daisy

Božo, saj veš, da ni čisto tako. Nič ne bomo otopeli, nasprotno! Ljudje se nekako razslojujemo na dva dela- en del nori in nori ter se žene za neumnostmi- ti bodo verjetno res otopeli ali pa so že. Vendar obstajamo mi- drugi del in vedno več nas je, ki se vedno bolj poglabljamo v duhovnost in začenjamo uživati v lepotah življenja, v čustvih , ki nas preplavljajo ob preprostih stvareh, ki se nam dogajajo in katere znamo vedno bolj ceniti. Postajamo vedno bolj srečni. Prestop iz ene v drugo "kategorijo" je zelo težak in lahko traja kar nekaj časa, saj se človek temu upira.. ni enostavno priznati, da si "sam svoj mojster", da ne moreš več za vse kar ti gre narobe kriviti okolico, družbo, službo, partnerja itd.... Ni enostavno vzeti življenja v svoje roke, spremeniti SEBE. Ko pa prestopiš, občutiš brezmejno svobodo bivanja in zaznaš nešteto lepih stvari in ti je žal, da tega nisi storil že zdavnaj. A to ne gre tako. Vsaka stvar ima svoj namen- potrebuješ vse vrste izkušenj, da te pripeljejo do točke, kjer lahko "preklopiš". Božo, vedno več nas je. In če bi rad spremenil koga bližnjega, za katerega meniš, da ti uhaja v "nori svet"- veš da se to direktno ne da. Da pa se posredno- tako da spremeniš sebe in svoj odnos do te osebe, potem se pa kar nenadoma začne spreminjati še sama- kot odziv nate. Pozkusi. Tako lahko v pozitivnem smislu spreminjaš ljudi okoli sebe- še sami ne vedo, kdaj se spremenijo na bolje. Gre- a počasi in vztrajno. daisy

Kaj misliš s tem, da stare tehnike ne delujejo več? Po mojem kar vse še deluje, samo lotiti se je treba s prave strani. Pravijo, da je trejte tisočletje čas intenzivnega dvigovanja duhovnega zavedanja človeštva, kar se že opaža. Zelo so na pohodu "new age" verovanja- lahko da prihaja vse skupaj res iz vesolja preko raznih t.im.mojstrov, ali pa je le plod človeštva, ker ljudje živijo vedno težje v tem divjem svetu in v taki veri najdejo pomoč, tolažbo. Ne nazadnje jim to krepko pomaga živeti v tem tempu, polnem grebatorstva za materialnimi dobrinami, položaji itd.. Včasih si veljal za malo pritegnjenega, če si govoril o energiji vesolja, dohovnosti ipd.. Dandanes pa je vedno več ljudi, ki se s tem ubadajo, to berejo, debatirajo, hodijo na razne tečaje, seminarje, delavnice itd.. sama opažam, da so taki ljudje manj agresivni, bolj prijazni, tolerantni, razumevajoči in to je, ne glede na to, od kje te "smeri" izvirajo, vsekakor pozitivno. V tretjem tisočletju bo vsega tega vedno več. Vse kar si napisala se verjetno dogaja bolj ali manj vsem, vedno pogosteje, vendar ne opažajo tega vsi. Če si pozoren, opaziš marsikaj na sebi in drugih. In kako se znajdemo? Tako, da se zavedamo kdo in kaj smo, zakaj smo na tem svetu, se ob takšnih pojavih vprašamo zakaj se nam to dogaja, kakšno je sporočilo dogodka, kaj se iz njega lahko naučimo in potegnemo ven pozitivno plat. Tako se bomo razvijali s spremembami vred in se neboleče tudi mi spreminjali skupaj s tretjim tisočletjem.

Luknji in sebi priznavam, da me je globoko v sebi strah, da se še nisem pozdravila in da se mi bo ponovilo.. Ta strah bom vrgla v luknjo: ČOF! Je že noter! Noter mečem tudi mojo požrešnost, ki me po vsakem uspešnem hujšanju neizogibno počasi pelje po kilah navzgor... Odvisnost od hrane. ČOF! Super! daisy

Zakaj, Free? Ne razumem tvoje fore. daisy

Popolnoma se strinjam z Mili! Ko si enkrat na tem, razmišljaš popolnoma drugače, če sploh kaj razmišljaš. Pred dvanajstimi leti sem zbolela, operirali so me in mislila sem si: aha, to je to, vse je odstranjeno, gremo dalje. Nisem zganjala nobene panike, počutila sem se, kot da nisem bila nikoli bolana. Pa se je ponovilo pred dvemi leti: BUM! Še ena operacija- O.K.vse odstranjeno, sedaj bo vredu. Ni panike! Čez pol leta pa spet- in čez naslednjega pol leta ponovno, vsakič na drugem koncu. Panika! Torej sem že za odpis? Niti slučajno! Moram reči, da nisem nič kaj razmišljala kaj vse moram še storiti (res da nisem imela le 5 dni, a človeka zajame strah kot da jih ima še manj!). Stvar ni kot v filmu! Mislim, da ima tudi ElNinjo kar prav. Človek živi dalje, kot da bo živel še sto let. In to tudi povzroči, da še živiš... Še najbolj si človek želi v teh petih dneh narediti vse, da ne bi imel le še 5 dni! In to, o čemer pretežno pišemo na forumu- najti samega sebe, alternativa, modre misli itd... je edini način, da sploh ne bo treba razmišljati, kaj bi v zadnjih petih dneh... Bravo, Lunin net! Tale forum je genijalna zadeva, upam in vem, da bo veliko ljudi našlo v njem veliko odgovorov!

V skupini, kjer sem sodelovala, sam imela priliko spoznati tri mlade homoseksualne osebe- pravzaprav ena oseba še ni vedela kaj pravzaprav je- je še iskala sama sebe v dvomih. Druga oseba že živi z istospolnim partnerjem, tretja pa se zaveda da je homoseksualna, a ima s tem probleme- počuti se kot kriminalec. Osebno nimam popolnoma nič proti homoseksualnosti, imam pa veliko proti ljudem, ki so proti, ker ne pustijo ljudem živeti takšnim kot so. Zdi se mi, da ne razumejo teh oseb. Prvo kot prvo, noben homoseksualec si ni sam izbral take "usmeritve". Taki se rodijo in si ne morejo pomagati! Ko sem govorila z enim od njih, kako je spoznal da so mu všeč fantje, mi je odvrnil: kako si pa ti ugotovila, da so ti všeč fantje? Enostavno to opaziš, ko te začne zanimati spolnost.. Kriza je baje huda, ko nekdo to zazna sam pri sebi in se zave, da je drugačen. Sprašuje se - od tega- zakaj pa ravno jaz?- do tega, če je mogoče kaj spremeniti in še posebno- kako to povedati doma, prijateljem? Ali sploh povedati? Bistvo je baje, da vsaj enemu lahko zaupaš, temu rečejo "coming out" in to baje kar olajša dušo. Ponavadi so to mame, ki prve izvedo, očetom se pa sploh ne upajo kaj dosti povedat (tako je bilo pri mojih znancih, verjetno ni povsod enako, zdi pa se mi, da pretežno to kar drži). Zgodi se, da lastni starši mladiča vržejo čez prag in ga nočejo več poznati (tega si sploh ne znam predstavljati..) Leta, ko se nekdo išče in ni siguren "kaj sploh je" so baje kar huda, polna dvomov, zanikanja samega sebe itd. Moj znanec se je, ko si je končno priznal dejstvo, da je homoseksualen, popolnoma spremenil- postal je bolj odprt, sproščen. Vendar naše okolje ni prijazno s temi ljudmi! Ko je bila zgaga okoli Eme, mi je rekel: si predstavljaš, kako se jaz počutim? Kot kriminalec, pa nisem kriv, da sem to kar sem! V skupini, kjer se poznam s temi mladinci, jih skušajo (tista dva še "nesigurna")na sicer nevsiljiv način, prepričati, da se z meditacijo, intuicijo in kaj vem čim še, "najdeta v pravo smer", kar se mi zdi totalno zgrešeno. Če nekdo tako čuti, menim, da bo srečen le, če bo živel tako kot čuti. Jaz s takimi ljudmi na nek način sočustvujem, ker (sicer ne vsi, veliko njih pa le) trpijo. Živeti v družbi, kjer ne moreš poljubiti tistega, ki ga imaš rad, ne moreš iti plesat, se vseskozi na nek način skrivaš, je hudo. Težko najdeš partnerja v takem skrivanju in težko si srečen.

Verjamem, da je astrologija ali kot jo nekateri imenujejo Usoda, le ena izmed štirih stvari, ki vplivajo na nas kot duhovna bitja in s tem posredno tudi na nas kot zemeljska bitja v tem življenju: V skupini, kamor sem občasno hodila in kjer so me naučili živeti brez stresov in poiskati srečo ter notranjo svobodo, so mi razlagali, da imamo "štiri predalčke", ko se inkarniramo na zemljo: - Usodo, ki jo določajo zvezde (astrologija). Usoda so predispozicije, na katere z razvitim duhovnim življenjem lahko vplivamo oz.jo do neke mere spreminjamo. (Prijateljica mi je naredila tranzite za tri leta- tako za nazaj-da sem skontrolirala kaj se je dogajalo prej, kot tudi za dve leti naprej- neverjetno, kako to drži! - Karmo, katero prinesemo iz prejšjnih življenj,in katero skušamo očistiti.. - Genetiko- to dobimo od staršev, ki nas rodijo, genetika se sestoji tako iz pogojev za fizično telo, kot duhovno- genetiko čistimo tudi v duhovnem smislu- kar naši starši še niso razčistili, gre na naslednje generacije, da to poizkušajo storiti one - Prazen predalček, katerega polnimo v tem življenju- z njim lahko karmo še poslabšamo- dodajamo slabe stvari, ki se bodo trpale v naslednjem življenju v prvem predalu- ali pa ga polnimo s pozitivnimi stvarmi in duhovno rastemo. Torej smo po tej teoriji skupek vseh štirih stvari, ki vplivajo na nas in na katere imamo sami zelo močan vpliv, če se tega le zavedamo. Zelo pomaga intuicija, če imaš razvito in pa seveda pravilen odnos do življenja, problemov, soljudi itd..itd.. Astrološka slika oz.Usoda je definitivno poleg karme en najmočnejših faktorjev, a k sreči ni nič zacementiranega.

Ja, mislim, da na nek način verjamem. Ko sem prebrala Potovanje duš, se mi je naenkrat zazdelo vse tako jasno, logično, kot bi se mi kockice mozaika strnile v jasno sliko. Zdi se mi, da sem dojela smisel življenja, da sem našla odgovore na vprašanja, ki so me prej morila- zakaj tako živim, zakaj se mi to in to.. dogaja, kako to, kako ono..Zakaj so ljudje taki in taki.. Našla sem nek svoj notranji mir, zdi se mi, da razumem vse ljudi zakaj so taki kot so, nikogar ne sovražim (se pa seveda določenim ljudem, s katerimi ne shajam, umaknem. Jih pa ne sovražim več!). Verjamem, da se nam vse dogaja z določenim namenom, da se razvijamo, da se razumemo in ljubimo, da sprejmemo ljudi takšne kot so.. Spremeniš lahko itak edino sebe, svoj odnos do vsega.. In mislim, da sem končno našla resnično svobodo in na nek način tudi srečo.S tem, da sem spremenila kup stvari v SVOJI GLAVI. Pravzaprav ne razmišljam kaj preveč o posmrtnem življenju in nasploh o tem ali verjamem v to ali ono- verjamem v vse, kar mi daje svobodo in lajša dušo, seveda v okvirih sveta in družbe v kateri živim (ne želim se odmakniti od realnega sveta v katerem živim). Na nek način sem iz totalnega nevernika postala neke vrste vernik, s tem, da moja vera nima nič skupnega z verstvi sveta, krščanstvom itd.. Saj me gotovo vsak razume- takih vernikov nas je vedno več.V to me je prisilila življenska situacija in taka vera mi je pokazala pot naprej.Nikoli nisem izgubila smisla in volje do življenja, a skorajda bi izgubila življenje. Sedaj pa ga bom naprej preživela v veri, da sem na svetu z zame posebnim namenom in da me potem čaka nadaljnja pot.

Tole je misel, ki je lahko vsakomur vodilo v življenju. Od kot izvira ne vem, baje celo iz Biblije!? naj mi bo dan pogum, da spremenim, kar lahko spremenim; naj mi bo dana moč, da sprejmem, kar ne morem spremeniti in naj mi bo dan razum, da ločim med obema !

V lanskem letu sem izvedla 60 dnevni post s sokovi, v letošnjem pa 42 dnevni. Mislim, da je to odlična metoda za odlično počutje, najenostavnejše hujšanje brez lakote, kar jih poznam (hujšam že skorajda od "malih nog"), prečiščevanje telesa in še in še.. Enkratno doživetje tako za telo kot tudi za duha! Baje tudi ozdravi marsikatere bolezni (poznam primere). Moj namen je bil prečiščevanje telesa po zdravstvenih terapijah, rezultat verjetno ni bil ozdravitev (vsekakor pa verjetno zaviranje bolezni), bil pa je odlično počutje, izguba kilogramov in prečiščeno telo ter čudovit občutek, da sem šla "preko sebe", ker je prekomerna prehrana moj življenjski problem. Seveda sem potem počasi zaplula v stare vode.. (tega še ne obvladam), vendar sem post letos ponovila. Kaj menite o postu s sokovi, ima še kdo izkušnje z njim? daisy

Mene sprošča več stvari, med drugim glasba, narava; čudovita je kombinacija obojega- npr.z discmanom sediš na morski obali in poslušaš kakšno lepo glasbo.. Enkratna sprostitev je tudi barvanje mandal. To priporočam vsakomur,še kdor je poizkusil, ga je zagrabilo. V knjigarnah se namreč dobi pobarvanka MANDALE- na špiralo vezan blok orisov mandal. Kupiti si je treba le še barvice, se usesti po možnosti kam zunaj na sonce (jaz to počnem najraje na morju pod borovci...), si natakniti slušalke in spustiti kakšno ezoterično glasbo s CDja ter ustvarjati... Zanimivo je opazovati samega sebe kako barvaš- zakaj si izbral določeno barvo, zakaj si začel barvati na določenem koncu mandale, zakaj si izbral ravno določeno mandalo... In potem začneš risati svoje mandale, ne rabiš več predloge... Sprostitev je enkratna. Seveda je sprostitev veliko vrst, vsak si mora najti svojo, kar pa morda niti ni tako lahko. Poznam mnogo ljudi, ki se enostavno ne morejo in ne znajo sprostiti! Verjamem, da ko si sproščen, se v telesu in duši dogaja marsikaj- poraja se intuicija, pozitivna energija spodbuja pozitivne procese v fizičnem telesu.. in še in še.. Zato je globinsko sproščanje tudi zdravljenje in iskanje samega sebe, kar pa je pot k sreči.