daisy

Vse čestitke LN in vama obema, ideja za LN je bila genijalna!! Zadeva je enkratna, takih vsebin se ne moreš pogovarjati kar z vsakim, veliko ljudi veliko ve. Branja in tudi pisanja so izredno zanimiva! Zdi se mi, da se na LN družimo ena prijetna skupina podobno mislečih duš. Verjamem v nadaljnji razvoj in širjenje kroga LN in bralcev (ne po kilah ampak po številu..). Mi smo z vama! daisy

Torej (z veseljem): KRUH Sestavine: ------------------------- 1kg namešane moke (cca) 1 kocka kvasa (posebej vzhajana) mlačna voda (količina po potrebi) 1 čajna žlička soli (srednje polna) 1 jušna žlica olja, da se lepše mesi ------------------------- 1 jušna žlica lanenega semena 2 jušni žlici sončničega semena 1 jušna žlica sezama ------------------------- 1 jušna žlica kumine 1 čajna žlička zdrobljenega kardamoma ------------------------- 2 veliki žlici bučnih semen Kumina in kardamom dasta okus podoben avstrijskim kornspitzom- meni je zelo všeč in se mi zdi kruh brez tega pust, ostali doma pa ne marajo.. Pa spečem pol tako, pol drugače.. Tudi bučnih semen ne obožujemo, imajo poseben okus.Semena lahko damo cela ali nasekljana ali malo enih in malo drugih. Jaz dam kar cela (razen kardamoma). Moko kupim v mlinu Feliks na Pšati ali pa na njihovem štantu v poktiti tržnici (ta prvi štant "počez" ko prideš noter s strani Tromostovja). Sem pa pekla tudi že iz kupljene v štacuni, pa je tudi vredu. Zmešam cca 1kg moke: polnozrnato(graham), rženo in črno Še največ dam ržene, ker mi je dobra (recimo pol ržene, po četrt drugih dveh- ni tako bistveno) Vedno posebej vzhajam 1 kocko kvasa (kot se kupi- v kocki).V mali lonček namešam kvas, rezano žližko sladkorja, malo mlačne vode in toliko moke, da je dosti gosto, da ima kaj vzhajat. Lonček dam na mlačno ploščo (štekam le za par sekund, ker če je prevroče, gljivice pocrkajo in s hajanjem ne bo nič!).Ko krepko naraste, je hajano. Testo zamesim v plastični posodi za hajanje, ki se kupi v skorajda vsaki samopostrežni. Kar vse naenkrat. Ročno s kuhalnico ali po novem z mikserjem na špirale. Potem zaprem tako da s pritiskom na pokrov stisnem ven zrak (po Tuperware sitemu) in dam posodo v večjo plastično posodo s toplo vodo (npr.tako za pranje solate..). Ko vzhaja in narašča, se tvorijo plini, ki odprejo pokrov posode. Takrat je testo vzhajano. Stresem ga na pomokano delovno mizo in malo pregnetem, oblikujem, pokrijem s swervetom in dam še enkrat vzhajat na toplo (pozimi kar na radiator), tokrat že v končni obliki: - včasih ga zvrnem v pomokano štrucn'co, ki se kupi pri Ribn'čanih- dve mali ali eno veliko- za 1 kilo moke! Ko je hajan ga prevrnem na pekač na pomokan peki papir in ima lepo obliko štruce, (vedno, ne glede na to kje in v čem ga pečem, preden gre v pečico parkrat zarežem z nožem po vrhu, da ne poka) - včasih ga samo postrgam na peki papir in rata en velik hlebec- v tem primeru dvakrat hajam v plastični posodi - včasih ga dam v kvadratast modul, obložen s peki papirjem - včasih naredim več manjših bombic in jih zložim v pekač kot buhteljne- posebno primerno za zmrzovanje itd... Ko torej vzhaja v kakršnikoli pač že obliki (da ga je vsaj 1/3 več), ga dam v ogreto pečico na 220 st.C za pet minut na srednjo, nato na spodnjo rešetko in 180 st.C) za najmanj pol ure- raje več. Če je pečen, poizkusim s staro štrikarco. Zabodem jo noter, če potegnem ven pocasto, še ni pečeno. Na dno pečice dam posodko z vodo, da sopara mehča skorjo. In to je vse. Kruh je dolgo svež, sama ga ponavadi vsaj polovico zamrznem v manjših kosih in ga dajem postopno iz zamrzovalnika. (Če spečem belega, ni problema- prehitro izgine še vroč..) Lunica, želim ti da spečeš veliko dobrega kruha, če kaj ni jasno, vprašaj. PS: Pred uporabo se posvetujte s svojim ogledalom ali dietologom. V primeru neželenih stranskih učinkov se obrnite na Lunin.net in si preberite vse o luninem postu.... daisy

Pred davnimi časi (????- kje vse sem že bila!!) sem bila na delavnici Kako izboljšati vid po Bytesovi metodi. Delavnico oz.predavanja je vodil neki rus, ki je bil tudi iridiolog. Nimam več pojma kdo je to organiziral, gotovo pa se še najde kje kaka delavnica na to temo. Od vsega mi je ostalo kup nekih papirjev za trening oči (razni napisi raznih velikosti ipd), navodila za jutranje vaje z očmi, jutranje prhanje oči,prehrano (vitamini) in pa slaba vest, ker nič od tega nisem potem redno delala. V metodo 100% verjamem, ker verjamem, da je navadna dioptrija (če ni okvare oči) samo polenitev očesnih mišic. Pred leti me je okulist poslal na očesno fizioterapijo, češ da imam lene mišice in mi nikakor ni mogel izmeriti dioptrije (fiksiranost oči na računalniško dolžino !!). Preden sem prišla na kliniki do specialista, mi je sestra pregledovala oči z enim aparatom- kar naprej se je nekaj približevalo in oddaljevalo.. V bistvu sem morala krepko telovaditi z opčmi (blizu/daleč) in ko sem prišla do zdravnika in me je pogledal, je izjavil, da imam krasen vid in da ne rabim nobene fizioterapije niti očal.Čez par ur, ko so se oči polenile, sem spet videla slabo.. Telovadi z očmi! Bistvo je gledanje izmenoma daleč in blizu (npr. približuješ in oddaljuješ konico svinčnika, ki ga držiš v roki)- V kolikor imaš večjo dioptrijo, pa so potrebne še druge finte. Imam pa tudi kolegico v službi, ki je bila lani na laserski operaciji oči in je iz -12 (!!) prišla na cca -1 in vidi danes dobro brez očal! Operacija je ambulantna in traja 15-20 minut, potem greš takoj domov. daisy

Hojla,Pupa, alergija je pa res sr.. Sama nimam z njo težav (z vsem jih pa res ne morem imet..), poznam pa par ljudi, ki so se tega ozdravili- na razne načine. Naštela ti bom tri, kaj je dobro ravno zate in ali ti bo delovalo, pa ti nihče ne more garantirat. Saj veš. Sama si napisala, da je veliko odvisno od psihe, sekiranja, živčnosti.. Verjamem, da je Marsi joga ogromno če ne popolnoma pomagala, ker verjamem, da je vse v naši notranjosti in tako kot na nek način povzročimo bolezen, smo jo sposobni tudi pozdraviti, le da ponavadi ne vemo čisto dobro kako. In ko se odločiš, da je dosti, gredo zadeve na bolje. Ampak treba je odpraviti vzroke v duši- če ne ti nobena zdravila ne bodo pomagala, niti bioenergetik. Enkrat sem bila pri bioenergetiku in mi je rekel: ljudje mislijo, da jih bioenergija pozdravi. Jih, a ne za zmerom- odvisno kaj spremeniš v sebi.To je kot da bi ti očistil čevlje- so čisti, če ne hodiš več ponovno z njimi po blatu. Tu potrebuješ nekoga, ki ti bo pomagal- pa ni treba da je psihiater. Tudi tebi bom napisala- poizkusi Shen-Qi na Tržaški 37b (ob 19.h). Logika življenja, notranji mir, alergija nima več razloga da te mori.. Na NOBENEGA ne boš več alergična, ne bo potrebe. Druga ozdrtavitev, ki sem jo videla na lastne oči (iz krast in srbečice na čisto gladko kožo !) je posledica vitaminskih dodatkov prehrani firme California Fitness. Sama ne poznam, ker nimam potrebe, sem pa veliko slišala. Gre za vitamine ipd., ki vplivajo na organizem in kožo. Baje imajo nekega zdravnika v Trzinu, ki ti individualno predpiše preparate (tista ženska je imela ogromno B vitamina in še neke kapsule- brez kemije v smislu kortikosteroidov- mesečno so jo baje stale cca 12.000 Sit, učinek je bil dokaj hiter- čeprav taka reč deluje po krvi navzven in to lahko traja). Iz interneta sem ti poiskala naslov če se boš pozanimala: SLOFIT d.o.o., Ižanska c. 343, Ljubljana, tel.4276336. Tretja stvar, ki sem jo poslušala na predavanju društva Preporod (ko sem se pripravljala na post -60 dni, 42 dni, sem se šla malo podučit) pa je tapravi post- post s sadno-zelenjavnimi sokovi ali pa čaji po Breussu, ki traja 42 dni. Pričevanj o ozdravitvi hudih alergij je več, konkretno nek moški je pripovedoval javnosti, da je imel hudo astmo, bil je na kortikosteroidih in nekih injekcijah- zelo hudo. Potem je začel s postom (ko je videl ženo, kako si je pozdravila s postom raka na ščitnici) in danes je brez zdravil in injekcij. Tovrstne informacije dobiš na društvu Preporod (063 773 717). Delati post ni mačji kašelj in moraš biti krepko poučen o zadevi. Lahko ti posredujem lastne izkušnje, če želiš mi piši na mail dejzi@pinkponk.com. Predvsem pa išči notranji mir, ker to je predpogoj, da ti telo in notranja kemija pravilno deluje. daisy

Zelo sem si želela iti na predavanje in delavnico Richarda Farmerja, pa nisem imela denarja- že vse v limitu in minusu..., delavnice pa niso ravno zastonj, še sploh, če je predavatelj iz tujine.. Učili so me, da če vlagaš v sebe, v svojo rast in razvoj, vedno pride denar, le da se moraš res odločiti in narediti prvi korak. In sem šla, z zadnjimi tolarji.. Doživela sem čudovito delavnico, naslednji dan pa v službi izvedela, da je šla "končno skozi" ena stvar, ki so nam jo obljubljali že nekaj mesecev in nad katero smo že obupali.. Na računu sem imela nakazan denar. Čudež, naključje? Mislim, da ne. daisy

Predlagam, da pod tem naslovom napišemo naslov in na kratko ter jedrnato opišemo kakšno knjigo s tematiko duhovnosti in osebne rasti, da bo tisti, ki si bo želel prebrati kaj o.... lažje našel ustrezno literaturo. daisy

MANDALA (pobarvanka in knjiga- Omejc,Železnik) Pobarvanka je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Ko barvam čudovite mandale ob spremljavi sproščujoče glasbe, mi je kot da se priklopim na univerzum- fantastična meditacija in uživanje! Enako reakcijo so doživeli prijatelji, ki so tudi poizkusili z barvanjem. Mene je to napeljalo naprej, da sem začela risati, slikati in sploh delati z umetnostjo, ker sem si od nekdaj želela, a se nisem spravila zraven. POTOVANJE DUŠ (dr.Michael Newton) Dr Newton posreduje pričevanja pacientov, ki so mu v najglobji hipnozi pripovedovali o bivanju duš "tam preko", kako izgleda bivanje duš, vrnitev domov, bivanje v svetu duš, ponovna izbira za življenje na Zemlji itd.. knjiga podaja odgovore na vskorajda vsa vprašanja o smislu našega bivanja, lahko krepko spremeni pogled na življenje. USODA DUŠ (dr.Michael Newton) Nadaljevanje Potovanja duš, kjer se avtor loti raziskovanja bivanja v onostranstvu še bolj natančno. ZDRAVLJENJE Z GLASOM (Shirley Roden) Kdor se laično ubada s svojimi čakrami, mu je knjiga lahko v veliko pomoč- čudovita meditacija odpiranja čaker z glasom! Deluje, napolni te z energijo da je kaj! daisy

Bila sem tam, lani in letos, obakrat mi je bilo zanimivo. Šolo ni bilo težko najti, pot do nje je enostavna, označbe so bile dobre. Prostora dovolj za vse, organizacija (iz vidika obiskovalca) dobra. Pregledno, dostopno. Ampak lani je imela ravno festivalna dvorana, gužva, šunder, osvetljenost in vse ostalo nek svoj čar, nabitost z energijo.. Morda tudi zato, ker je bilo prvič. Jasno je, da je bil lani prostor premajhen in glede tega je bilo letos neprimerljivo boljše.. Ponudba je bila za moj vtis malo skromnejša kot lani. Moja laična ocena: zelo pozitivno, vse pohvale! Take stvari potrebujemo, kot tudi neke "centre", kjer dobi človek informacije o tem- kot npr. Lunin net ali pa knjigarna na Čopovi, kjer lahko bereš oglase- pa morda še kje. Le tako naprej, naj prodirata mir in svetloba v naše duše! daisy

Marsa, seveda poznam organizatorje, jih bom pobarala. daisy

Poizkusi Shen-Qi. Iz lastnih izkušenj vem, da sigurno pomaga, da se naučiš drugače misliti, dojemati, sprejemati in gledati na življenje. In ravno ljudje s takimi problemi kot so tvoji, imajo največje uspehe-bila sem jim priča. Sama sem se iskala vrsto let, brala na kupe knjig, se pogovarjala s prijateljicami, se ubadala s reikijem, bila na raznih delavnicah, pa nisem in nisem znala "preklopit", nisem znala vsega kar sem slišala in prebrala tudi uporabit v praksi, nisem znala živeti brez strahu, žalosti, vsega, kar me je razjedalo - prav do bolezni! Potem sem "slučajno" naletela na Shen-qi (vemo, da slučajnosti NI- ko sem bila najbolj obupana, ko sem enkrat iskreno prosila vesolje, naj mi vendar pomaga, ker tako ne morem več živeti, mi je bil drugi dan na cesti v roke porinjen letak z reklamo za shen-qi!) in to naletela na (kot slišim) najučinkovitejšo skupino, kar jih deluje v Ljubljani (Tržaška 37b- v isti stavbi kot Mercator 24ur, vsak ponedeljek ob 19 je srečanje namenjeno tudi začetnikom) in in življenje se mi je zasukalo za 180 stopinj v pozitivo! Našla sem način kako živeti, smisel- zakaj živeti in vse ostalo, o katerem sem prej le brala, pa si nisem znala pomagat. Odprli so mi oči. Za to spremembo jim bom večno hvaležna! Na srečanja sem hodila več kot pol leta, potem prekinila, nato spet hodila dva meseca, da sem "osvežila sporočila" za življenje, trenutno ne hodim. Če bo potrebno, bom šla spet po kak nasvet. Poveš kar te teži, odvržeš v "črno luknjo" in dobiš konstruktiven nasvet za življenje. Prijatelji in domači pravijo, da sem se bistveno spremenila, umirila, "spustila" kup stvari, jaz pa pravim, da sem našla notranji mir, srečo in ljubezen. Marsikdo uspe to najti sam, jaz sem pač rabila pomoč. Gre dosti hitreje, in meni se je mudilo zaradi bolezni, ki sem si jo nakopala ravno zaradi tega, ker "se nisem znala iti". Lahko bi rekla, da mi znanje iz Shen-qija na nek način rešuje življenje, ker proti moji bolezni, za življenje, nujno potrebujem notranji mir. Naj tole ne izgleda kot neka reklama; kot sem napisala, trenutno niti ne hodim več na srečanja. Želela sem le podati informacijo tebi, Mila, ker vem, da bi ti zadeva zagotovo pomagala. daisy

Seveda se da preseči strah, a ne poznam nikogar, ki bi to obvladal v prvem momentu oz. ki ga nikoli ne bi bilo strah. Zadeva preseganja poteka v smislu tistega možiclja, ki se gunca in ima v obteženo rit (enkrat sem že pisala o njem)- zagunca se in potem guga sem in tja, dokler se ne umiri. Bolj ko obvladuješ strah, hitreje se tvoj možic neha guncat in se umiri. Včasih je trajalo ure in dneve, danes morda le par minut- toliko da pomisliš na strah in njegov smisel. Mislim, da je najmočnejše orožje ravno to, kar je napisal 1.Angelček- strah si je treba priznati in se z njim soočiti, pa že takoj izgubi ogromno moči, ker smo ga "razkrinkali". Čim ga razkrinkaš, pa že razmišljaš o njem- ali je sploh smiselen, upravičen itd... pa ga je vedno manj. Zelo važno pa je tudi to, da dejansko ko nas je strah, sevamo negativno energijo in zadevo lahko nehote prikličemo. Zato- zaupajmo in mislimo pozitivno. Glede vešč, Marsa: si jih kdaj opazovala kakšne so? To so metulji s čudovitimi vzorci (resda malo manj čudovito frfotajo sem in tja in nikoli ne veš, kam bodo šle). Poizkusi jih občudovati kot živali, kadar mirujejo in ti bo lažje. Ker taborim, se z njimi večkrat srečujem- kadar igramo karte recimo zvečer, posedajo po mizi ali letajo okrog luči- saj so tečne, ampak nekatere zelo lepe, spet druge s strašljivim vzorcem. Ko grem pod tuš, jih rešujem iz kabine, kajti tam stalno gori luč, ljudje se tuširajo in če pride vešča pod vodo, je konec z njo... Samo od preblizu je ni treba gledat.. Vprašaj se, kaj ti lahko naredi? Nič! Kaj pa ti njej?... Mislim, da ti nobena stvar, kateri pošlješ pozitivna čustva, ne more in noče škodovati. Zelo občudujem veter in naj piha še tako močno, do danes se na vetru še nisem prehladila. Zaradi mene gre lahko čez cesto pred mano sto črnih mačk, ker bom očarana buljila v njih kako so čudovite in ker imam mačke rada, sploh ne verjamem, da se mi lahko kaj slabega zgodi... Netopir- kako mu je moglo biti, ko je prišel na svetlobo in se zgrudil na posteljo? Revež! Saj bi mene tudi kap, če bi nekaj priletelo noter in frfotalo! Ampak možicelj se mora hitro umiriti... daisy

za Free- ne vem, če ni nagib bolj "nagon", instinkt.. Instinkt in intuicija pa sta dve različni stvari: Instinkt je "human part-človeška/živalska" plat, gre re za ohranitev življenja, ni občutkov, ni razmišljanja. Instinkt ne posluša narave občutka. Instinktivna reakcija se preprosto zgodi... Včasih je nujno potrebna za preživetje. Vendar pride pri ljudeh v našem vsakdanu redko do problema preživetja na ta način, da bi morali reagirati v sekundi in da ne bi bilo časa poslušati notranjega glasu. Intuicija pa je "being part" - plat občutkov, občutek za "celost". Intuicijo dobiš, pridobiš, ko poslušaš sebe, svoj notranji glas (glas svojih vodnikov, notranjega jaza..). Intuicija pride na dan le, če ji damo možnost- če reagiramo kot sem zgoraj napisala. Ko najdemo lastno vrednosti in stojimo za stvar. Se ustavimo, ne zbežimo. Se sprostimo. Rečemo: "DA" z vsem srcem- to pomeni, da angažiramo srce, intuicijo. Srce nikoli ne reče NE in s tako ne izključi nobene možnosti, ki nam jo sicer možgani že takoj po preteklih vzorcih ali po kaj vem kakšni logiki izključijo. Izbiramo med celo paleto reakcij- po intuiciji. Tako se oddaljiš od reaktivnosti, si svoboden od tiranije reakcij in se lahko končno vprašaš- kaj pa res želim narediti zdajle!? daisy

Ko sem v podnaslovu prebrala tudi besedo "zvijače", sem se spomnila, da vedno najdem kakšno prijateljico, ki še ne pozna pravega vrstnega reda delanja biskvita: Osnovni recept, ki vedno 100% drži in "rata", je: X jajc (npr.4 jajca) X krat 3 dag moke (torej 4x3= 12 dag moke) x krat 3 dag sladkorja (torej spet 4x3=12 dag sladkorja) vanilin sladkor, limonina lupinica.. za temno torto grenak (pravi) kakao (kake 5 dag) Seveda stepemo z mešalnikom najprej trd sneg (noter malo sladkorja, da je trši), nato stepemo v drugi posodi rumenjake s sladkorjem, vanilin, limonovo.. potem pa TRIK, ki ga očitno ne ve vsak: najprej z vilicami rahlo vmešamo sneg v rumenjake !! in šele nazadnje -nežno, tudi z vilicami, vmešamo moko. Vse ostane penasto in rahlo. Pečemo na 180, koliko minut pa ne vem točno- bom napipsala "pečemo dokler ni pečeno (take podatke najbolj obožujem v receptih- kuhaj do mehkega , ali peči dokler ni prepečeno...) Sama imam v ta namen staro tanko štrikarico in z njo zbadam peciva, kruhe.. -ko ni pocasta, ko jo izvlečem, je pečeno. Biskvit je idealen za domače torte: prerežeš, naložiš s sadjem iz kompota (ali svežim), čez nadevaš stepeno smetano in pokriješ z drugim delom.. Zagarantirano lahka, prebavljiva okusna torta (nič pecilnega, nič maščobe..)Iz soka od kompota lahko naredite želatino in polijete čez sadje. Če dodate kakao, nastane (še vedno zelo lahka) čokoladna torta in se jo lahko namaže z marelično marmelado, pa je kot prava saharca! Pa dober tek! PS- ali koga zanima kako se naredi domači polnozrnati kruh z raznimi semeni (jaz mu rečem "kruh s smetmi")

Vsakič, ko vidim drevesa brez glav, kot jih imenujem, me zaboli srce. Naj mi kdo pove, zakaj je dobro rezati drevesom vrhove !? Ne sprejemam razlage, da potem rastejo bolj košato in nizko, to je bedarija, četudi je drevo res prisiljeno v tako rast. (Baje taka drevesa tudi v bistveno krajši dobi umrejo - ne vem, če je to ravno res..). Drugo je, če je drevo treba odrezati ali obrezati iz varovalnih ali "zdravstvenih" razlogov. Vendar so ta rezanja vrhov "lepotilnega in urejevalnega" značaja, spominjajo me na nekatere pokveke moderne arhitekture, ob katerih se ti obrne želodec (kdo jim dovoli take stvari graditi po Ljubljani!?!? tudi to bi bila lahko ena grozna tema za forum!!), ! Rada imam drevesa in njihovo enrgijo, zame so živa bitja. Zelo mi je hudo gledati obglavljena drevesa. Ravno danes sem spet hodila mimo brez, ki so dobesedno iznakažene - za moje pojme. Odrezane so nekje na sredini in sploh nimajo več vrha in svoje naravne oblike. In v zadnjih letih je tega vedno več. Včasih so tako obrezovali le obcestna mala drevesa ali žive meje, sedaj pa to presega vse meje! Je to že kdo opazil? Vas to moti? Kaj menite o tem? daisy

Na to temo sta Marsa in Mateja naložili že toliko resnic, da je kar težko še kaj dodati. Imam tri otroke, tri "mulce". Nikoli si nisem želela hčere in ko sem se začela ubadati sama s sabo, mi je postalo jasno, da to ni normalno in sem se vprašala :zakaj? Odgovor je bil hitro na dlani: hčere jezikajo, so trmaste, se kregajo z mamami, hočejo imeti prav, so užaljene, ljubosumne na večje brate... Ni mi bilo treba ugibati od kod mi taka filozofija in zato sem se najbolj bala, da bo tudi meni kateri od mojih otrok bolj pri srcu kot drug. Pa se mi to k sreči ni zgodilo-vse tri imam enako rada. Lahko rečem, da rastejo v enakem okolju, z enako vzgojo, so enako ljubljeni, pa so si vendar med sabo na nek način zelo različni (kar mi je silno zanimivo in všeč). Živa slika tega, da vzgoja in okolje ni vse. V sebi nosijo neko zdravo jedro- vsaj mislim, in to je tisto, kar menim, da morajo starši dati otroku - zavest, da so ljubljeni, ne glede na to, kaj storijo in kakšni so, - nekak vzor za način življenja (poštenost, odnosi do ljudi, do samega sebe, odgovornost..) - pozitiven odnos do vsake stvari, če je le mogoče Menim, da v otroku, ko ga tok življenja odnese vstran, čez čas prevlada tisto v njem, čemur pravim zdravo jedro (če ga seveda ima), nekje globoko v njemu, in ga pripelje nazaj na pravo pot. Ko sem brala Potovanje duš, sem enega od njih začutila duhovno, kot bi bila posebej povezana kot duše, kot bi bil morda celo neke vrste moj vodnik. Vedno me "skulira" če je treba in to na način, ki osupne, (nikakor ne nesramen, ampak odločen ..),včasih ga vprašam za nasvet... Ko sem v Auri brala Matejin članek, me je kar prešinilo: to je najbrž to! Čeprav nikoli ni bil nemiren, moteč.. Ampak skuliran, zadovoljen sam s sabo.. Ja, otroka "začutiš" in vzgajaš po tem občutku. In to je tisto pravo. Notranji instinkt je najboljši vzgojitelj, če le obstaja ljubeča vez med otrokom in staršem. Vse preradi pa otrokom pomagamo delati njihove "domače naloge"- ne za šolo- tiste za življenje. Če so tudi oni na svetu zato, da se kaj naučijo in opravijo svoje poslanstvo, dvignejo svojo zavest, jim moramo dati priliko, da to opravijo sami. To je pa najtežje. Najraje bi jih zavili v vato, skrili, zaščitili, vse rešili namesto njih, pa ne gre tako! To je obenem tudi šola za nas- starše.K sreči nas otroci sami postavijo vstran, kadar začutijo, da morajo kaj opraviti brez nas.

Danes sem šla prvič prebirat tole temo in moram reči, da sem se prav zgrozila. Tudi jaz sem bila informirana le površno iz medijev in si nisem mislila drugega kot to, da je MM raj za uboge izgubljene pse... Pa so stvari očitno precej drugačne, oz.v imenu brezkončne (in nespametne) ljubezni do psov, celo škodljive. Zadeva me spomni na znanko, s katero sem govorila oni dan - o psih. Njen pes ima nebroj kil, je precej neokreten, debel.., hranjen z vsem mogočim, v imenu brezmejne ljubezni njegove lastnice, ki mu ne more ničesar odreči in ki ne sprevidi, da mu s tem brezmejno škodi..... Ne vemo, kaj se plete v glavi MM, težko je kar nekaj trditi, vzrokov ravno ne poznamo za njeno obnašanje. Če pa je verjeti pričam, to obnašanje do psov ni normalno in ni dobro, pa čeprav ona sama resnično morda misli, da jim dela le dobro. Grozno je tudi nekaj drugega- kot pravi Marsa v enem svojih razmišljanj- da ljudje površno sprejmemo tisto plat, ki jo najprej slišimo!! Tu gre za cel kup stvari, ki nam jih dnevno servirajo mediji na sto in en način. In tisti, ki stvar tako organizirajo, lahko delajo kar hočejo z zavajanjem javnosti.. Ljudje smo tako potopljeni sami vase in v svoj svet, da tega niti ne raziskujemo in se za to sploh ne brigamo, dokler se nas direktno ne tiče. Po eni strani logično (ne moremo vsi vsega vedet), po drugi pa tragično...

Večkrat se sprašujemo, ali smo ravnali prav ali ne. Mnogi od nas še ne znamo vedno slišati notranjega glasu.Kako se odločiti? Bo prav, narobe, bo greh? Merilo je za moje pojme eno samo in za vsakega posameznika stoprocentno zanesljivo: NOTRANJI MIR. Če po nekem dejanju, odločitvi, čutiš notranji mir, je bilo tisto pravo. Če ne, razmisli kako in kaj naprej in se iz tega kaj nauči. Prav to merilo mi je tudi merilo za srečo.Kako veš, kdaj si srečen? Ko občutiš notranji mir. Ampak res tisti pravi, nič prisiljeni, umetno narejeni..To je sreča, več ne rabiš. Vse se zlaga v pozitivo kot mozaik in čutiš zadovoljstvo, zaupanje..

Strah je pretirano čustvo, ko se počutimo nemočni, izgubljeni.. Strah se da čudovito premagovati z vero. Če verjameš, da se vedno vse uredi tako, da je zate najbolje in da je vsaka stvar za nekaj dobra, strah izginja ali celo čisto izgine. Zaupaj! Neverjetno je, kaj se dogaja, ko enkrat v to verjameš! Res pa je tudi, da dokler se to čudo ne začne dogajati tebi samemu, se ti zdi to le brezvezno nakladanje in ne verjameš da je možno. Poizkusi. Resnično zaupaj, da se bo dobro izteklo (kot si sama napisala- pozitiva) in se bo res! Bila sem na predavanju "objami tigra in se vrni na goro" Richarda Farmerja. Čudovito predavanje, šola za življenje, ravno o strahu. Tiger je prispodoba za vse, kar je negativno- strah, jeza, bolečina, razočaranje... V Tai-chiju pravijo, da se je treba s temi čustvi soočiti (jih ne zanikati), si jih priznati (s tem jim že vzamemo moč) in se "vrniti na goro" kar pomeni najti svoj mir.. Konkretno gre to po štirih stopnjah (ko te udari strah ali kaj podobnega): - stop! ustavi se (v dobesednem in prenesenem smislu- tok misli, deanj, gibanja...) - sprosti se !! (če si zakrčen, zapreš pretok energije) - prisluhni notranjem jazu (intuicija -le v miru in sproščenosti jo lahko slišiš) - odreagiraj naravno- po intuiciji In dalje: ljudje ponavadi reagiramo na dva načina: - telo se pripravi na odziv ali boj, je togo trdo, smo grobi - smo ponižni, popuščamo pred grožnjo in nas povozijo Ponavadi ne znamo reagirati po pravi, srednji poti: - biti sproščeni, fleksibilni.... Trdo drevo bo hud sunek vetra zlomil, premehko izpulil, prožno drevo pa bo imelo korenine čvrsto v tleh, krošnjo pa bo upognilo z vetrom in preživelo..

Vsaka odločitev oz.dejanje je pravo, napake ni. Vsaka stvar nas nekam pripelje in je za nekaj dobra. Iz take ali drugačne stvari ("greh" ali ne) se nekaj naučimo, se zamislimo in odreagiramo v sebi. In tu nam angeli ali vodniki, kot jim tudi rečemo, pomagajo- prepoznati kaj, zakaj, kako- naš notranji glas je nemalokrat njihov glas, šepet, namig. Pomagajo, da spoznamo kar moramo spoznati. Zakaj pa storimo "greh"? Ravno zato, da se nam porajajo taka vprašanja in jih potem razčiščujemo. Kot pravi Mateja, greha ni. So takšne in drugačne odločitve, ki jih kasneje - tam - analiziramo sami oz. s pomočjo naših vodnikov. daisy

To se absolutno da, samo malo se je treba sprogramirati v pozitivo. Samo od sebe ne pride nič, smo bili predolgo drugače vzgajani in živimo smo v takem okolju, kjer je pomembno najti vse kar je narobe, kritizirati, dajati v nič.. Čarovnija! Ko enkrat vidiš samo lepe stvari, postaneš svoboden.... daisy

Dosti sem razmišljala o času- zakaj gre vse vedno hitreje in kam vse izgine? Potem pa sem prišla do spoznanja, ki vsaj zame sigurno velja, ne vem pa, če tudi za druge: Ker tako hitro živimo in se nam toliko stvari dogaja, jih ne doživljamo več tako močno in intenzivno, veliko stvari nam ni pomembnih (kar se dogaja vsak dan) in jih enostavno spustimo iz spomina. Potem nastanejo "luknje" v preteklosti, pomembnih dogodkov je vse manj (ko smo bili otroci, je bilo skoraj vse pomembno! )in ko pogledamo nazaj, je vse tako hitro minilo in nič se ne dogaja... Odkar pa se intenzivneje ubadam sama s sabo in duhovnostjo, oziroma mi je končno kapnilo "za kaj sploph gre",lahko trdim, da sem krepko dvignila zavedanje ne vseh ravneh, na svet in ČAS gledam drugače in glej ga zlomka- čas je spet postal nekako "normalen". Vse stvari in ljudi doživljam, če je le možno, izredno pozitivno, opazujem, kaj mi sporočajo, vse mi je lepo (če je le možno- ampak ponavadi je to itak odvisno od mene..) in opažam, da se nabirajo prijetna doživetja, da se spomnim vedno več stvari iz preteklih let, da ni minilo tako grozno hitro. Celo iz daljnje preteklosti se vedno več spomnim. Kot da bi jo prej hotela zaradi raznih prizadetosti, nesamozavesti ipd.. kar izbrisati iz spomina. Sedaj veliko razumem in vse se vrača v lepši luči. Bistvo je verjetno v zavedanju, v naši zavesti. V končni fazi ugotovimo, da vse naše življenje, občutke, regulira naša zavest, naš "notranji jaz"- naša duša. bolj ko jo dvigujemo, lepše nam je. daisy

Zanima me, kako vpliva na astrološko karto prezgodnje,nenaravno rojstvo. Moj otrok npr. je imek "rok" za porod na 22.marca. Če bi se takrat rodil, bi bil rojen v znaku ovna. Ker pa smo že vnaprej vedeli, da se bo moral roditi s carskim rezom, me je zdravnica takrat dobesedno "naročila" na porod na dan 19.marca (ker je bila ravno dežurna.....). Tako je moj otrok rojen v znaku rib! Če bi vesolje poskrbelo za naravni prezgodnji porod, bi razumela- o.k., namenjeno mu je da je ribica. Ali pa si lahko tudi situacijo kot je bila, razlagam tako, da je v bistvu tudi v okoliščine in razloge zdravnice, da me je naročila bolj zgodaj, razlagam kot "roko vesolja"? Ali je moj otrok dejansko "ribi", čeprav mu je bilo nekako namenjeno, da je oven (če sploh..). daisy

Menim, da moramo dati skozi svojo pot, da ne gre duhovnost kar na horuk. Tudi jaz imam za sabo kar nekaj stvari- začela sem z avtogenim treningom pred več kot petnajstimi leti, potem nadaljevala z "Lojzko", ki je bila takrat zakon in ena prvih takih knjig, nato Reiki, Richard Farmer in njegova Taichi filozofija (on mi je enkraten-si bila kdaj na njegovi delavnici, Mateja?), Shirley in njeno zdravljenje z glasom- same čudovite stvari..Faza iskanja vzrokov v preteklosti, otroštvu.. astrološke karte.. da se ti zmeša. V glavi imaš vedno večjo žlabudro, dokler ni vsega že preveč, ker se ti zdi, da kljub naporom nikamor ne prideš. Potem pa se nekaj zgodi in je kot bi nekdo potegnil vodo v WC in vse splahnil ali kot bi ti nekdo potegnil roleto gor.. Nenadoma ti je vse jasno! In takrat občutiš svobodo bivanja, nekako se najdeš, razumeš cel svet (vključno tiste tažleht..) in se v glavnem ne sekiraš več. Če pa že se, se bistveno prej stabiliziraš- kot tisti pajac, ki ima v riti utež- gunca se in gunca, potem se pa umiri- vedno hitreje obmiruje. Ampak vse to je treba dati čez- vsak po svoje. A v tretjem tisočletju bo šlo vse dosti hitreje. Vedno več ljudi se o tem pogovarja, vedno več vemo, vedno več je knjig. Ljudje se hitreje razvijajo v to smer, ne bodo se tako dolgo matrali kot mi. In kaj boš z vsem tem znanjem? Kako veš, kaj je pravo in kaj ni? Saj začutiš. Nekaj ostane, ostalo gre. Znanje si potrebovala, da si tam, kjer si zdaj- potrebovala si ga za pot do sebe. Meni se je zgodil BUM ko sem šla na SHEN-QI.Tam mi je inštruktorica, ki me sploh ni poznala, povedala o meni sami toliko resnic, da so se mi za zmeraj odprle oči in naučila sem se živeti. Ampak ne bi šlo tako hitro, če ne bi imela vsega tega za sabo. Bila sem kot suha goba, ki jo vržeš v vodo. Pravzaprav so to čudovite reči in lepo se je o tem pogovarjat, zato mi je tale forum tako všeč. Človek bi vse to lepo tako rad dal še komu drugemu ali mu pomagal, da pride do tega. Življenje je res lahko tako lepo in bogato, kajne? Ni naključij, pravi Celestinska. Našli smo se, ker si moramo izmenjati sporočila. Vsak od nas nosi sporočila. Ali jih opaziš in sprejmeš, ali pa spregledaš. Marsa ima prav- človek ni nikoli osamljen- če je le dovolj odprt za življenje.

Marsa, hvala za spodbudne besede in nasvete,zelo sem jih vesela. Upam in vem, da se bom "sprogramirala" za vse, za kar se moram- za hujšanje, za zdravje in za notranji mir, kot temu pravim sama. Vedno daljša obdobja so, ko mi to uspe. Nekoč bo pa kar trajalo... Želim ti prijetne dneve in obilo sonca v duši! daisy

Marsa, imaš popolnoma prav. Postiti se res ni težko, to sploh ni muka, muka je potem težo obdržat. Moj glavni namen postenja je bilo prečiščenje telesa po terapijah, saj sem bila polna kemikalij in razpadnih radioaktivnih snovi. Kar se tega tiče, mi je bil post tudi za psiho odlično sredstvo za pridobiti občutek, da sem vso svinjarijo spravila iz sebe. Hujšanje mi je bilo pravzaprav le prijetni stranski učinek. Post v bistvu resnično ni odrekanje niti matranje, ker dejansko nisi popolnoma nič lačen in počutiš se odlično. Problemi nastanejo POTEM. Kar se pa tiče problematike obdržati težo, je zgodba kot si jo opisala. SHIT ! Mislim, da sem odvisna od hrane kot kak narkoman od droge. Dokler sem se redno sproščala (meditacija- 15-20 min na dan..) sem bila umirjena, nisem rabila hrane in sem jedla bistveno manj. Če pa tega ne počnem redno in zapadem v normalen tok življenja, rabim hrano za ugodje. Teorijo res obvladam, mislim, da bi lahko napisala sto knjig o raznoraznih hujšanjih.. ne morem pa teže obdržati. Tudi lunine poste sem probala in videla, da res učinkujejo, a mi je težko vedno vzdržati cel dan.. No,ja enkrat mi bo uspelo. Vsak novi dan je treba začeti znova.Nisem še obupala. Sedaj mi ratuje vsaj pretežno biti "spodaj", ponavadi sem bila pa pretežno "zgoraj".Počasi rinem v prave vode.. Upam vsaj. Sicer pa sem mnenja, da mora človek pri hrani poslušati svoje telo in jesti vse, kar mu paše (če je seveda v okvirih zdrave normale). daisy