Mura

smreka, če že moram izbrat med njima hrast ali breza?

slišim si raje nad vodo ali pod vedo?

stari saksofon ali oboa

Ne vem, je zate aktualno? baker ali srebro?

v ogledalu, pa se naenkrat zaskeli srebrni posmeh razsute mesečine

teče vsaj mimo, vendar te hkrati oplazi nežno s svojim dihom, da te pozdravi

Gospa iz okolice Maribora. 52 let, 107 Kg. Že deset let ima sladkorno bolezen. Redno jemlje tablete in ima dijeto. Sladkor se giblje med 16 in 22. V začetku junija začne piti Alveo. 3x40ml dnevno. V dveh mesecih je shujšala za 9kg. Količina sladkorja v krvi je padla na 12. Pri zadnjem pregledu pred kakimi tremi tedni, je gospa imela 5,9 sladkorja. Zdravnik ji je po vsem tem predlagal naj torej s pitjem Alvea nadaljuje in pride na ponovno kontrolo čez tri mesece. Če bodo rezultati ostali kot so zdaj, ji bo zmanjšal količino tablet, ki jih mora jemati zaradi sladkorne bolezni. Gospa iz Ljutomera. 73 let. Tudi sladkorna bolezen, vendar lažje oblike. Že po dveh mesecih rednega uživanja Alvea so začele nihati vrednosti sladkorja okoli normale. Gospa pravi: Marsikaj kar prej nisem smela jesti, lahko zdaj jem brez problemov.

Poročilo družine iz Švice. Vsi pijejo Alveo kake tri tedne. Poročala je mama po telefonu. Pogavarjala sva se najprej druge stvari. Potem sem vprašal: "Kako pa vam gre?" Odgovor: "Mi zdaj ja vsi pijemo Alveo!" in nadaljevala Mama: "Meni se je kmalu začelo dozdevati, da imam več energije in lažje opravim vsa potrebna dela na vrtu. Pred nekaj dnevi so me začeli boleti vsi sklepi, vendar je bolečina začela kmalu pojenjevati. Zdi se mi, da imam res več energije. Tudi mož je nekako bolj zadovoljen, lahko se bolje koncentrira. Danes mi je rekel: "zdaj si pa dobila enega zadovljnega moža." Ni več tako utrujen ob večerih kot je bil. Sin je imel zelo pogosto glavobole. Odkar pije Alveo, še ni imel glavobola. Pri hčerki še nisem ugotovila nič kar bi lahko opisala"

Tudi pri nas je že včeraj zvečer dolgo gorela sveča. In danes spet gori. Kruh se pripravljam pečt. Sveča pa kar gori. Gori za vse tiste, ki so bili tukaj, pa so zdaj tam. Gori za tiste, ki so bili tam, pa so zdaj tukaj. Tudi jaz sem vesel življenja in tega, da lahko stojim tukaj, spet enkrat, zraven Ksenije. In kakorkoli se veselim življenja, sončnih žarkov, čudovitega dne (že dolgo ni bilo tako lepo za prvi november. In tudi včeraj. Pihal je prav prijetno, narahlo, nežno veter in bilo je tako toplo, da sem lahko kar v samem pulovru urejal še zadnje stvari na našem grobu) mislim tudi na smrt in na grob. Smrt bo življenje in življenje bo smrt. Kot da bi smrt bila reka ponikalnica in življenje tudi... Samo s tem, da enkrat vidimo reko "pod" zemljo in drugič na zemlji. Vendar- reka je kljub temu ista reka, čeprav ljudje tega ne vedo in ji v svoji nevednosti nadajejo druga imena. Tako kot ljudem. Kako veliko ljudi je, ki jih več ni. Ni? Jih res ni? Ali pa jih je samo veliko težje videti, zaznati? Koliko izgubljenih domov! Kako hitro si lahko misliš, da ga imaš. Da je tvoj, tvoj dom. Pa je res tvoj? Zgoraj sem napisal, da sem urejal naš grob. Pa je to res naš grob? Ali je njihov, njen? Zdaj je njihov. Nekoč bo morda naš, vseh nas. Bogve kake običaje bodo imeli ljudje čez 500, 5000 let? Če sploh bodo. Kaj in kje bodo grobovi? Če sploh bodo. Že zdaj vidiš, predvsem zvečer, da so ljudje, ki mislijo, da hladno utripanje baterijske svetilke lahko nadomesti toplo gorenje prave sveče. Ravno včeraj je jesen pogrnila imenitno barvno preprogo v našem vrtu. Kako lepo, kako prav. Tudi drevesa so ujeta v tok te reke, ki teče tudi tam kjer je ne vidimo. Življenje in smrt. "tostran je (bo) onstran onstran je (bo) tostran," piše na grobu mojega prijatelja, ki je prvi vedel, da "bi tukaj lahko lebdela duša". Ja. Življenje je smrt. Smrt je življenje. Samo tisti, ki so sposobni videti zgolj zunanji blišč si lahko privoščijo v tako odločilnih trenutkih oznaniti: "prah si bil in v prah se povrneš". Saj je res. Res je za en majhni, delni aspekt življenja. En delček tega kar sem, se bo povrnil v prah. Spet. Nekoč. Vendar- je to tako pomembno, da se mi daje kot popotnico na pot? Kot da bi to bila nekakšna esenca življenja? Je vse kar ostane res zgolj prah? To je glih tako kot če bi rekel, da sem moja raztrgana, povsem neuporabna srajca. Včasih se zasveti solza v očeh ob misli na nekoga, ki ga več (še) "ni". Se čutimo nemočni, vsaj za trenutek, poiskati pot tja kjer je ta, ki ga ni? Morebiti se nam posreči danes. Tudi pri nas bo tiho zaigralo. Pravzaprav bi bilo lepo poslušati danes Bacha. Ja. In vedno znova je misel tudi tam kjer ja Katty. Kje je? Kako je? Iz nekega posebnega kraja zavedanja je zapisala: "takrat ko štejejo minute". Vedno znova mislim na te besede. Minute štejejo vedno. Pravzaprav bi bilo treba zapisati: Od trenutka naprej... Od trenutka, ko se zavemo, da štejejo minute. Kako živeti z zavestjo, da štejejo minute? Prav gotovo bolje, bolj dragoceno odkar veš, čisto zares, da štejejo minute. Naj bo danes lep, dober dan. Čutiti je neko vez, ki veže vse tiste, ki vedo (že ali šele?), da sta smrt in življenje dva bregova iste reke!

To tudi jaz vidim in doživljam tako. Pomoč za rito: 1. Treba je uvest nek ritual kako se da otroka spat in ta ritual potem ponavljat vsak večer. Otroci ljubijo rituale, ker jim dajejo sigurnost. 2. Treba je določit uro ko se daje otroka spat in se te ure držat, če se le da. (tudi to ponavljanje ob vedno isti uri blagodejno vpliva na otroka.) 3. čez dan je treba tako majhnega otroka varovati pred pretiranim vzpodbujanjem njegovih čutil. To je ključna stvar. Takemu otroku škoduje, če je v prostoru kjer je prižgana televizija ali radio nonstop. Če otrok leži zadovoljen in opazuje morda svoje rokice ali sanja polbuden kdo ve kaj, ga pustimo sanjati (to je zakon!) ne pa da vedno znova poskušamo priklicati njegovo pozornost (velja tudi in predvsem za vse obiske!). Nasploh velja, da čim več čutnim dražljajem je otrok izpostavljen tem težje mu je priti v globoki zdravilni spanec. Vsi "neprebavljeni" dražljaji ga ovirajo v spanju. 4. Od trenutka, ko smo položili otroka v posteljo, do trenutka ko naj bi zjutraj vstal, ne govorimo z njim. Če je govorjenje nujno potrebno, se trudimo govoriti počasi, umirjeno in bistveno tiše kot govorimo sicer. Svetlobe naj bo v sobi kjer naj bi spal čim majn. Če je potrebno prižgemo kako majhno lučko (recimo pri previjanju). Tudi če otrok (še) ne spi, se vedimo z dolžnim strahospoštovanjem tako kat da otrok dejansko spi. Obsolutno "prepovedana" je kakršnakoli zabava sredi noči z otrokom, ki ne more spati. Kak ples skozi celo stanovanje ali kar še je neumnosti, ki si jih odrasli lahko omislimo, samo zato, da bi otroško pozornost z joka preusmerili na nekaj drugega. S takimi "domislicami" otroka samo navadimo, da se pa taprava zabava začne šele sredi noči. Vse kar se dogaja ponoči naj bo za otroka čim bolj "nezanimivo". Ko je vse to storjeno se ima smisel pogovarjati še o drugih stvareh. Sicer pa velja, da če se otrok kot da bi bil vržen iz spanja naenkrat zbudi in kriči na vso grlo... V takem trenutku se moramo predvsem zavedat, da je ta doživljaj groze (ali jaj pač je) za otroka povsem realen. Takoj ga vzamemo s posteljice. To ima absolutno prednost pred vsem drugim kar smo se namenili početi ta večer! Naštimamo si zraven njegove posteljice ali na tleh če to ni mogoče, neko čim bolj udobno možnost za sedenje. Otroka stisnemo močno in ljubeče k sebi. Tudi notranje moramo biti v takih trenutkih povsem zbrani pri njemu. Otroka držimo tako, da ne more kriliti niti z rokami, niti z nogami. Držimo ga močno k svojemu telesu. Tako dolgo dokler se popolnoma ne umiri in zaspi. Terej ne hodimo okoli z njim, ne pojemu mu pesmic. Samo tukaj smo, dajemu mu gotovost, da smo zanj intenzivno prisotni. To kar omenjam je kot oblika terapije opisano v nemškem jeziku kot Festhalteterapie. Se da zagotovo najti podrobneje na netu. Veliko vseselja s tvojo deklico!

fino je ker se pojavljajo tudi taki prispevki, ki postavijo kako novo lučko v izmenjavo mnenj, ki smo jo imeli do sedaj. Pa še v pomoč je, da se spet spomnimo o čem smo se pravzaprav v tej temi sploh hoteli pogovarjat.

meni pa ni slabo. Jaz sem vesel

seveda oseba pod mano rada gleda kvišku, v zvezdnato nebo?

škoda, ker se v tej temi tako dolgo ni nič zgodilo. Se mi zdi super zastavljena. Mogoče bi jo lahko vsaj enkrat letno osvežili, pa pogledali kako je. Se je to kar si resnično želimo v tem letu kaj spremenilo. Smo del tega kar smo si želeli, dosegli. Super se mi zdi tudi kar je mačona napisala zgoraj. najti samo sebe. Lep dan vsem, ki vsaj (še)vedo, da se iščejo.

ja. to je to. Se popolnoma strinjam, mija.

pismo mayan, daj povej prosim- od kod imaš te prevode? To so stvari, ki jih je treba prebrat enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat. In potem začne duša počasi izluščevati zase nek delček neke možne "razlage" ali del sporočila v kolikor je le to v danem trenutku zanjo relevantno. Potem pa morebiti čez leta oči tega istega človeka preletijo taisti tekst in njegova duša v prebranem začudeno spozna tudi nianse, ki jih med prvim branjem sploh ni opazila. Ali pa. če gremo po travniku in neke čudovite cvetice, poglobljeni v svoje lastne miselne konstrukte, sploh ne zaznamo, dokler nam ni dano, nekega dne, ob pravem času in na pravem mestu: odpreti oči. Sicer pa tudi spada k naravi umetniškega dela ravno to, da lahko na povsem novi in izvirni način nagovori različne ljudi- celo iste ljudi. Kot sem opisal zgoraj. No, pa sem se tudi jaz oddaljil od teme x!x Zato naj mi bo dovoljeno napeti še most tja nazaj: Starka gre močno natovorjena s svojimi vrečkami nakupljenih dragocenosti po mestu. Dohiti jo fantič in ji ponudi svojo pomoč. Starka ga grobo zavrne, rekoč, da ona že lahko sama nosi svoje breme. Fantič odide svojo pot... Starka pa mrmra predse: "Saj vem, dandanes ti nihče več ni pripravljen pomagat zastonj. Sem videla kako so se mu iskrile oči. Zagotovo od slasti po denarju, ki ga je pričakoval v plačilo. Sicer pa. Saj človek sploh ne ve kakšni ničvredneži vse postopajo po mestu. Lahko bi me ukradel! Lahko bi pobegnil z mojo vrečko in vsem kar imam v njej." To mrmrajoč, nadaljuje starka svojo pot, odločena, da bo že pokazala vsemu svetu, kako pa ona že zmore nositi sama svoje breme. Pa smo spet pri temi. Lep dan vam želim!

meni pa se zdi, da se diskusija oddaljuje od teme. Saj ni bilo vprašanje kaj prijaznost je, niti to ali je prav biti prijazen. Temeljno vprašanje o katerem, pa do zdaj ne diskutiramo, je vprašanje zakaj ljudje zelo pogosto reagiramo na prijaznost z nezaupljivostjo. Ker nas je življenje izučilo bo kdo rekel... Vprašanje pa je ali je prav, da potem ko "nas je življenje tako izučilo" na prijaznost reagiramo z nezaupljivostjo. Ne zapravljamo s tem tudi sami sebi možnosti za prijetna doživetja. Se nismo s tem nevede nekoliko "sprogramirali", da v ozadju vsake prijazne geste slutimo ali iščemo podli namen? Se nam ne more zaradi tega, ker smo doživeli veliko teme, temačnosti in zaradi tega ne zaupamo več, da svetloba sploh obstaja... Se nam ne more zgoditi zaradi te napake v "samoprogramiranju", da spregledamo eden in morda edini sončni žarek po katerem bi naša duša mogla splezati iz teme? Ker smo pač začeli verjeti, da je vsaka luč zgolj iluzija in prevara?

slovenska himna jutro ali večer?

Pomlad rumen krog na modri podlagi ali modri krog na rumeni podlagi?

seveda rad plavam. pogovor s prijateljem. tema ali svetloba

Oh, ti pa nisi na takočem. Zame je kopanje v kopalni kadi zakon. Kopanje v tišini in siju sveče ali s prižganim radiom?

čebula kopanje: v topli ali v hladni vodi?

zelje in korenček česen ali čili?

hm... zelo težko vprašanje. Zelenjava. brstični ohrovta ali solata iz pečene paprike?

vsekakor dovolj velika! vino ali pivo?