotke o katerih bom morda tudi še kaj napisal. _________________

Imam šest otrok, po poklicu sem pa socialni terapevt in kot tak sem veliko delal tudi z otroci. In sicer v Švici, Nemčiji in na Danskem. Toliko o ozadju, da bo jasno, da ne pišem samo o tem, kar se meni privatno fajn zdi. Drugo ozadje mojega pisanja je waldorfska pedagogika in antropozofski pogled na človeka. O tem je napisano ogromno strokovne literature. Nekaj malega je prevedeno v Slovenščino, več v Hrvaščino. Ogromno pa si lahko preberemo v nemškem jeziku, Tudi preko interneta. V okviru prispevkov tukaj ni možno vedno razložiti na dolgo in široko vseh povezav nekomu, ki teh podlag nima. Zato lahko čist komot vzamete moje misli kot pač nekaj iz nekega pogosto neobičajnega zornega kota. Moje mnenje pa ni, da se nikomur in nikoli naj ne bi dajalo antibiotikov. Sem zgolj proti temu, da se le ti dajejo preden je postavljena diagnoza, da se dajejo preventivno in tudi proti temu, da se dajejo zelo dolgo časa, tudi če ne pokažejo nobenega učinka. Obrnjeno drugače: Tudi zame obstaja odprta možnost, da se lahko pride v situacijo, ko pa je neophodno dati antibiotike. Moje pisanje tukaj pa bo namenjeno predvsem tistim, ki bi se radi, če se to da, tako kot jaz, antibiotikom izognili in so zato pripravljeni vzeti nase tudi kak ukrep, ki je za starše majn lagoden. Tukaj pišem predvsem za tiste, ki so pripravljeni razmisliti o potrebah otroka in te potrebe imeti nekje za vodilo svojega ravnanja. Tisti, ki so vnaprej prepričani, da v bistvu tako in tako vse najboljše vedo in se ne morejo od mene ničesar dodatnega naučiti, naj pač raje ne zgubljajo svojega časa z branjem mojih prispevkov. Toliko za uvod. V naslednjem prispevku, pa lahko potem preidem k stvari.

Če smem pripomnit. Naravnost odločilno je, da bo tamala 100, kaj 100, 1000%!, da ti lahko zaupa ama vse. Skušaj jo razumeti. Daj ji vedeti, da jemlješ resno njene argumente, da razmišljaš o njih. Torej pomembno je, da ona opazi, da se ti trudiš, da bi jo razumela in da jo jemlješ resno.

Tam kmalu ne bo več človeka, ki ne bi pil Alvea. Danes se je nekako končalo eno pomembno obdobje. Marsikje in z marsičem smo prebili led. Posneli smo enourni video na katerem ljudje pripovedujejo svoje izkušnje z Alveom. Če sejalec vztraja pri svojem delu (sejanju) zadosti dolgo, potem bo videl, da bo naposled seme padlo na plodna tla. Če se sejalec ne bo pretirano ozirol na to, da ptiči pač en del semen pozobljejo..., da en del semen pade na kamnita tla kjer sicer hitro vzklijejo, a jih potem prva vročina požge..., da bo en del semen zadušilo trnje... Če bo sejalec kljub vsem tem prigodam neutrudno sejal naprej, potem bo slej ko prej padlo seme na plodna tla... In en del semen bo rodil trideseteri sad, en del šesdeseteri in en del stoteri!... Sejati je pa tako in tako eno najljubših opravil nas moških, a ne? Torej lahko gremo naprej, v nove delovne zmage.