Silvija

Pa če so sliko odrezali...ni videt

Ja ok, škratek črke, pa še besede popapal. Ti kr sporoči

Am...nisem ziher če štekam...sam velja Dej, rajš kot sledenje, pojdi še ti na teren

Ja ne vem...moj nikol ne gre na teren

Nečemu je na sledi

Ja...zdaj pa gleda in se sprašuje: dej, a resno misliš, da naj imam takšne obrvi????

Ti, Mystica...tega je pa nekdo v obrvi boksnu

Kako mi gre? Trudim se. Sem se ravno zadnje čase, ko se pač v življenju vsega preveč nabira, preveč "zapacala" z razno raznimi "bentenji". Malo se čistim sedaj in skušam biti čimbolj pozitivno naravnana. Ma jz sem dala že toliko in toliko brezveznih izdatkov skoz, da ne govorim, koliko sem na začetku aktivnih delovnih let jemala kakšne potrošniške kredite. Veš kako draga so bila včasih zavarovanja in provizije, mimogrede po 300 mark. Mojih 5 selitev, ko nisem dobila ne mogla kupit stanovanja .... Pa kolikokrat sem nakupila hrane na zalogo in potem metala stran...pa kupila igračke otrokom, sebi kakšen pripomoček, ki je potem obležal v kotu... Dokler se nisem zdisciplinirala in začela bolj načrtovati.Potrošniška družba je polna skušnjav. Ni malo 300 eur, samo včasih je to pač cena našega učenja. Če se ozremo nazaj, kam vse smo že zmetali denar? Jp, Adria ima akcijske cene po 99 eur...jz pa sestro v Podgorici

Jeti, ti si dasica

Cashy, lep post Nekje med vrsticami imaš tudi odgovor o pomanjkanju energije ... Zdaj šibam v trgovino, pa nato še malo v planine, ampak tako na hitro moje mišljenje glede škornjev. Pozabi, nima smisla, da to nosiš kot neko navlako v svojem emotivnem področju. Zaključi, da si se pač nasr... in naprej. Pred 6 leti ali je bil edini izdelovalec ali pa se ti nisi pozanimal o konkurenčni izdelavi, pa še sprejel si izdelek brez računa. Še v trgovino ne bi mogel nazaj nest blaga z računom, razen če ne bi na računu bila zagotovljena garancija določeno število let. Kar poglej računalnike, tiskalnike... Pred leti je bilo normalno, da je bil kakšen multifunkcijski tiskalnik 500 eur, danes ga dobiš že za kaj vem, 300 eur. Ker se verjetno počutiš opeharjen, mu mogoče lahko greš vljudno povedat, da si dobil veliko boljše škornje po bolj pošteni ceni. Da se sicer ne boš spuščal v tožbe in to, ampak da se počutiš opeharjenega in da boš tudi vsakemu povedal, da tam naj ne naroča izdelave... Ali kaj takega... Sej te čisto štekam, nazadnje sem pi....., ko sem za izdelek 8 eur plačala 7 eur poštnine, provizije itd. Na koncu sem ugotovila, da od tistega "smetenja" čustvene aure recimo nimamo nič dobrega ne jaz ne uslužbenke na pošti. Nenazadnje pa sama nisem pred naročanjem dovolj preverila, kakšni stroški bodo. Naslednjič mi je robo v Lj prevzel sin, pa sem mu z veseljem dodala tistih 7 eur, poleg seveda še kakega eurčka za bencin. Razumem te, tudi mene večkrat jezijo kakšne malenkosti, nato ne ravnam vedno pravilno. Z metanjem jeze ven tudi ne naredim vedno dobrega, čeprav smatram za življenjsko pravico, da se zavzamem zase . No, ampak včasih te še najmanj obremeni, če zamahneš z roko in si naslednjič bolj previden ter premišljen. Včeraj sem bila živčna, sem prvič rezervirala let pri Adrii, komaj zgruntam, kako moram telef.številko vnest, pa kako moram sploh postopek izpeljat, na koncu nisem imela prave kreditne kartice za plačilo, tapoceni kart nato ni bilo več. Kličem razburjena na Adrio, ampak hvala gospe Megi, ki me je takoj začutila in taprvo rekla: pomirite se gospa... Pa veš, kako sva potem fajn zrihtali

Vila Sonca, sožalje tudi z moje strani...

Pozdravljeni, tudi jaz podopustniška lenoba, ki se kar ne morem spravit v star pogon. Na mojo vest trkajo in me "bockajo" želje, da se lotim vseh zadanih si nalog, pa moja "verdammt sovica", a vse kar spravim iz sebe je služba, priprava kosila (še tega samo končam - možev dopust še ta teden ), malo počitka, nato pa sprehodi, kolo ali en malček vrta, že je tu večer... Prav zato sem z resničnim so-občutenjem prebrala tvoj post, Domoljubka. Sem te imela za mlajšo, ne pa za mamo bodočega študenta in se sprva čudila, da se ti dogaja kot meni . Ko gledam danes starše z majhnimi otroki, si kar mislim, joj, meni se ne bi dalo več, potem se moram opomnit, da je za vse svoj čas. Tudi jaz se večkrat sprašujem, kako smo lahko opravili vse, od ranega jutra do poznega večera, pri tem se nam je dalo še žurat, se družit... In se mi letos tudi 5 minut hoje do čudovitih poletnih koncertov in prireditev največkrat ne da spravit skupaj. In potem včasih razmišljam, da saj je prav tako. Da naša energija raste in raste in nato počasi upada...sej kako pa bi sicer kdaj prišli do konca in trenutka, ko si bomo želeli počitka. Nočem bit morbidna, samo želim razmišljat o naravnem poteku življenja, kot so rojstva in so žal smrti... Midva sva na morju tudi tako zasanjano uživala, čeprav samo 7 dni, da me še kar greje toplina in energija morja. Morala sva se izognit pijanski družbici v hotelu, z njimi morja skoraj ne bi okusila, zato pa na veliko tekoče dobrote Dalmacije In spet, z drugo družbico smo kar družinsko popazili na naše otročke in starejše, se družili v času obrokov in na poti domov, sicer pa smo si dali dihat. Sočustvujem z ubogimi ljudmi, ki so želeli preživeti lep, verjetno dopustniški dan z vožnjo z balonom. In z njihovimi svojci. Hudo In hudo je, ko se baviš z nekim športom, dejavnostjo, nekega dne pa se zgodi nesreča...vsi iščejo krivce... Sem brala nekje, a je to Murphijev zakon, da je slaba oziroma tragična novica toliko hujša, kolikor bližje je... Naivnost. Ja, tudi meni se zdi ena taka prisrčna lastnost. Biti nepokvarjen in stvari vzet s pridihom otroškega zaupanja. In kot je rekla Hekate, pa res neumnost, če te parkrat nasračkajo, pa še kar zaupaš. Druga skrajnost pa se mi zdi, ko kdo reče, da nikoli več ne bo zaupal. Odgovorim: neeeeee, zaupaj, veš kako je to lepo. Le da svoje izkušnje uporabi, da lažje narediš selekcijo. In zdaj greva celo na obisk...

Čista ledvica pa zapacana jetra

Ma če ti tako lušna punca pošilja delovno vnemo, ni čudno, da postaneš romantično zasanjan

Larisa, saj vem da paziš. Sem hotla rečt, da jz zdaj pazim tam, kjer se prej sploh spomnila nisem, da bi lahko kaj bilo, recimo na kolesarski stezi. V glavnem, šijuuuu

Se strinjam Se javljam po dopustu. Morje. Kaj naj rečem, zame je energija morja nekaj neprecenljivega, ko da pridem nazaj domov. Kar je še bolje, ujagala sva svetovno plažo, čisto najino, z borovo senco in zanimivo skalco. Slika sledi, ko se mi bo dalo naložit slike s fotoaparata.

Shit Mystica, imaš pa res smolo. Upam, da se ti čimprej poleže. Larisa, sreča Kak mesec nazaj sem tudi jaz premzala na kolesu kot pri norcih, v enem dnevu sem se, zamisli si, skoraj zaletela v drugega kolesarja. Vedno kak izza ovinka. Kako zdaj pazim, ko pripeljem v "slepe" ovinke.

Ti s pa tk pameten...da se sam čudim

Ne skrbi, ko jo boš imela kakšnih 5 let, bo itak strgana...kot je že naša Prednost je, da se vsaj ne sekiram okrog pucanja.

Ta "bluzenja" so noro simpatična, pravi "haiku bluz". Bravo.

Jz bom tudi izpadla zdaj, da se lepa delam...ampak enostavno sem od nekdaj želela otroke in to mi je res ogromno pomenilo. Po moje, sicer bi morala sprejet in se naučit, ampak bi se počutila res prikrajšano, če jih ne bi mogla imet. Kljub temu pa sem si znala jemat trenutke zase, se posvečat sebi in otroka puščam zelo zelo zelo samostojna, obeh pa tudi že ni ali skoraj več ni doma (študij, zaljubljena sta, šport...). Zakaj bi morale bit pobebljene? Saj pa nismo tepke, ki živimo samo za otroke. Ravno to življenje, prilagajanje družini, pa hkrati iskanje svojega časa, ti prinese novo kvaliteto. Poznam nekaj znank, tudi sodelavke že, ki so bile, prav videlo se je, zaradi samostojnega življenja, dosti manj "elastične" za dogovarjanja v službi, za organizacijo medsebojnih zadolžitev, za razumevanje različnih relacij... Res prinese starševstvo veliko trenutkov, takšnih in drugačnih, žalostnih in veselih... Še vedno imam rada otroke...ne jemljem jih podcenjujoče, ker so pač otroci...spoštujem njihovo neposrednost, iskrenost in se prav rada družim z njimi.

Verjamem...

Sej, tak feeling se imela tudi jaz... upam, da je kakšen luškan za tem Če bo imel samo eno očko sredi čela, pa saj veš, važno je, da bosta navezala iskren stik... Kot I.T.

Sam da te niso na piko vzeli...

Kako spremeniti? Ne morem odgovorit, imam v svojem "kufrčku" še toliko za pospravit. Lahko ti pa povem, da sem cca 20 in več let nazaj tudi sama pogosto "zmrznila", ko je bilo treba izraziti svoje stališče. In z leti, pa situacijami se utrjuješ ter rasteš, saj te življenje prisili. Mogoče za začetek preberi kakšno knjigo ala Naučimo se reči NE. To sem recimo jaz med prvimi. Ma ti rečem, vsako leto več nekako spoznavaš, da ni vse tako sveto, kot si prej mislil in ugotoviš, da pravzaprav ja lahko poveš ljudem, da drugače misliš. Nič ne vidim, nič...Kje, mogoče pod fotke?