daisy

Drevo je meditacija, ki te prizemlji.Vzami si čas, prostor, kjer imaš mir, tišino, vsedi se sproščeno na stol, stopala so na tleh s celo ploskvijo. Še bolje je, če stojiš. Zapri oči, umiri se z dihanjem in sprosti. Predstavljaj si, da si prišla na travnik, kjer rastejo čudovita, mogočna drevesa. Oglej si jih in si izberi tistega, ki te najbolj privlači. Stopi k njemu in ga zaprosi, če lahko stopiš vanj. Predstavljaj si, da si stopila vanj in se zlila z njim. Postala sta eno. Iztegni roke v zrak in si predstavljaj, da so veje drevesa ter jih izteguj v nebo, naj se daljšajo in rastejo, dokler se ne dotaknejo neba. Tam je božanska energija svetlih barv. Črpaj jo, začuti jo v rokah in kako se počasi širi navzdol po "vejah", s katerimi jo zajemaš - širi se in te napolni. Nato si predstavljaj, da so tvoje noge korenine. Poženi jih v tla, globoko, še globje, razraščaj se, vizualiziraj močne, čvrste korenine, kako prodirajo v zemljo, vedno globje, dokler ne zrastejo prav do središča zemlje. Tam je zemeljska energija, rdeče oranžna, kot lava, ki jo bruha ognjenik. Začuti, kako močno si usidrana s koreninami v zemljo, počuti se čvrsto in sigurano. Črpaj to zemeljsko energijo po koreninah vase, glej in čuti jo, kako se dviga po koreninah, dokler se na sredi tvojega telesa ne sreča z energijo neba. Čuti, kako si polna zdravilne energije, kako te izpolnjuje in uživaj v tem občutku, kolikor dolgo želiš. Potem stopi ven iz drevesa, zahvali se mu, ker si smela vanj. Kadarkoli se ti bo zdelo, da nisi prizemljena, stopi v svoje drevo. Bolj preprosta vizualizacija ,morda manj "energetska", koristi tudi za občutek stabilnosti, zbranosti in "biti celota", pa je ta, da si enostavno predstavljaš, da si drevo, ki je stabilno, čvrsto ukoreninjeno v tla (celost, samozavest, mir v duši), deblo pa ima prožno in se v vetru ne lomi ampak prožno giba z vetrom (življenje, naše preizkušnje), prav tako se krošnja giba v vetru. Čuti, kako si čvrsta in prožna obenem. To meditacijo je lepo delati ob kaki prijetni glasbi (lahko kar na discmana in slušalke, je morda bolj "intimno" kot radio). Seveda lahko združiš oboje skupaj, uporabi lastni občutek- kaj ti paše in kako ti paše. Uporabi fantazijo. Važno je, da začutiš kako se ukoreniniš, če to potrebuješ. Pri vajah z drevesom je zelo zanimivo, katero drevo si izberemo oz. si predstavljamo da smo. Vsako drevo ima svoje energije in če si si izbrala prav določeno drevo, verjetno potrebuješ ravno tiste energije. Obstala čudovita knjiga Zdravilna energija dreves, kjer so opisane te lastnosti. Knjiga ima tako lepe slike, da že samo iz njih veje neka energija, ko jih gledaš. Na primer glog: glavno sporočilo je: biti prisoten, biti osredotočen Energija gloga: ima energijo uravnavanja. Če čutimo, da nas v življenu vleče v različne smeri, bo pomagal, da se znova osredotočimo in najdemo svoje pravo mesto. Če kje vidiš glog, postavi se predenj, umiri se in ga poizkusi "začutiti". Če že ne drugega, je človek po taki meditaciji oz. vizualizaciji prijetno sproščen in umirjen. daisy

Poleg vsega, kar so ti že napisali o spodbujanju čaker, je koristno in obenem zelo prijetno, sproščujoče izvajati tudi vaje za odpiranje oz. uravnavanje čaker. Vem za dve čudoviti vizualizaciji oz. vaji, ki sta hkrati tudi dobri meditaciji. Prva je opisana v knjigi Nove poti do zdravja (Louis Proto), ki je bila na LN že večkrat omenjena, pod naslovom Vizualizacija čaker (str.113. Ta knjiga je res enkraten vodnik po alternativi, še posebej za začetnike, polna koristnih nasvetov.) V knjigi je opisano kako vizualiziraš čakre- leže v sproščenem položaju si predstavljaš eno za drugo, od spodnje navzgor, v njihovih barvah in obenem dihaš v predel čakre, ki jo vizualiziraš. Čudovita meditacija. Še posebej, če jo izvajaš ob kaki prijetni glasbi (npr. CD Chakra meditation, kjer je glasba za vse čakre na enem CD-ju- pa saj sploh ni treba da je prav glasba za čakre- lahko je katerakoli, le da te pomirja in ti je prijetno). Druga, pa je opisana v knjigi Zdravljenje z glasom (Shirlie Roden) v četrtem poglavju (čakre). Tu je opisano, kako z določenimi zlogi/glasovi za posamezne čakre pojemo tone durove lestvice- za vsako čakro svoj ton. Začnemo seveda pri korenski/prvi in vlečemo energijo gor do temenske, zaključimo s tonom oktave ko zapojemo "jaz sem" in si predstavljamo, kako nas obliva bela barva. Ko se človek navadi svojega glasu (sprva je morda komu nerodno glasno peti pred samim seboj- lahko si tudi mrmraš) postane to zelo močna in prijetna vaja, ob kateri sčasoma prav čutiš, kako ti določena čakra vibrira ko poješ njen ton. Pravzaprav ti v glasu vibrirajo vse celice in to je baje zelo zdravilno.. Vsekakor je prijetno. Lepo. Tudi ta se dela leže (recimo pred spanjem ali zjutraj, ko se zbudiš), lahko pa tudi stoje z določenimi gibi rok. Za prizemljitev je priporočljiva vsesplošno znana meditacija "drevo". Če je ne poznaš, povej, ti jo opišem. daisy

Res je. Glede vzgoje otrok pa imam tudi jaz pomisleke. Otrok mora spoznati obe energiji, potem pa naj zaživi tako kot čuti. Vzgoja res zelo vpliva na nas. Če samo pomislim, kako ateistično sem bila vzgojena, da dolgo nisem hotela niti pomisliti na "drugi svet", v katerega sedaj verjamem in kako mi je zato lažje in lepše na tem svetu! daisy

Odvisno, kako močno ti deluje avtosugestija, vizualizacija in te metode, s katerimi se spreminjaš. Lahko nekaj tednov, mesecev, leto ali več, vsekakor ne gre čez noč, razen če se ti v trenutku kaj sesuje in ti obrne vse na glavo. Janka, tale tema je postala najin dvogovor, nihče se ne vklaplja s kako idejo vmes, če želiš, mi piši na moj mail dejzi@pinkponk.com, pa lahko obširno kilepetava o teh problemih. daisy

Mislim,da homoseksualci tudi zato želijo poroko in se izpostaviti v javnosti, ker bi jih družba tako v bistvu priznala, izenačila z drugimi. Dvomim, da jim obstoječa ureditev nič ne pomeni, ker jih v bistvu zapostavlja, na nek način prezira, jih ima za "drugačne" in če bi imeli iste pravice in možnosti kot vsi, bi bili s tem izenačeni, priznani kot normalni ljudje, kar tudi so. Oz. toliko so normalni kot vsak od nas... Vsak ima svoje finte, eden fizično, eden psihično, eden spet drugače.. Lahko nekoga določi družba kot "seksualno normalnega", pa je lahko psihično veliko bolj "nenormalen" in celo nevaren za družbo, ima pa popolnoma enake pravice.. Mislim, da le želijo, da jih sprejmemo take kot so. Zakaj bi se morali skrivati, potuhniti, diskretno izginiti v svoj svet? Zakaj ne bi mogli, če imajo nekoga radi, to tudi pokazati- objeti na cesti, na plesišču..? Odkar sem spoznala nekaj prijetnih mladih oseb, ki so homoseksualci, jih razumem in sem odločno proti diskriminaciji. Te osebe se sicer ne izpostavljajo, niso "aktivisti", morda pa ravno zaradi tega, ker se morajo v javnosti skrivati, na nek način toliko bolj trpijo. "Grem po cesti z nekom, ki ga imam rad, pa ga ne morem niti držat za roko...!?" Kdo smo mi, da sodimo !? daisy

Glede taga ima sigurno vsak različno mnenje, pa tudi pota, ki so nas privedla do tega so zelo različna. Verjeti v življenje po življenju je zelo koristno in tolažilno, kadar se ti dogaja kaj težkega.. Sama sem bila vzgojena kot popolni ateist in kadarkoli je bilo govora o čemerkoli v zvezi z vero, cerkvijo in podobno, sem dobila ošpice in vneto zagovarjala raznorazne teorije ateizma... Potem sem v 5 minutah izgubila očeta, na katerega sem bila zelo navezana in prvič sem začela razmišljati, da njegova energija sigurno še kje obstaja, da ni mogel kar izginiti.. Tudi se mi je dvakrat živo in konkretno prikazal v sanjah, dobesedno je "prišel k meni". Pogovarjala sva se in ko je odšel, je rekel: moram nazaj. To mi je bilo neverjetno, ko sem se zbudila, sem bila blazno potolažena in pomirjena. Bilo je zelo tolažilno in začela sem brati takšne knjige.. Potem sem še resno zbolela, verjetno zaradi zatrte žalosti itd... in se zato še bolj začela ubadati s to temo. Če si resno bolan, ti ni ravno fino, če pomisliš, da je lahko kar vsega naenkrat konec.. Danes pravim, da sem globoki vernik (kar nima veze s cerkvijo in podobnimi stvarmi)in da mi to nepopisno pomaga živeti. Tudi glede na stvari, ki se mi dogajajo, vedno bolj verjamem v teorijo reinkarnacije in vsega tega. Daleč največ odgovorov, pravzaprav vse odgovore na temo življenja po življenju in odgovor na vprašanje zakaj živimo in v čem je smisel, sem dobila v knjigi Potovanje duš, ki jo priporočam vsakemu, ki bi rad imel odgovore. Glede "obiska" očeta mi je jasno razloženo v drugem delu knjige, ki ima naslov Usoda duš. Ni bistveno, ali verjameš kar piše ali ne- sama se nikoli ne opredeljujem do knjig ipd. Preberem in dobesedno "spustim vsebino čez cedilo v svoji glavi". Nekaj ostane, drugo gre ven.. Ostane tisto, kar mi pomaga živeti, vsakemu nekaj drugega in tako je prav. Tako bi na vprašanje ali je življenje po življenju (glede na to, da se tega ne da znanstveno dokazati) lahko rekla: ko enkrat verjameš v to in začneš živeti v tem smislu, postaneš pozoren na svojo notranjost, razna sporočila, dogodke itd.. se ti začno dogajati stvari, da verjameš vedno bolj.. daisy

Če oddajaš pozitivno, prejemaš pozitivno. Vidiš, da te vesolje podpira! Samo začeti je treba. Saj veš- pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, pravijo. To kar drži. Kot v tejle zgodbi: Poplava, čepi duhovnik na turnu cerkve in moli k Bogu, naj ga reši. Mimo se pripelje nekdo s čolnom in ga vabi noter. Duhoven zavrne, pravi, da ga bo Bog rešil in moli naprej. Voda narašča. Tako zavrne še dva in moli naprej. Na koncu utone. Ko pride k Bogu, mu očita, da ga ni rešil, pa tako je bil veren in tako je molil. Bog mu pravi:"Neumnež!Trikrat sem ti poslal čoln, pa nisi hotel not!" Ko začnemo delati na sebi, dobimo vso podporo in stvari se čudežno začno dogajati pozitivno in odpirati na bolje. Ali pa se samo mi tako spreminjamo. Saj ni bistveno. Samo da gremo proti lepšemu. Janka, vem in ti tudi sama veš, da boš zmogla! Vsi bomo zmogli! daisy

quote:Teoretično stvari kardobro obvladam...... Stvari bi rada spreminjala TAKOJ! Ne znam počakati na pravi, ugodni trenutek, ko bi željeno desegla z lahkoto... Teoretiki smo vsi super, praksa pa škripa. Vsaj na začetku. Če boš pogruntala, kako se stvari spremenijo takoj in kako se želeno doseže z lahkoto, samo javi na LN in napiši z velikimi črkami, vsi bomo veseli. Mislim namreč, da to ne gre tako- vsaj nobenega ne poznam, ki bi take stvari spremenil takoj z lahkoto! Če ti uspe, toliko bolje. Če ne, ne bodi razočarana in rini naprej. Prepreke ponavadi ne izginejo same od sebe, pa če še tako čakamo. Bolje je iti preko, četudi je težje. Pa še pri tem se veliko naučimo. Ker razmišljaš kaj ti je storiti in se zavedaš, da moraš nekaj storiti s sabo, si že na tapravi poti! daisy

Janka, sigurno se boš pobrala, ker ti sploh nič drugega ne preostane! Ena mojih najljubših misli je: Naj mi bo dana moč, da sprejmem, kar ne morem spremeniti, naj mi bo dan pogum, da spremenim, kar lahko spremenim, in naj mi bo dana modrost, da ločim med enim in drugim! Kar ne morem spremeniti, sprejmem! Ker mi popolnima NIČ DRUGEGA NE PREOSTANE! Vprašam se, kaj imam od tega, da jaukam, se smilim sama sebi in se filam z negativno energijo? Totalen NIČ. Rekli so mi: vsak trenutek se delajo celice v tebi. Ko razmišljaš pozitivno, se delajo dobre celice, ko negativno, pa slabe. To je bilo zame dovolj, da si -če le morem, de dovolim negativnega razmišljanja. Lahko me stane dobesedno življenja. Vse skupaj je neke vrste trening, ko se sproti opazuješ, kaj razmišljaš. In če opaziš, da siliš v negativo, da se "navijaš" v to smer, poizkusiš misli prekiniti in razmišljati kaj drugega. V začetku je težko, ti je hudo, je prisiljeno. Ko pa se navadiš, zadeva ratuje in sčasoma postaneš verziran, da vedno hitreje zavračaš slabe misli. Ker se zavedaš, da od njih nimaš nič. Začutiš neverjetno svobodo! Če bi sekiranje pomagalo, bi nam zdravniki sigurno predpisali trikrat na dan po vsaj 20 minut sekiranja! Kar se tiče učiteljev, je res. To je treba kar sprejeti. Učitelji ali ne, tisti, ki nam povzročijo negativno vibracijo pri srcu, nam pritisnejo na slabo točko. To slabo točko pa imamo MI in ne oni, torej se lahko spremenimo le mi. Pa še nekaj: kar lahko izgubiš, te ni vredno! Tega se zavedaj. Meni so taka razmišljanja zelo pomagala in v primerjavi s stanjem pred recimo dvemi leti, je napredek enorm. Nisem še popolnoma svobodna (v duši), a razlika je bistvena. Včasih se kot rečeno moj pajac še zagunca, a se bistveno hitreje umiri. Samo postavim si par vprašanj- kaj lahko naredim, ali ima smisel... Pa mi je takoj jasno. Rečem si A TAKO ! in sprejmem. Tale "a tako!" je zelo uporaben! Pa še nekaj razmisli: sama sem še pred leti za vse kar je bilo narobe krivila druge, službo, partnerja, situacijo.. kaj so mi naredili! kaj mi dela! kaj se mi je zgodilo!... Potem sem spregledala (kar je zelo težko in boleče..) da sem za vse odgovorna sama. Nihče mi ni nič naredil- sama sem dopustila, da so mi naredili.. Če greš v slabo gostilno in slabo ješ- kdo ti je kriv? Pa ne hodi več v to gostilno. Gostilna bo še stala in tudi drugi bodo šli še jest noter, ker bo njim pač všeč. Razumeš? Težko, a resnično. Ugotoviti moraš, da si sama sebi dovolj, se imeti rada, šele potem lahko normalno zaživiš. Vidim, da to drži. Dokler nisi svoboden v tem smislu, nisi sposoben dobrega partnerstva ker omejuješ oba. Sama delam na tem in verjamem, da ko bom v duši dokončno svobodna, bo prišel morda tudi meni primeren partner. Če pa ne, bom zmogla sama. Saj je toliko lepih stvari na svetu! Življenje je čisto predragoceno, da bi nam ga krojila ena sama oseba! daisy

Ja, Janka, imaš prav. Tega mi manjka, Sem pa že ogromno naredila na tem področju in sem kar malo ponosna nase, čeprav se moj pajac še gunca (večkrat uporabim prispodobo tistega pajaca, ki ima v riti utež-ko ga uzdrmaš, se zagunca in moj se vedno hitreje umiri. Se pa še zagunca, včasih prav krepko. A resda vedno manjkrat. Manjka mi ljubezni od drugih- pravzaprav ne od drugih- ljudje okoli mene me imajo prav radi. Nimam urejenega partnerskega odnosa, kar mi sesuva samozavest. Mislim, da mi je vesolje dalo nalogo, da uvidim, da ljubezen prihaja tudi od drugje- iz mene same-zame, od naših višjih bitij, ki skrbijo za nas, da moramo poskrbeti zase sami.. Kot si napisala- ugotobiti, da si sam sebi dovolj in najboljša družba. Verjamem, da ko to resnično začutiš, se pozitivno odvije tudi vse ostalo. Delam na tem, ampak saj veš- to ne gre čez noč. Kar se tiče moje bolezni, sem ji lahko hvaležna, da me je uzdrmala v te smeri razmišljanja in prisilila na nek način, da se začnem ubadati sama s sabo. Paradoksalno, a če pomislim, mi je prinesla že toliko dobrega.. Vem, da mi hoče določene stvari pokazati in da ko bom dojela, bo odšla.. daisy

Rada sem kupovala muslije (ne znam natipkati pikic na u! ko sem poizkušala,je ratalo nekako takole: mu¨¨u¨¨u¨¨u- kot bi mukala krava...); torej:kupovala se muslije pri Sparu, prav njihovo znamko (za njih jih dela nekdo v Švici). Samo včasih so jih dobili- take popolnoma brez dodatkov (sladkorja, kakaa, medu..), tudi ne maram korn flacke-ov- malo zaradi Montignaca (koruza), malo zaradi okusa. Enkrat jih dolgo ni in ni bilo na policah. K sreči sem imela doma še ovitek in prebrala sem, kaj vsebujejo, nakupila vse potrebno ter si zmešala domače iz enakih sestavin: - pšenični kosmiči - ovseni kosmiči - ječmenovi kosmiči - rženi kosmiči - laneno seme - sončnično seme - lešniki - rozine Zelo so dobri!! Poizkusite! daisy

quote:Kaj pričakujejo ljudje, ki vedno tarnajo, jokajo in stokajo od življenja? Kako lahko sploh preživijo? Ali ne opazijo lepot, ki nas obdajajo? Ali so res rojeni pod "nesrečno zvezdo"? Ti ljudje ne znajo živeti, mislijo, da niso ljubljeni in na tak način zbujajo pozornost, zahtevajo skrb drugih, odvisni so od mnenja in pozornosti drugih. To tudi pričakujejo (pozornost, nenehno tolažbo, pomoč..), pričakajejo, da jim bodo drugi rešili situacijo. Lahko preživijo- ker so od tega odvisni. Poznam ljudi, ki jim je, ko ni bilo več razloga za tarnanje, skorajda zmanjkalo smisla za življenje! Lepot na žalost verjetno res ne vidijo. Niso rojeni pod nesrečno zvezdo, prej bi rekla, da stojijo pod njo in se ne znajo ali nočejo premaknit drugam. daisy

Včasih sem tako srečna, ko vidim kako se zasvetijo oči osebi, ki sem ji prinesla darilo, kako ga je vesela, da se mi zdi že kar malo egoistično - podarim morda tudi zato, da osrečim sebe, ko vidim, da je osrečen drugi (še posebno, če so to moji otroci)? Sama dobim bolj malo daril. Včasih sem žalostna, ker pričakujem kaj vsaj od bližnjih (novo leto, rojstni dan..).. Če kaj dobim, sem toliko bolj srečna. Ni važno KAJ je podarjeno, važna mi je pozornost, da se je nekdo spomnil name.. Ja, gajba češenj je super darilo! Lepo darilo je tudi lepa glasba, doma narisana slika ali šopek travniških cvetlic. Kako izgleda, če ti nekdo podari del sebe, pa žal ne vem.. Vem le, kako izgleda, če jaz podarim del sebe.. Tudi to je lepo, morda še lepše. daisy

Sreča je, ko se intenzivno zavedam vsega lepega in pozitivnega okrog mene in ko vse to zleze v mojo zavest. daisy

Najti pot do sebe.. Ker ko jo najdeš, se ti odprejo tudi vse druge poti. daisy

Ne vem, kje bi bila še požrešna.. mislim, da nisem. Saj tudi pri hrani nisem prav požrešna, se ne bašem (nimam bulimije ali kaj podobnega),le na splošno preveč jem. Tudi ne omejujem okolice, prav nasprotno, mislim, da sem se sama pustila predolgo omejevat od okolice in imam da sedaj, ko sem to spoznala, več notranjega miru in manj potrebe po hrani kot tolažbi- za ljubezen, varnost, sigurnost ali kaj vem kaj sem še iskala v njej. Malo je pa tudi privzgojeno- pri nas doma je mama rada dobro kuhala in mi smo radi dobro jedli.. Moja bolezen pa ni povezana s hrano- čeprav je verjetno nastala zaradi enakih psiholoških vzrokov kot želja po hrani. Volja,ja. Vem. Jo kje prodajajo ali dajejo na recept? daisy

Zasledila in preizkusila sem dva super narastka, zelo sta dobra in hitro gotova: BUČKE Z JAJCI: (za cca 3 osebe) 4-5 bučk (tamale- cuketi) 6 jajc 100 g parmezana sol ------------------ Bučke zelo na hitro blanširamo in neolupljene narežemo na kolobarje Jajca (cela) stepemo z mešalnikom, malo solimo in vtepemo vanje parmezan ------------------ Pekač namažemo z maščobo, vlijemo jajca in noter vložimo bučke. Pečemo 15-20 minut pri 220 stopinjah v pečici, da jajca zakrknejo in narastejo. Jed je zelo okusna, bučke morajo biti trdikaste. Tako lahko pripravimo razno zelenjavo, enovrstno ali mešano. ______________________________________________________________________________ NARASTEK Z MELANCANI: 2 malancana 2 manjši konzervi pelatov sir (lahko razni ostanki sirov) ali/in mozarella sveža bazilika, česen, sol parmezan Malancane narečemo na rezine in popečemo na malo olivnega olja, zložimo jih v pekač skupaj s sirom (postrani, enega na drugega kot strešnike: rezina malancana, rezina sira, rezina malancana...itd.) Na malo olivnega olja pražimo pelate z obilo česna in res obilo sveže bazilike (lahko dodamo tudi nekaj suhe). Omako polijemo po "zloženki" v pekaču. Potresemo s parmezanom.Pečemo v pečici, 20 minut na 220 stopinj. Zelo dobro in enostavno, kot priloga ali kot samostojna jed. Baziliko lahko svežo zamrznemo in jo imamo vse leto! Ima dober okus- kot sveža. Vendar jo moramo zamrzovati in hraniti v STEKLENEM kozarcu, sicer je neokusna (kozarčki od medu ipd..)!! daisy

quote:------------------------- 1 jušna žlica kumine 1 čajna žlička zdrobljenega kardamoma ------------------------- Ajoj! Tule sem pozabila še na JANEŽ- a ne preveč, ima močan okus! daisy

SRAMOTA- na ta pojem gledam zadnje čase precej drugače kot včasih- še posebej na osebnem nivoju- na nivoju individuuma. Včasih se mi je za marsikaj zdelo, da je sramota.. - če kaj nisem vedela, kar bi "normalno" morala - če sem kaj naredila neumno, narobe, - če sem preveč jedla, - če ni bilo vse sproti pospravljeno, speglano... - če so drugi naredili kaj grozno narobe (sram jih bodi!...) - če se je zgodila krivica (kakšna sramota!...) itd..itd.. Sedaj pa gledam na te stvari malo drugače. Nič več me ni sram za določene stvari. Vem, da vse delam po svojih najboljših močeh, da se trudim "živeti" svoje življenje, da se vse dogaja z nekim namenom, vsaka stvar mi je na nek način šola in ni me več sram. Kdo pa so drugi, da me sodijo? In kdo smo mi, da sodimo druge? Res pa je, da se dogajajo stvari, za katere rečemo, da so "sramota" za človeštvo.. Tudi prav je, da se jih ožigosa, vendar z namenom, da se stvar izboljša, da se določenim odpre oči in da se stvari nehajo dogajat, ne pa zato, da nekoga daš na sramotilni oder. VRAŽJEVERJE- je morda strah prem določenimi stvarmi? Strah pred neznanim? Strah zato, ker ljudje že od nekdaj verjamejo, da nekaj škodi? Verjamem, da vražjeverje premagamo s pozitivnim odnosom do določene stvari, določenega pojava (npr.črne mačke- so mi tako lepe, da enostavno ne verjamem, da bi mi hotele škodovati, če jih tako občudujem. Ali številka 13- Marsa je dosti pisala o njej- če jo sprejmeš pozitivno, ti prinese samo pozitivno. Tako je verjetno z vsemi vražami!?) daisy

Marsa, če lahko kako urediš "biskvit", bi bilo vredu- notri je že tudi kruh, ki bi ga bilo treba vreči kam ven ali dati temi drug naslov.. .. Morda pod skupno temo PEČEMO ali kaj podobnega. daisy

Absolutno se strinjam z razmišljanji Marse in Anathe. Morda je tole s shen-qijem izpadlo malo preforsirano, a ni bilo tako mišljeno. (Moram pa le napisati še to, da sem ga jaz doživela- ne kot kakšno tehniko ampak kot pogovor o stvareh, ki so me težile- da sem lahko dala glasno iz sebe kar me je težilo in se o tem pogovorila- morda na nek način podobno temu, kar mi delamo tule. In dobila kopico zlata vrednih nasvetov, kako stvari, ki sem jih teoretično zelo obvladala, v življenju dejansko tudi uporabiti). Absolutno ne trdim, da je shen-qi edina metoda, ki pomaga in strinjam se, da vsak najde svojo pot- celo obratno- rekla bi, DA POT NAJDE NJEGA. Ko pride čas, ko smo dovolj zreli, nas poišče ravno prava pot. Vsi gremo na isto goro, le da eden po južni poti, drug po severni, tretji z gondolo, četrti kako drugače. Vsak bo enkrat gor, če ne v tem, pa v naslednjem življenju. Različni smo. Nekdo zmore sam, drugi potrebuje poriv, podporo. Bistvo je, da res ne postaneš fanatično odvisen od ene stvari ampak ti ta le pomaga kot orodje najti samega sebe. Vse potrebno imamo v sebi, le najti je treba, na tak ali drugačen način. Sama sem poizkusila kar nekaj stvari, dokler nisem našla tiste poti, ki mi odgovarja. Pa pravzaprav sploh ne živim "po določeni metodi"- bolje bi bilo reči, da sem nekako našla sama sebe, svoj notranji mir s pomočjo vsega, kar sem počela, sčasoma se je izgradilo kot mozaik, kamenčki so se začeli zlagati v sliko in postajala sem vedno bolj srečna, zadovoljna.. Ugotovila pa sem tudi to, da brskanje po preteklosti- odnosi s startši itd.. mi je koristilo do neke točke, potem pa sem odvrgla vse skupaj čez ramo in z olajšanjem začela živeti TU in DANES. Prvi začetki so bili s knjigo, ki jo je omenila Marsa- Nove poti do zdravja, ki enkratno odpira pot v te sfere, ponudi in predstavi skorajda vso paleto alternative. Skorajda vsak od nas je spoznal tudi Lojzko (kot ji ljubkovalno rečem), ki je velik korak do ljubezni do sebe. Verjamem, da lahko nekaj zase naredimo le sami. Vendar ni odveč, če spoznamo, kakšna orodja so nam na razpolago, se jih naučimo uporabljati- tista, ki nam pač odgovarjajo. Kaj nam odgovarja, pa v nekem trenutku začutimo v sebi. Nedvoumno. Seveda ni primerno begati od enega tečaja na drugega, od ene delavnice do druge.. Če poslušamo svoj notranji jaz, nas on sam usmeri v tisto "tapravo". Kadar to ni to, se že kaj zgodi, da ne moreš zraven. Kot rečeno, vsi gremo na goro. Tudi ti, Mila. To, da se zavedaš problemov in jih skušaš odpraviti, pomeni da že na veliko rineš v hrib! daisy

Prijateljica mi je povedala, da je pred časom gledala na TV oddajo, kjer so se pogovarjali o rezanju dreves v Velenju- tam so baje (!?) naredili pravi masaker. Povabljena sta bila strokovnjaka "stare" in "nove" generacije. Tisti iz stare je baje povedal, da je to dobesedno tako, kot bi drevesu odrezal glavo in drevo začne počasi odmirati. Tisti iz nove šole pa je trdil, da morajo biti drevesa v urbanem okolju "vzgojena", "negovana" (da se vklopijo v moderno arhitekturo icon_smile_angry.gif ???).... daisy

Vem, da delujejo shen-qi enote tudi drugod po Sloveniji, ne vem pa točno kje. Če se obrneš na katerega od zgoraj omenjenih (jaz sem navedla Tržaško 37b- tel.4239310) ti bodo povedali, kje je tebi najbližja skupina. Prav tako lahko na internetu v slovenski iskalnik (npr.najdi.si) vtipkaš SHEN-QI in boš dobila kar nekaj rezultatov in informacij. Poizkusi! daisy

-skušam sprejeti ljudi takšne kot so, brez sodbe -vedno v vsaki stvari poiščem pozitivno sporočilo -ne krivim drugih za stvari, ki se dogajajo meni -ne vpletam se v druge, če pa me prosijo za pomoč, jim z vsem srcem po svoji moči pomagam - skušam širiti idejo o strpnosti, razumevanju med ljudmi Če smo kot mali sončki , sijemo in sevamo okrog sebe toploto, pozitivno energijo, začne okoli nas rasti, kaliti, se prebujati, grejemo ostale in tudi ti se počasi, počasi, spreminjajo v sončke..

Intuicija je naš notranji glas, tisto nekaj, kar nam v notranjosti reče-npr:to se bo tako obrnilo/to ni res/v resnici tega in tega ne želim/itd.. Tisto nekaj, kar v sebi začutimo, čeprav nam morda pamet, možgani pravijo drugače. Rečeno ti je, da moraš nekaj storiti, po logiki veš, da je to treba, a notranji glas ti govori, da to ne bo dobro, slutiš, čutiš, da je bolje, da pustiš na miru.. ipd. To so najpreprostejši primeri. Vsekakor je nujno, če želiš intuicijo izostriti,začutiti, da IZKLOPIŠ možgane in vsako racionalno razmišljanje ter se resnično vprašaš, kaj čutiš v svoji duši, v svojhem srcu, svoji notranjosti, ob določeni stvari. Ne glede na vse "posvetne elemente". Pravijo, da je intuicija glas naših vodnikov, ki nam na ta način pomagajo pri naših nalogah. daisy