Mura

se popolnoma strinjam

uf, fajn zadevica!

Ja saj. Vendar s tem problem ni nič majnši. V svojem prispevku sem želel opozoriti na problem legitimnosti, ki ga kot takega predpisi sami po sebi ne morejo rešiti. Ne postavljam pod vprašaj legalnost, pač pa legitimnost revno teh predpisov, ki so. Če bo trend šel v to smer. In zaenkrat ni nekih pokazateljev, da ne bo šel, se bo hitro zgodilo, da se bo volitev udeleževalo majn kot 50% volilnih upravičencev. Tudi bistveno majn. Sicer je pa že zdaj tako, da bomo imeli predsednika države, za katerega je glasovalo bistveno majn kot polovica vsah volilnih upravičencev. In kaj zdaj? Nič vse je v skladu z zakoni. Samo, kdo lahko reče, da bo predsednik vodil državo po volji ljudstva. Res je, da ljudstvo nasploh to (še) tolerira. Vendar obstaja ogromen razkorak med tem kar nekdo (še) tolerira in med tem k čemur je nekdo izrazil svoj aktivni pristanek. Problem je zgolj to, da vsi skupaj na taka dejstva vse prehitro pozabimo. Neka rešitev je lahko še tako po črki zakona in je torej legalna. Kljub temu, da pogosto ni legitimna. Eno od temeljnih načel demokracije je, da oblast postavlja ljudstvo in da vse veje oblasti opravljajo svoje delo v imenu ljudstva. Da bi to bilo res, pa rabi oblast aktivno legitimacijo. To pomeni, da bi jim večina ljudstva morala rečt ja.Tega problema taka ali drugačna zakonodaja, sama po sebi, sploh ne more rešit. Me prav zanima kaj bo na to temo prinesel razvoj naslednjih desetih let. To, da gre samo še slaba polovica volivcev na volišča je vendar tudi nek signal. Če pa bodo politiki v še večji meri postali zgolj orodje multinacionalk se bo krog tistih, ki mislijo, da pa na volitvah (takih kot trenutno so) vendarle še o čem bistvenem odločajo če naprej drastično zmanjševal.

Javnomnenjska raziskava ZPS o gensko spremenjenih organizmih Ljubljana, 22. oktober 2007 - Zveza potrošnikov je med 10. 9. 2007 in 30. 9.2007 izvajala javnomnenjsko raziskavo o gensko spremenjenih organizmih v živilih. Anketa je zajela kar 1097 oseb iz šestih regij Slovenije. Raziskavo je sofinanciralo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Z anketo smo želeli izvedeti, kaj potrošniki menijo o gensko spremenjenih organizmih, predvsem o GS hrani in krmi, koliko poznajo GS organizme in kaj si mislijo o koristih GS hrane in krme. Udeleženci raziskave so v splošnem izrazili veliko zaskrbljenost o gensko spremenjenih organizmih, ter o njihovem pojavljanju v živilih oziroma hrani. Zelo jim je pomembno zdravje in vpliv gensko spremenjenih organizmov na zdravje ocenjujejo kot negativen. Skoraj 85% anketirancev meni, da je premalo raziskav o vplivih GSO in da so o tej tematiki premalo informirani. Raziskava je tudi pokazala, da so Slovenci negativno nastrojeni proti uporabi gensko spremenjene hrane, saj preko 76% vprašanih ne bi kupilo hrane oziroma živil, če bi prebrali na etiketi/deklaraciji, da živilo vsebuje GSO oziroma so bile živali krmljene z GSO. Velika večina (88%) bi volila za občino brez gensko spremenjenih organizmov. Celotni rezultati raziskave so na voljo pri Marjani Peterman, strokovnjakinji za prehrano pri ZPS. Tako kot moj zgornji prispevek, je tudi tole citat.

Jaz vidim dve sliki. Sem katero zamudil? Seveda- pač zaradi spleta okoliščin- mene najbolj matra firbec kje točno je to bilo.

Zelo lepe slikce. Tudi pri nas je bilo včeraj fantastično nebo. Vse mogoče barve. Celo taka zelenkasta.

Gaja Lašič Senca GEN-ske smrti se neovirano tihotapi v Slovenijo Pišem v trenutku, ko ves svet lebdi na lovorikah nedavne Nobelove nagrade, doslej najzaslužnejšemu človeku sveta na področju ekologije, to je Al Goru. Nagrada je res priznanje vsem, ki smo tudi v najtežjih, gluhih, časih zagovarjali njegova prizadevanja in se pridružujem slavju. Toda, istočasno opažam, da se v Sloveniji dogaja nekaj zelo alarmantnega. Pozornost javnosti in posameznikov je povsem spregledala problem, ki predstavlja bistveno vprašanje eksistence Slovencev v prihodnosti. To je neopazen in neoviran prodor gensko spremenjenih organizmov (GSO) v našo državo. Odgovorne sprašujem, kje je vzrok, da se zavlačuje postopek sprejemanja nujne zakonodaje, to je Zakon o sobivanju gensko spremenjenih organizmov? Šušlja se, da naj bi postopek počakal kar naslednjo vladno ekipo, kar pomeni vsaj še leto dni divjega sejanja in gojenja GSO na slovenskih tleh! Zakon sam res ni takšen, kot bi si želeli, vendar pa že samo ukvarjanje z njim pomeni, da se odgovorni v slovenski politiki zavedajo problema, ki je njegova vsebina. V mesecu aprilu smo lahko zasledili naslednji razpis, ki ga je objavilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS: »Javni razpis za sofinanciranje uvajanja preskusnih metod za potrebe uradnega nadzora s področja krme, vključujoč GSO krme, vzdrževanje obstoječe akreditacije oziroma razširitve področja akreditiranja. Datum objave: 23.04.2007 Datum zaključka: 21.05.2007 Izdajatelj: Republika Slovenija«. Najbrž nihče ne dvomi, da so bila sredstva podljena, zato lahko predvidevamo, da GSO posevki v miru rastejo in so letošnji, gensko spremenjene kuruze in ogerščice, že v miru dozoreli… Priča smo tudi legalni prisotnosti zastopnikov Syngente (Syngenta Agro d.o.o.), njenimi povezavami in marketinško mrežo. Neovirano srečujemo reklamne pozive multinacionalne podružnice Pioneer, kot je npr. tale:: »V Sloveniji podjetje PIONEER prodaja semensko koruzo za proizvodnjo zrnja in silaze iz cele rastline. Podjetje s pomocjo distributerja VET&AGRO d.o.o. prodaja silirni dodatek PIONEER 1188 in probiotik PDFM. (Vir: : PIONEER Saaten GesmbH, Slovenija - Pioneer Hi-Bred International Inc., Slovenia.) Syngenti je uspelo nad skladišča Ljubljanske semenarne montirati meterske reklamne table. Že nekaj časa se širijo govorice, da so na slovenskih tleh aktivni zastopniki vodilne multinacionalke Monsanto, katerih cilj je lobiranje za GSO, predvsem po Prekmurju in Štajerski. Na nekaterih naših TV programih zasledimo naklonjenost do GSO tehnologije. Sprašujemo se, kdo v Sloveniji stoji za tem? Saj vendar vemo, da so prav te multinacionalke tisoče indijskih kmetov pognale v totalno obubožanje in končno v brezizhodni samomor? V časopisu beremo: »BRUSELJ - Evropska komisija je odobrila uvoz gensko spremenjene koruze in sladkorne repe, ki ju proizvajajo ameriška podjetja Monsanto, Dow Chemical in DuPont. Tako je kljub ostremu nasprotovanju raznih evropskih združenj in več kot polovice evropskih potrošnikov - ti se bojijo morebitne slabše odpornosti ljudi na antibiotike, kar naj bi povzročalo tovrstno vzgajanje rastlin - omogočila širjenje gensko spremenjenih pridelkov po Evropi. Komisija je zadevo, ki se nanaša proizvodnjo hrane tako za ljudi kot tudi za domače živali, odobrila za deset let.« (Vir: Dnevnik, petek, 26.10.2007 10:41) In odziv javnosti? Molk. Bo slovenska javnost in odgovorna politika molče pustila, da Slovenija pade na kolena pred temi laskavimi in lažnivimi prodajalci smrti in pogube za slovensko kmetijstvo? Naj vas spomnim na nekaj dejstev iz filma Življenje uhaja iz nadzora: <H1 style="MARGIN: 0cm 0cm 0pt">Andrew Kimbrell</H1>»So firme, ki vstavljajo v rastline in živali tuje gene, s čemer bo naš planet genetsko onesnažen. To je genetsko uničevanje okolja. In spet gre za »samo nekaj« znanstvenikov, podjetij in uslužbencev, ki o tem odločajo. Ni demokratičnega odločanja. Te tehnologije so zakon. Ustvarile bodo več dejstev kot katerakoli vlada in katerikoli zakon«. Percy Schmeiser »Ko je šla leta 1996 gensko manipulirana ogrščica v posevke na prostem ni bilo nikogar, ki bi nam vedel povedati, kaj se bo dogodilo. Toda danes so povsod po svetu zaradi naših izkušenj ljudje posvarjeni: o onesnaženju, o izgubi pestrosti rastlin, o kontaminaciji tradicionalnih semen. Iz naših izkušenj s pridelovanjem gensko spremenjene soje in ogrščice vemo, kaj vse se lahko zgodi. In vemo tudi, kaj se bo zgodilo z gensko spremenjeno pšenico. Ljudje v svetu naj zvedo za naše izkušnje. Za nas je že prepozno. Toda za mnoge predele Zemlje še ni prepozno«. nadaljevanje v naslednjem postu.... Vandana Shiva »Seme je prvi člen v prehrambeni verigi. Hrano so že vedno uporabljali kot orožje tisti, ki so hoteli imeti v rokah ultimativno moč. Še mnogo bolj fundamentalna pa je kontrola porekla hrane preko semena samega po sebi. Zato se igrajo svetovna velesila, ZDA in njena podjetja kot Monsanto in Delta & Pine s takimi zadevami kot »terminator semenom«. Gre za poizkus, obvladovati svet in priti do popolne kontrole sveta s tem, da uničujejo svobodo vseh ostalih da bi tako razvili svojo vladavino in moč. Genska tehnika je zlagana obljuba za visoko ceno, ki so jo naši kmetje že morali plačati. Multinacionalke so našim kmetom vzele pravico da sami odločajo o svojih semenih. Na trg tiščijo nezanesljiva in nepreizkušena semena in ženejo naše kmete v samomore. In povsod prodajajo to samomorilsko seme. Genska tehnologija je del popolnoma kontroliranega sistema za obvladovanje naše prehrane in kmetijstva. Do današnjega dne ni niti eden od njihovih proizvodov izboljšal prehrambene situacije lačnih, niti situacije kmetov niti situacije potrošnikov. V primeru, da se bodo te tendence nadaljevale, bo uničenih na milijone kmetov. Pri tem pa je ogromen del človeštva tudi danes od kmetijstva odvisen. Konec kmeta je konec za našo prehrano. Morda bo 5 firm čez 4 morda 5 let kontroliralo našo hrano in kmetijstvo. Toda eksperimenti brez vsake skrupule, igranje s pestrostjo rastlin na našem planetu in s kmetijstvom, skupaj z ignoranco in neodgovornostjo, postavljajo vprašanje oskrbe s prehrano za vse človeštvo na kocko«. Terje Traavik »Zelo se trudimo, da bi vsakemu dopovedali, da je genetsko onesnaženje nekaj povsem drugega kot kemično onesnaženje, ki smo ga po naši neumnosti povzročili v preteklih 50 letih. Kemikalije se ne morejo same razmnoževati. Tudi še tako veliko kemično onesnaženje se sčasoma manjša. Pri genski tehniki se dogaja ravno nasprotno. Ker se DNK principielno lahko sama razmnožuje, je teoretično mogoče, da se majhno onesnaženje konča v ogromnem onesnaženju. Kot eden redkih mikrobiologov , ki je tudi skeptik, sem precej potoval in na mnogih mestih predaval. Zagovorniki genske tehnike so mi odgovarjali, da so mnogi moji znanstveni argumenti pretirani. Jaz pa imam argument, ki vedno utiša te ugovore. Argument se glasi: Ena največjih nevarnosti genske tehnike je v tem, da 95% vseh znanstvenikov s tega področja dela za industrijo, na strani proizvajalcev. Neodvisnih znanstvenikov s tega področja ni niti 5%. O tem dejstvu nikoli ne razpravljajo. Po tem lahko sklepam, da je položaj še slabši. Nimam konkretnih podatkov, to je samo ocena. Takrat, ko bo delalo za industrijo vseh 100% in ne bo nobenega neodvisnega strokovnjaka, bomo imeli dva osnovna problema: - skrajno resen znanstveni problem - zelo resen problem demokracije.« Ob takšnih argumentih, izkušnjah in svarilih bi bil zadnji čas, da se zganejo tudi odgovorni v Sloveniji. Ob dejstvih, ki jih lahko najde, razume in sprejme vsak, ki to hoče, ni opravičila za trenutni molk in kasnejše izgovore. Tudi slepo capljanje za smernicami EU, z izgovorom »zmanješavanja toplogrednih izpustov v ozračeje«, na račun kmetijskih zemljišč in načrtovanje pridelovanja ogromnih količin biodizla, ki ga je napovedal okoljski minister, je samo stranski vhod za opravičilo in vnos GSO posevkov. Dodatno zastrupljanje slovenskih tal je nesmiselno in lahko povzroči nepopravljive posledice. Mnenje klimatologinje Lučka Bogataj Kajfež, bi bilo smiselno upoštevati za območje celotne Slovenije: "Delati energijo tako, da že v postopek, torej v pridelavo koruze, vložiš veliko energije, je neumnost. Najprej je treba zemljo obdelati, jo gnojiti, potem posejati koruzo. Da sploh kaj zraste, je treba uporabljati kemične snovi, ki dodatno slabšajo kakovost podtalnice. V pridelek koruze torej vložiš ogromno energije, od tega, kar dobiš iz nje, pa moraš najprej odšteti to, kar si vložil. Zato menim, da je za ekološko tako občutljivo območje, kot je ravno okolica Ormoža, za regijo s tako plitkimi tlemi in s tako malo dežja z ekološkega vidika nesmiselno, da bi tam iz koruze proizvajali bioetanol. Poleg tega je vse, kar kmetijstvo spravi na monokulturo, slabo, saj je kolobar nujen. Prav koruzo lahko doletijo tudi škodljivci, ki prihajajo s podnebnimi spremembami, zato se utegne zgoditi, da je kmetje v skladu z evropskimi normami ne bodo smeli pridelovati. In kaj bodo potem metali v takšno tovarno!?" Ob vsem tem pa smo tudi priča vedenje ministra Podobnika v pomembnih trenutkih odločanja v krogih EU, kjer administracija izvaja pritisk na Avstrijo, ki je prepovedala gojenje dveh patentov GS koruze. Vir pritiskov je seveda WTO (ZDA, Kanada, Argentina). Medtem ko je večina držav EU podprla Avstrijo, se je slovenski minister Podobnik vzdržal, z izgovorom, da je potrebno "razumeti obe strani", torej predvsem WTO, ki je orodje genteh korporacij. Namesto, da Avstriji odločno stopimo ob bok, naši politiki že pripravljajo teren za vnos GSO v Slovenijo. Ostaja torej vprašanje, kaj lahko naredimo? Prva nujna stvar je, da s skupnimi močmi vršimo pritisk za sprejem moratorija na GSO posevke do sprejemanja zakona. Ponovno bomo pisali pisma in dopise poslancem, ministru in vladi ter svoje stališče tudi demonstrativno približali javnosti. Sprašijemo se, ali res ni nikogar, ki bi našo zemljo, rastline in človeka ščitil? Nedejavnost na področju zakonodaje, ki bi posevke GSO v Sloveniji morala preprečiti, je danes, po obilju opozoril in informacij, zavedno odpiranje vrat uničenju.

Tukaj sem užival danes: http://picasaweb.google.de/alveo.si/PeArovci

na to temo še: Namesto, da si želimo majn problemov od zunaj, si začenjamo želeti več moči, spretnosti, ustvarjalnosti in poguma s katerimi bomo lahko kos kateremu koli problemu ali preizkušnji v katero nas bo postavilo naše življenje. Prosto po Jimu Rohnu

Danes sem izvedel nekaj podrobnosti o primeru, ki ga zgoraj omenja Darko. Bil je mlad fant. Star majn kot 30 let. Že dve leti se je zdravil za vnetjem črevesja. Hodil redno na kontrole in dal skoz vse mogoče preglede. Majn kot teden dni pred njegovo smrtjo so mu ugotovili raka v zadnjem stadiju. Maligne celice so bile razširjene po celem telesu. Bolezen je bila kljub vsem tem pregledom ugotovljena tako pozno, Od diagnoze do smrti mu je ostalo majn kot teden dni. Ja, tako kretki so lahko včasih trenutki...

Pismo ni kaj. Vsekakor zelo zanimive analize. Sem se spomnil, ko sem bral pozive, da je treba vsekakor iti na volišče, na Michaela Moora, ki je obljubljal študentom kot nagrado vsakemu en komplet spodnjih gat, če bo le šel na volitve. Ker je seveda pričakoval, da bodo volili proti Bushu. No ja Moore je naredil najbolje prodani dokumentarni film. Bušman je pa kljub vsemu bil ponovno izvoljen. Pri nas kompletov spodnjih gat ne ponuja še nihče. Ali pa samo jaz pač nisem zasledil? Samo pismo se mi upira vse skupaj. Pa kaj res ni nobene druge rešitve? Je res možno sklepat pač samo tako. Narod ima dva neprimerna kandidata in se zdaj mora odločit za majn neprimernega. Halo!!!!!!!!!! Kakšna pa je to logika? Da "krmilo države" zavestno predamo v roke neprimernemu človeku! Majnneprimeren človek je še vedno neprimeren. Se mi zdi super kar sta napisali Cookie in Strelka, vendar sta potegnili iz vsega skupaj tudi prave konsekvence? Si ne pustimo vse preveč srat po glavi. Kaj pa če bi se narod namesto tega odločil za bojkot volitev. Ma kaj- treba bi bilo zahtevat spremembe voliilnega sistema. Zame predsednik države, ki na volitvah ne dobi aktivne podpore večine vseh volivnih upravičencev nima nikakršne legitimacije (mislim moralno) za vodenje države. Bila bi potrebna pravila, ki določajo, dodatno, da v drugem krogu lahko zmaga samo tisti (pa dobro, recimo...), ki ima vsaj 40% glasov VSEH volilnih upravičencev. Če je nima nihče, je to potem znak, da narod nobenega teh kandidatov noče. To bi moralo imeti za posledico, da se naslednjih deset let tak na predsedniških volitvah zavrnjeni kandidat ne more postaviti na nikakršno volivno listo. Ali pa določit, da če se kljub temu odloči, želi pač (bogi fantek ker kaj bo pa drugega počel...) spet kandidirat za kakšno resno funkcijo v državi, da to sicer lahko, če plača iz svojega žepa 100.000€, ki se jih potem razdeli recimo med prejemnike socialne pomoči. Sicer pa bi v takih primerih morale biti predvidene ponovne volitve z povsem novimi kandidati. Saj bi ljudstvo vsem nedvoumno povedalo, da jih noče. To je en splošni problem in pod površjem imamo že leta izrazito krizo legitimnosti oblasti. Seveda ne samo pri nas. V volivnem cirkusu se na strani volilcev udeležuje čedalje majn ljudi. Kam bo to pripeljalo? Vsekakor bodo potrebne temeljite reforme. Mislim, da prej kot pričakujemo. Tudi sam še ne vem ali bom šel volit, ker preprosto ne vidim kandidata, ki bi mu želel dati svoj glas. Me prav zanima kako bodo interpretirali voljo ljudstva, čez par desetletij (ali morda še prej) ko se bo volitev udeleževalo morda samo še 10% volilnih upravičencev. Saj se jim bodo še vrabci smejali.

Ja. Zagotovo imaš prav. Oziroma je imel tvoj bioenergetik prav Samo v tem kar sem napisal je šlo predvsem za to, da namesto negativnih sporočil, oblikujemo pozitivne trditve. K temu o čemer ti pišeš, pa ta knjiga zagotovo tudi še pride.

Matjaž, Črtaj enostavmo besedo objektivno iz mojih besed. Je v bistvu čisto odveč. Samo možnost ti je dala, da se vrtiš kot maček okoli vrele kaše in ne komentiraš bistva stvari. Bistvo moje izjave je vendar v tem, da me moti če rečeš nekomu "ti reagiraš preveč čustveno". Kot da bi ti sam bil merilo prave mere čustvenosti! Pa tukaj nič ne spremeni vsega, če potem na koncu dodaš, da si tudi sam včasih tak. Ker če izrekaš sodbe o svoji lastni čustvenosti, je potem samo po sebi jesno, da jih izrekaš na osnovi svojih lastnih izkušenj in pohledov na samega sebe. Čisto nekaj drugega kot če to obesiš nekomu, ki ga sploh ne poznaš. Besede in pomene se lahko uporablja, lahko pa tudi zlorablja. Jaz pa trdim, da nihče ni preveč čustven. In tudi prijazen ni nihče preveč. Lahko da samo hlini nekaj. Vendar je potem to hlinjenje nekaj kar nas odbija. Čisto drugi problem je, da lahko pridemo v situacijo, ko zaradi izkušenj, morda ponavljajočih se izkušenj s hlinjeno prijaznostjo vnaprej reagiramo na neko res prijazno gesto sumnjičavo in zadržani.

Mene pa zanima kaj moram spremeniti v nastavitvah svojega bloga, tako da ne bo več mogel vsak direktno objavljati vanj, pač pa da o vsaki posamični objavi odločim sam. Take nastavitve enostavno ne najdem. Ali pa so pimenovanja nejasna?

Zelo lepo in hvala, da si s temi misli obogatila moj blog.

Jaz sem šele na začetku z branjem knjige. To kar sem opisal je samo en aspekt vsega skupaj. Gre preprosto za vadbo v tem, da misli, želje, sploh vse naše stavke in sporočila, formuliramo čim bolj pozitivno. Recimo nekdo ima raka. Pa vedno znova misli na to nekako takole: "Takrat in takrat imam spet pregled, upam, da se rak ne širi." Ali pa nekdo drug: "Upam da ja ni rak!" Tak človek, bi se moral vaditi z vso močjo svoje volje v preusmerjanje svojih misli nekako v to smer: "Upam, da bo bolše", "Upam, da sem na poti k zdravju" in lahko to še stopnjuje z misli kot so: "Storil bom vse kar je v moji moči, da bom (p)ostal zdrav"... In lahko to še stopnjuje s tem, da je pozoren do miselnih prebliskov, dogodkov, srečanj. Da jemlje resno sporočila in morebitne, poslane, rešilne čolne... Da začenja vpletati v svoje življenje poleg pozitivnih misli tudi pozitivna čustva in dejanja. Ksenija, pohiti z branjem svoje knjige. Vesel bom komentarjev tistih, ki berejo ali se zanimajo za toisto knjigo. Ko bo ta prebrana, nadaljujem z naslednjo...

http://picasaweb.google.de/alveo.si/Mura

Meni pa se ob tej diskusiji, ki jo z zanimanjem spremljam, zdi pomembno postaviti pod vprašaj ravno takšne izjave. Reagiraš preveč čustveno... Kot da bi sam imel v posesti vso objektivno resnico tega sveta s pomočjo katere lahko presodiš ali tisti drugi reagira preveč, premalo ali ravno prav- čustveno. Ali karkoli je takih sodb. Katero je potem tisto objektivno merilo s pomočjo katerega lahko izmerimo pravšnjost čustvene reakcije drugega človeka?

"Krivi" za vse to sta Katty in Ksenija. Ko sem bral njune prispevke, se je začela porajati v meni misel, da bi si tudi sam začel ustvarjati svoj blog.

Iz lastne vadbe v umetnosti vzgoje, vem kako zelo pomembno je, da mejhnemu otroju nikoli ne rečemo nikoli, da mu nikoli ne rečemo:"Ne!" Da recimo stavek: "Ne teči na cesto!" za otroka prevedemo v stavek: "Ostani tukaj!" Da recimo stavek: "Ne vtikaj žebljev v vtičnico!" za otroka prevedemo v stavek: "O, fino žebelj imaš. Pridi ti bom pokazal kako uporabljam žeblje" (In zabijem s kladivom žebelj tako, da pritrdim s tem en kos lesa na drugega.) Bil sem priča katastrofalnih situacij, ki se zgodijo, ko ljudje tega preprostega pravila ne upoštevajo. V knjigi skrivnost je opisano pravilo privlačnosti kot univerzalno pravilo. Vesolje prevaja našo misel: "Upam, da se ne bo zgodila nesreča" v misel: "Upam, da se bo zgodila nesreča." Misel: "Upam, da ne bom zbolel", prevaja vesolje v misel: "Rad bi zbolel..." Za vesolje besedice "Ne" v naših misli ni. In če premišljujemo pogosto tako, da želimo, da se nekaj ne bi zgodilo, potem oddajamo v vesolje energijo, ki začne pritegovati moči, ki povzročijo ravno tisto kar se naj ne bi zgodilo. Formulirajmo torej tudi zase neše želje in pričakovanja pozitivno. Vadimo se v tem, da imamo v mislih vedno to kar bi se naj zgodilo, kar si želimo. Bodimo pozorni na situacije, ki so še drugačne. Začenjam se truditi v svojih mislih in besedah želje formulirati vedno pozitivno. Želim, da se zgodi to in to...

Rhonda Byrne: "Skrivnst" v originalu: "Secret" Posvečeno Vam Naj vam skrivnost pomaga doseči, da bo vaše življenje prežeto z ljubeznijo in radostjo To si želim za vas in za svet

Tukej zapisujem vtise, ki se mi porajajo ob branju knjige, ki je pri meni ravno aktualna. Bere glih tudi kdo drugi to knjigo?

Minil je 1. november... Romanova razmišljanja o smrti (življenju) so se me dotaknila bolj kot napisi na grobovih. Z razdalje je smrt del življenja. Je zastor, ki ga odgrne vsak zase, ne vem kaj je za njim in ne kje se ponovno vrnemo... Hudo je, ko smrt dobi obraz. Oziroma si ga nadene. Prvič sem ugledal bledo senco smrti na obrazu svoje babice ta teden. Življenje je bilo močnejše, ostala je na tej strani... Jesen je čas, ko se sence daljšajo. Lepe so, ko pravljično spreminjajo obliko predmetov. Mehkejše od drevesnih rogovil ter vej in ko potujejo s soncem se zdijo žive. Bolj žive od njihovih "lastnikov". Danes sem dobil sporočilo, da je umrl sošolec iz šole za oblikovanje. So tam, kjer je sedaj, tudi sence? Ne vem, in ne vem če je to v tem trenutku pomembno... Tako živo mi je pred očmi, kot da smo se še včeraj pogovarjali o oblikovanju, glasbi, življenju... Že kakšno uro nenehno razmišljam o njem. Oblikovanje, ustvarjanje je področje, kjer se edinstvenost in neponovljivost človeka morda izrazi mnogo bolje, kot jo je mogoče uvideti pri ostalih (vsakdanjih) aktivnostih. Smo kdaj hvaležni za drugačnost drugega? V primeru našega študija je bila zlahka sprejemljiva, celo zabavna, a v življenju včasih ne uvidimo prednosti, še več, lepote drugačnosti. Ni dveh enakih senc, tudi če sta predmeta popolnoma enaka... sonce ju oživlja v drugačni luči Minil bo dan, jutri bodo sence še daljše, a ena bo manjkala. Nikoli mu nisem povedal, da cenim njegovo delo, da ga občudujem (poleg službe je imel popoldansko obrt, pel v perpetuum jazzile, in, v tej luči sploh ne nepomembno, organiziral edino srečanje sošolcev na Cerkniškem jezeru; v tej "postavi"). Ne dovolite, da mine dan, ne da bi pohvalil... da je nekdo drugačen... da je... da ti namenja pogovor, besede, čas, da ti daje priložnost, da se mu zahvališ... tudi tistim, s kateremi se ne strinjaš... poglej njegovo senco... nima barv, je mehka in lahko da je velika... vem da zveni izrabljeno, poslano že tolikokrat po e-pismih... a nisem mogel mimo. Če nimate drugega pohvalite sebe. Danes ne bom poslušal glasbe. Smrt je povedala preveč, zapela z otožno melodijo... Res je Roman, vsaka minuta šteje. In tako dragocena je, da ni vredna nobene urne postavke, ki nam krajša življenje. Želim vam Življenje. Darko Tukaj dodajam eno od sporočil, ki sem jih dobil, ker se me je zelo dotaknilo, ker me je spomnilo na neko situacijo, ko sem jaz ostal brez možnosti, da nekomu povem koliko mi je pomenil, mi pomeni... Res štejejo minute, vsak trenutek

Dan mrtvih Tudi pri nas je že včeraj zvečer dolgo gorela sveča. In danes spet gori. Kruh se pripravljam pečt. Sveča pa kar gori. Gori za vse tiste, ki so bili tukaj, pa so zdaj tam. Gori za tiste, ki so bili tam, pa so zdaj tukaj. Tudi jaz sem vesel življenja in tega, da lahko stojim tukaj, spet enkrat. In kakorkoli se veselim življenja, sončnih žarkov, čudovitega dne. (že dolgo ni bilo tako lepo za prvi november. In tudi včeraj. Pihal je prav prijetno, narahlo, nežno veter in bilo je tako toplo, da sem lahko kar v samem pulovru urejal še zadnje stvari na našem grobu.) Mislim tudi na smrt in na grob. Smrt bo življenje in življenje bo smrt. Kot da bi smrt bila reka ponikalnica in življenje tudi... Samo s tem, da enkrat vidimo reko "pod" zemljo in drugič na zemlji. Vendar- reka je kljub temu ista reka, čeprav ljudje tega ne vedo in ji v svoji nevednosti nadajejo druga imena. Tako kot ljudem. Kako veliko ljudi je, ki jih več ni. Ni? Jih res ni? Ali pa jih je samo veliko težje videti, zaznati? Koliko izgubljenih domov! Kako hitro si lahko misliš, da ga imaš. Da je tvoj, tvoj dom. Pa je res tvoj? Zgoraj sem napisal, da sem urejal naš grob. Pa je to res naš grob? Ali je njihov, njen? Zdaj je njihov. Nekoč bo morda naš, vseh nas. Bogve kake običaje bodo imeli ljudje čez 500, 5000 let? Če sploh bodo. Kaj in kje bodo grobovi? Če sploh bodo. Že zdaj vidiš, predvsem zvečer, da so ljudje, ki mislijo, da hladno utripanje baterijske svetilke lahko nadomesti toplo gorenje prave sveče. Ravno včeraj je jesen pogrnila imenitno barvno preprogo v našem vrtu. Kako lepo, kako prav. Tudi drevesa so ujeta v tok te reke, ki teče tudi tam kjer je ne vidimo. Življenje in smrt. "tostran je (bo) onstran onstran je (bo) tostran," piše na grobu mojega prijatelja, ki je prvi vedel, da "bi tukaj lahko lebdela duša". Ja. Življenje je smrt. Smrt je življenje. Samo tisti, ki so sposobni videti zgolj zunanji blišč si lahko privoščijo v tako odločilnih trenutkih oznaniti: "prah si bil in v prah se povrneš". Saj je res. Res je za en majhni, delni aspekt življenja. En delček tega kar sem, se bo povrnil v prah. Spet. Nekoč. Vendar- je to tako pomembno, da se mi daje kot popotnico na pot? Kot da bi to bila nekakšna esenca življenja? Je vse kar ostane res zgolj prah? To je glih tako kot če bi rekel, da sem moja raztrgana, ponošena, povsem neuporabna srajca. Včasih se zasveti solza v očeh ob misli na nekoga, ki ga več (še) "ni". Se čutimo nemočni, vsaj za trenutek, poiskati pot tja kjer je ta, ki ga ni? Morebiti se nam posreči danes. Tudi pri nas bo tiho zaigralo. Pravzaprav bi bilo lepo poslušati danes Bacha. Ja. In vedno znova je misel tudi tam kjer ja Katty. Kje je? Kako je? Iz nekega posebnega kraja zavedanja je zapisala: "takrat ko štejejo minute". Vedno znova mislim na te besede. Minute štejejo vedno. Pravzaprav bi bilo treba zapisati: Od trenutka naprej... Od trenutka, ko se zavemo, da štejejo minute. Kako živeti z zavestjo, da štejejo minute? Prav gotovo bolje, bolj dragoceno odkar veš, čisto zares, da štejejo minute. Naj bo danes lep, dober dan. Čutiti je neko vez, ki veže vse tiste, ki vedo (že ali šele?), da sta smrt in življenje dva bregova iste reke! Te vrstice sem objavil na forumu, kjer bi vse prehitro postale spet prah... Zato jih ponavljam še tukaj. Tako je pač "slučaj" hotel, da se moje praznično leto začne z dnevom mrtvih.

raje prizemljen je tukaj premalo ali preveč prostora za tvoja vprašanja?