Silvija

To sem hotla včeraj jz napisat, sam se pol nisem mogla odločit, če se splača Jz bom pa tako rekla: en fajn fuck prav paše

Jp, super povezano.

Aeval. sanje so pač sanje in sanjski svet čaroben, tu se nikomur ne meša . Se mi zdi pa tako simbolično, da si poskušala rešiti ranjeno ujedo. Ujeda predstavlja, vsaj tako si jaz predstavljam, ptico, ki čaka, da podležemo svoji ranljivosti in bo prišla do svojega deleža hrane. Zato se jih na nek način bojimo in jim ne zaupamo. Ujeda bi lahko predstavljala ranljivi, nezaščiten del tebe, ki se boji, da mu bodo drugi škodili. Recimo . Cerkev, zvonik, ki se dviga v nebo, to bi simbolično lahko bilo v povezavi s potrebo po nekem duhovnem vodstvu in seveda zaščiti, kot so zaščitili angelčka, da ni padel. Oziroma potreba po tem, da se olajša (zmehča) nek "pristanek". Ampak angelček, ki bi hotel samomor naredit, je pa nadvse originalen

Evo mene kafetarce, čeprav sem jo začela konzumirat po 35.letu, pol pa vsake 5 let kakšno dozo več Za kuhanje kave je več receptov, svašta sem že doživela. Do tega, da bo katera pristopla in rekla: kr malo manj kave daj not Zdaj se pa že malo šalim, čeprav ob taki priliki ni najbolj lepo. Je pa življenjsko po moje. Sem že tudi doživela "bedenje", ko so začeli vice govorit. Verjetno pa narava sama poskrbi, da se ljudje tudi malo sprostijo in lažje prenašajo žalost, pa še kakšni štamprli vmes padejo...Ampak si ne pustim vplivat, kava mora bit orng. Po moje je srednje sladkana nevtralna, za tiste, ki pijejo grenko ali bolj sladko. Jz bi recimo za prvo, da "osvojim velikost piskra" zmerla, koliko skodelic vode je približno v tistem piskru. Za normalno kavno skodelico, cca deci vode, dam ponavadi malo manj kot žličko sladkorja in dve žlički kave. Za večji pisker pa se mi zdi, da je lahko manjša koncentracija kave. Recimo, za 1 liter bi dala ene 3 do 4 (velike) žlice sladkorja in 9 do 10 žlic kave. Če pa bo kdo od sorodnikov želel grenko, boste se pa med sabo že zmenili. Zalaya, midve bi se kar ujeli pri kuhanju kave

Mislim, kak vic ima, da bi uganjevala, kaj je ali naj bi jedla katera krvna skupina? Kaj ti bo pa hasnilo moje uganjevanje? Če potem označim, da tega ne vem, boš ugotavljala, kakšen odstotek ljudi ugane, kaj naj bi katera krvna skupina jedla? No, ne vem, kako gre naprej, ker sem pri drugem ali tretjem vprašanju kar prekinla. Mislim, pri nas doma smo vsi ničke, razlikujemo se v dveh plusih in dveh minusih. Vsi jemo meso, vsi imamo radi sadje, svežo zelenjavo, kuhane oba sinova nimata preveč rada. Drugih ljudi pa kar ne sprašujem po krvnih skupinah in da bi potem sklepala po svojih prijateljih, znancih. Kaj mi še potem ostane kot osnova za povezovanje krvne skupine in hrane? Po čem naj bi uganjevala? Kakšni pa zgledajo ljudje skupine A? Ali AB?

Ja zakaj pa ni odgovora: "ne vem" Pojma nimam, kakšna naj bi bila prehrana na krvne skupine. Samo zase vem, da ničke smo lahko mesojede x:px

Joj, nehajte o demenci, jo je imela moja babica, pa fotr preden je umrl :xx!: Babica se je tudi kak dan namislila, da ima rojstni dan in jokala, da ji nič ne čestitamo. Pa pleničke in ves čas kontrola, kaj počne in kam gre In kar je najhuje, da si odrasel, želiš si bit še vedno samostojen, tvoji družinski člani ali če si v domu, te morajo pa omejevat. Res je še kako pomembno, da lahko ostane človek samostojen do smrti Kake mamo, menda nas res "mrka". Jz že že pozabljam nekatere besede, imena, včasih se težko koncentriram in me iz ozadja včasih kar demenca straši Pa ugotavljam, da je vse skupaj pregorevanje na šihtu. Ta me čisto "pozauga", pa od kakšnih napetosti bolj slabo spim in eno z drugim, kdo ti bo potem normalno fuknkcioniral. O pregorevanju bi morala še kaj napisat, pa se mi dosedaj še ni dalo. Do včeraj dopoldne sem bila prav fajn volje, mrk bi menda naj že vplival, no danes ponoči do ene dveh, treh nisem mogla zaspat. In prav neka jeza je v meni strašila. Tako da sem po daljšem cajtu vzela dva persena, potem pa šla brat nekaj, da me je nato končno zmanjkalo. Me tudi lovi en mali prehlad, spet se mu upiram z jutranjim smoothijem, ki se mi ga nekaj časa ni več dalo delat. Še prej pa popijem MSM z limono in ingver s pomarančnim sokom. Ko grem v službo, nekaj časa potem kr blunca v trebuhu Sem eno rundo že pila MSM in mislila, da ne pomaga. Pa vidim, da me zadnje čase zapestja spet bolj bolijo, evo, pa testiram na novo, kako bo zdaj. "Nejca" tudi jz vedno rada berem, faca. Vidiš, kako pomembna je iskrenost. Me na šihtu smo tudi take face otročje, hvala hvala in še enkrat hvala za nove sodelavke, zaradi katerih so se mi uredile zadeve na šihtu. To bi pasalo pa v hvaležnost. No pa naj bo kar tule

Evo zakaj sem jz prešpricala depilacijo v nedeljo, sem slutla, da je boljše danes

O Cipci, hvala tudi tebi Jz bom rekla pa samo hvala, da bodo vse izpovedane zgodbe začele nov, pozitiven dan. Čeprav sem mislila, da tudi mene še vedno boli, pravzaprav ugotavljam, da se mi o tem niti govorit več ne da. Zgodba je zaključena, predelana in pospravljena v predal, za kar sem hvaležna. In ženske, tolažba skoraj abrahamskih let je vsaj, da je marsikaj pod kapo Sam brez brige, novi "projekti" vedno poskrbijo, da nam ni dolgčas. Držte se

Super Lili Mai, carica

Moje sožalje Aliana. Ni prijetno ob takih prilikah, res bi se človek najraje nekam skril. A z leti sem spoznala, da tu veliko pomeni druženje in opora. Čeprav ne gremo radi izkazat slovesa pokojniku, žalujočim naša prisotnost veliko pomeni. Če pa je to naš bližnji, pa še toliko bolj. Kako se obnašati? Kar preprosto bodi ti.

Tole je kar dobra stran: http://www.podcast.si/podcast-ciganske-karte/

Super Beli lotos, sem že zadnjič gledala. Za recept za kislo smetano piše probiotik. Kaj pa je to? Ker če so veganski recepti, potem kak jogurt s probiotiki ne pride v poštev...

To sem našla sedaj na Okusno je: http://okusno.je/recept/racja-prsa-s-skutnimi-struklji-z-rdecim-zeljem Predlagam, da kot prilogo naredite skutine cmoke oziroma rezine z zdrobom. Sama delam skutno zdrobove cmoke, ali pa skutno zdrobovo zmes oblikujem v valj, kuham cel valjasto oblikovan kos v večji posodi, nato narežem na rezine in jih zabelim z drobtinami, prepraženimi v olju. Recept: količina skute, na primer, če je imam eno skodelico, nasujem v to isto skodelico enako količino zdroba. Nato dodam eno do dve žlici masla ali margarine, sol, jajce. Zmešam v enotno zmes. Naredim lahko slivove ali marelične cmoke, lahko kot slano prilogo jedem. Če bodo to cmoki, je treba poskusiti narediti čim manjše, ker zdrob ob kuhanju naraste. Tako da, bom sedaj res naredila to maso še z dušenim rdečim zeljem v vinu in jabolki. Maso bom sploščila na peki papirju, posutem z drobtinami, nato zvila in skuhala.

Mnjami, hren z jabolki. Dosedaj sem hren delala v kruhovi omaki, prijateljica pa vedno z naribanimi jabolki. Kakooo dober je. Naribaš hren, nato pa še jabolka v kašo. Dodaš kakšno žlico kisa, olivnega olja. Lahko se doda tudi žlička sladkorja, meni ni bilo treba, jabolka so bila dovolj sladka. Solila tudi nisem. Pa sem našla jed, ki jo bomo zaradi zdravja pozimi uživali večkrat na teden. Ker sicer pozimi kar pogosto uživam nariban ingver s pomarančnim sokom. Paše pa kot priloga krompirju, mesu, kakšnim cmokom...

Jp, otroci pa ja tako pokurijo, tjamimogrede. Rast in gibanje. Jz sploh nisem preverjala, koliko pojesta. Bila sta ješča, vedela sem, da nista izbirčna, mlajši je tudi včasih pojamral, da ni dobil repete. Seveda, ko je bilo njim povšeči, bi vsi repete, ko pa ne, so puščali. Mlajši je recimo v srednji šoli, ko je bila malica zastonj in na bone, še od drugih malco zravn pojedel. Ima pa res tako športno postavo, ga moram pohvalit. Mož in on sta prave "mašine" za hrano, nič se ne obesi nanju. Starejši sin in jaz pojeva manj, pa veliko počasneje kuriva No pa nazaj k temi, v glavnem, otroci so velikokrat tudi izbirčni in špuravi. Ok, včasih imajo bolj naravn občutek še za hrano, vem, da sem kot otrok vsako maščobco odrezala in pustila, zdaj pa mi že kaj zapaše . Ampak včasih pa ostane ne vem koliko hrane, za katero se odrasli samo čudimo, kaj jim je, je prav dobra.

Superička bom rekla tudi jaz, Cigančica, matr je fajn, da prosti čas preživljaš tako ustvarjalno. Sem imela v petek dopust, a sem do 10.ure ostala v postelji s knjigo. A čem imet slabo vest ali ne? Knjige so moje notranje zadovoljstvo, samo slabo vest imam, ker me tako potegnejo, da ostalo delo počaka. No potem sem se spravila v trgovino in pripravila vse za "party" z nekaj prijatelji. Potegnili smo do 1.zjutraj, pa še bi, a sem že močno cvikala zaradi sosedov V soboto sva lenarčkala in popoldne na dolg sprehod. Za danes pa, čeprav naj bi ob nedeljah povabila vsaj en par od otrok, sem bila egoistično tiho in se odločila, da bo dan zame(naju). Pobarvala sem si narastek, uredila nohte, nekaj malega bom skuhala, na volitve greva... popoldne pa morda še kakšna kopel in nega kože Od jutri dalje pa v poln pogon, naslednji teden planiram 3 dni dopusta, še prej pa bi rada speljala ene dva projekta, poleg rednega dela... Morda pa bom znala bit disciplinirana (temu se rada izognem )...lalala...

Težko je tole s šolsko prehrano, poznam kaj sta moja otroka jedla. Ampak me čudi Hekate, da doma nisi smela jest doma . Meni je bilo svetovno jasno, da otroka v šoli pač pojesta toliko, da pač imata nek obrok. Ko sta prišla domov, pa spet jedla. Itak, dva odraščajoča, gibalna fanta, to smo komaj uspeli nahraniti včasih, sploh ko sta rastla Ampak dragi moji, brez subvencije države, koliko staršev bi pristalo na 100 % višjo ceno? Brez nič ni nič. Ekološka in zdravo pridelana hrana ima svojo ceno. A sploh veste, da je s strani države plačana samo kuharica za malico? Kuharico za kosila pa je treba plačati s ceno prodanih kosil. Pa še en vidik na naši šoli. Ko so spremenili jedilnik, je večina otrok zavračala nov okus, starši pa so se na veliko pritoževali, kaj se dogaja. Zato, ker je juha imela bolj naravn okus. Moja sinova recimo nista marala, da sem za paradižnikovo omako zmiksala paradižnike z vrta. Čeprav sta sicer jedla vso svežo zelenjavo, kuhane nista marala. In smo se smejali, ko sta me pred kuho prosila: mami, s ketchupom skuhaj, ne s paradižniki Tudi sama sem kot otrok bolj cenila kupljeno marmelado, gladko spasirano, ne maminega slivovega đema. Pa kako je to mogoče, se danes sprašujem. Ko tako cenim domače, ko sama pripravljam stvari in si ne zamišljam več jest niti kupljene solate. Če mi zmanjka solate z lastnega vrtička, prosim kakšno sodelavko, ki jo ima še na svojem vrtu... Žal, v naši okolici ni "zabojčkov z zelenjavo"... itd itd.. Tako da, to vse skupaj je večplastna zadeva. Dokler ne bomo vsi bolj sodelovali pri oblikovanju vlade, dokler se ne bojo v državi uredile pravne zadeve, izvajanja zakonov...šele potem, ko se bomo vsi angažirali okrog zdrave hrane, ko bo sofinancirana s strani države, kontrolirana s strani neke državne nepristranske nevladne organizacije (ampak ne spet zahajat v preveč skrajnosti). V sosednjih državah mislim, da pa kuhane prehrane niti ni v šoli. Mislim, da je to proces, oblikovanja naše politične angažiranosti in soustvarjanja države nasploh.... Aja, pa to bi še rekla, polenta pa res ni svinjarija Midva z možem, zdaj ko sva starejša in potrebujeva manj hrane, včasih skuhava glih samo polento in kakšno zelenjavno prilogo. S tem, da namesto ocvirkov dajem v polento samo še kakšno žlico olivnega olja...

Jp Vilinčica, kako dobro poznam te občutke :xx!: Saj bo, predelat je treba nekako

Jaaaaa, noro. Pridem pomagat in se učit tudi jaz A veš Cigančica, da si midva naju tudi predstavljava kje na Krasu...

Zalaya, drži se in držim pesti, da ti uspe čim prej prit do operacije

Bom odgovorila s svojim primerom, ki seveda velja zame. Ker se že od srednje šole ven ves čas opazujem, preizkušam različne "fore" in metode, pač verjamem, da zame to drži. Mogoče boš lahko sklepal kaj zase. Am...da nam predolga...namreč, debelost oziroma maščobne celice, ki smo jih pridobili v puberteti, naj bi bile trajne. Une, kasneje pridobljene, se lahko skurijo, izničijo. Te "frdamte" pubertetniške maščobnice se krčijo in raztezajo (informacija od veterinarja, vegeterijanca in vsestransko zvedavega, razgledanega človeka) ostajajo v telesu in takrat, ko jih prestradamo, signalizirajo: jej, jej, jej...hočemo hrano nazaj . No, poleg tega se uvrščam, po lastni diagnozi, tudi v psihično odvisnost od ogljikovih hidratov. Torej, po eni strani fizična pogojenost, po drugi pa še naša "razvajenost", hrepenenje po dobrem, sladkem ipd... K temu pridružimo še vedenje, da je treba jesti večkrat po malem. Ko cel dan ne jemo, telesu signaliziramo, da je zaloga hrane negotova, telo pa v tem primeru začne shranjevati hrano v zaloge. Če vse to združimo, pridemo do tega, da telo zaradi različnih vzrokov hoče nadomeščati svoje fizične ali psihične potrebe po hrani. Enostavno boš moral zdržati in iti preko tega. Ker če si 10 let jedel nezdravo, se je sedaj, po mojem, oglasila tvoja dolgoletna razvada in telo želi "recidiv". No, meni se to na vsake toliko dogaja. Včasih sem zdržala tudi več let s super težo, z dobrim počutjem, energijo. Ko sem bila noseča, zaradi bruhanja skoraj 4 mesece nisem mogla zaužiti kaj veliko, samo po malih koščkih, in to hrano, ki jo lahko imenujemo zdravo. Ko je bilo to mimo, jejhata, se mi je pa sprožil ta signal...jest..jest..jest... Nazadnje se mi je ravnotežje spet porušilo v tipično ženskem obdobju, povezanem s hormoni. In spet sem tu, OH odvisnik, ko moram najti pot iz tega, vzpostaviti ravnotežje. Takrat je rešitev gibanje, disciplina, pa prvo presekat začaran krog, ko se mi lušta in lušta "prazne hrane". Ko to presekam, pa nekako spet šibam naprej.

O đezus. Za film posnet

Saj bo vredu, nič pričakovat slabih sanj. Zvečer lepo malo meditacijske glasbe, pa kak melisin čajček... Za dogodke, ki te razburjajo, pa upam, da jih čimprej rešiš Ringlšpil je pa simbolika ane...te nosi naokoli

Haha, veš da sem te kar videla, eno majhno deklico, seveda sem si čisto "filmsko" predstavljala tako blond . In jo je strah, a z velikimi očkami hoče slišat in videt vse podrobnosti. Zravn pa žemljco od zajtrka v rokah, noge bingljajo in "zvonijo" Mogoče še vedno predeluješ kakšne strahove. Mene so včasih "overdose", v socialističnih časih, s partizanskimi filmi. Nemci so mučili ujetnike, ti so pogumno kljubovali, jz pa v sanjah bežala pred Nemci, pa bolj kot sem želela hitro zbežati, manj so me noge nosile. Zgledalo je kot počasen posnetek kakšnega teka. Na vso moč sem hitela, noge pa milimetrski premik na minuto