nelika

ne dela

s cigareti

Živim v stanovanju, ki je del hiše staršev. Želim živeti v svoji hiši. Še najraje pa bi živela v Londonu.

rdeč pulover in bele hlače.....

Zadnje čase spet razmišljam...Ali je možno, da imamo le občutek, da sem/smo nesrečni, pa v resnici sploh nisem/nismo. Če pogledam malo nazaj v zgodovino, bi lahko opazila, da so ljudje nekoč živeli težko življenje. Delali so po 14 ur na dan, delali so celo otroci, da so lahko preživeli. Nekateri so sicer lagodno živeli, samo so se morali roditi pod srečno zvezdo. Kakorkoli, nekoč so ljudje dejansko bolj trpeli kot danes, ko je vsaj delno vzpostavljena socialna varnost, imamo kontrolo nad večino bolezni, nad naravo, ni nenehnih vojn....Dejansko smo bolj varni, kot pa so bili ljudje nekoč. Kljub temu, pa smo danes veliko bolj depresivni in nesrečni. Ali je možno, da je temu tako, ker dejansko imamo VSE. Ne umiramo od lakote in čeprav nekateri govorijo o izčrpavanju na delovnem mestu ali mobingu, je to daleč od trpljenja in borbe za preživetje, katerega je človek nekoč doživljal. Ali je možno, da smo tako nesrečni, ker nas družba sili, da se nenehno sprašujemo o sreči. Bom srečen ko dobim službo, otroke, stanovanje, avto, tisto novo obleko v izložbi, ko bom vzpostavil ta in oni cilj....Morda so nekoč se ljudje manj spraševali o dejanski sreči oz. nesreči in so preprosto živeli v okviru svojega okolja. Pa so bili manj depresivni...? In tudi ko vse te svoje cilje dosežemo ali smo dejansko srečni? Po moje ne ali pa samo za trenutek. Poznam ljudi, ki so dosegli večino ciljev v življenju, pa bi lahko bili srečni in niso. Pravijo, da se počutijo prazne. Zato hodijo na guruja, ki predava v centrih sveta, ga poslušajo in nazaj pridejo blaženi. Ta blaženost, osmiselnost traja kake dva tedna, nakar postanejo tečni kot sam vrag. Zakaj je tako? Ker živimo v svetu, ki ne daje smisla? Le ustvarja želje in potrebo po iskanju sreče. In ko se vrneš v realnost, vidiš da smisla ni....ohjoj, kar neki...

Berem Vzhodno od raja, od John Steinbeck. Čeprav je res debela knjiga je tako zanimiva, da jo prav požiram.

Jaz sem že izbruhala te zadeve. Se strinjam s tabo. Če bi bilo resnično potrebati plačati le prostor, potem nič ne rečem. Ampak v ozadju vseh teh zdraviteljev in svetovanj je MONEY MAKING.

Jaz se na primer ravnokar zafrkavam z inštalacijo simsov 2. Ta igra je podobna second lifu. Tudi second life bi problala, v kolikor bi imela ogromno denarja. Baje lahko full zaslužiš ali pa tudi bankrotiraš.

Kokr za koga. Sicer pa če še nisi slišala pogovore znanstvenikov: nikoli ne bodo delali otroke po naročilu: se pravi-želim si otroka z blond lasmi, modrimi očmi, s čim manj potenciali za boleznijo itd.... Ni moralno.

Jaz ti povem, da je nimaš. Tudi če bi bilo možno, tega družba ne bi počela. Ker ni moralno.

Ti kar vztraji. karma ni potrjena znanstveno-sploh to da naj bi se še enkrat človek rodil. Od kje ti tudi pravica, da označiš homoseksualnost kot odklon, ki ga mora nekdo razreševati. Ja menim, da je več prikritih homoseksualcev kot pa odkritih družbi. A tebi se to ne zdi verjetno, al kaj? Verjetna je tudi prisotnost gena pri drugih spolnih oblikah, ampak nisem popolnoma prepričana. Homoseksualnost je namreč prisotna tudi pri živalih, pedofilije pa še nisem zaznala pri drugih oblikah sesalcev. Tudi sesalci ne seksajo druge vrste sesalcev. Običajno kar svojo vrsto, ne?

Folk se pretvarja. Zaradi družbe, ali pa ima otroke zaradi želje po otrocih, kljub temu da so homoseksualni. geni pa se nikoli ne prenašajo direktno, amapk po generacijah. Se pravi: nekdo ima lahko izredno slab vid (njegov brat tudi) že od rojstva (recimo -10), vendar noben od staršev in bližnjih sorodnikov nima očala.

Zakaj pa bi moral imeti zato garancijo. A si zmešana al kaj? Saj se otroka ne kupuje, ampak ga sprejmeš takega kot je. preko genov. Oz. homoseksualcev, ki imajo otroke.

No, vidiš kako smo si različni. Bog ne daj, da se zaljubiš prav v takega, ki ima vse to kar nočeš. Se pravi, da želi tvoj krog prijateljev, imeti skupne hobije itd. To bo potrebno diplomacije.... Besede, besede. Poimenuj kot hočeš. Ampak govoriš TEHTNICI.

Lahko noč! Imaš pa prav, ja. Se čist strinjam. Samoopazovanje in opazovanje drugih je pomembno.

Ja tako je v zdravem odnosu. Ni pa nujno, da tvoj partner vedno gleda tudi v tvoje dobro. Obstajajo tudi nasilna razmerja. Jaz pravim tako: vse je odvisno od posameznikovega zavedanja. KOliko se ti zavedaš, sebe, partnerja, vsakdanjih odnosov. Ne veš vedno ali delaš napako ali ne, vendar če znaš poslušati partnerjev feedback, potem se lahko zavedaš napake. Joana pravi da je vse ENO. To je izraz New age, ki pa ga ne razumem dobro.

Če bi bila partnerja ENO, potem med njima sploh ne bi prihajalo do nesoglasij.

No jaz vem, da nisem ENO s tabo. Sem svoj individum. Pa razumi kakor hočeš.

Ne, ne rAZUMEM. Jaz pač nisem idealist in ljubezen razumem (kot opažam po pogovorih na forumu) drugače kot ostali. Nisem romantik in nimam idealistična pričakovanja. Ne, ne razumem, zakaj bi zato, ker nekoga ljubim avtomatično pričakovala, da ima on že prav, samo zato, ker mu zaupam. Če pa daš vedno absolutno prav svoji LJUBLJENI, ker jo ljubiš, potem ti zagotavljam, da nisi zadovoljen s sabo in svojim življenjem. Vidva nista v CELOTI ENO. Ne moreta biti. Sta vsak svoj individum, s svojo življenjsko preteklostjo, vzgojo, pričakovanji.....se pa vedno bolj usklajujeta in ustvarjata skupnost.

Poglej kokr za koga. Smo si pač različni. Ne moreš pa pričakovati, da se nekih zadev oba zavedata istočasno. nekdo neki vidi, drug pa ne. Svoje misli vsi izražamo, zato ker želimo z njimi neki sporočiti ali pridobiti. No ni nujno da se hobije da uskladiti. Recimo moj obožuje gore, jaz pa jih sovražim. Jaz obožujem morje, on pa se tam dolgočasi. Nikoli se teh občutij ne bo dalo spremeniti. Lahko pa se pač izpogajava kako bova preživela dopust in kako bi bilo fajn za oba. Diplomatsko. No, ko sva v gorah ali na morju, je vedno en pač mal na zgubi oz. mu gre ta odprava na živce oz. se tam dolgočasi. Kljub temu, pa oba razumeva svoje potrebe in občutja drugega ob tem. Lahko bi se odločila, da greva na dopust vsak po svoje in s svojimi frendi ali pa, da potrpiva v tistem času v gorah ali na morju, ker veva da drugemu ta odprava veliko pomeni. Pa je vse rešeno. Samo če hočeš.

Niti ne. Bistvo je v pogajanju. Nekje nekaj zgubiš, drugje pridobiš. Važno je, da razumeš sebe in izraziš svoje misli, jih ne tlačiš. Potem pa pride na vrsto pogajanje o stvari, ki se ti zdi neželjena. Potrebna je diplomacija. Kako to izpelješ, pa je odvisno od posameznika.

Ja poglej, če nisi imela že razčiščen pojem homoseksualnosti preden si ugotovila da je tvoj otrok homoseksualec, boš pač razčiščevala sedaj. Jaz se s tem ne bi obremenjevala. Bo imel dovolj problemov z okolico in družbo, zato bi ga podprla 100%. Pa ne samo zaradi okolice, ampak tudi zato, da pridobi na samozavest in se sprejme takšnega kot je. Vsak otrok enkrat zraste, ima svoje življenje in svoje odločitve, ki niso nujno v skladu s pričakovanji staršev. No, v glavnem jaz bi ostala na njegovi/njeni strani in ga/jo poskušala razumeti v celoti ter ji/mu pustla prosto pot in zaščito v primeru negativnih reakcij s strani družbe. Po mojem mnenju homoseksualci tega ne bi smeli skrivati.

Imam tatoo na levi lopatici že 10 let. Zvončke, vendar bolj v umetniškem stilu.

Pomen: izogibaš se neki situaciji oz. odgovornosti. Bodi tudi pozorna, previdna oz. pazi kaj sporočaš drugim oz. kaj govoriš. Sanjala sem, da se brat vozi v letečem avtomobilu. Bilo je razburljivo opazovati, saj sem v sanjah vedela, da to ni realno.

Se strinjam, da mora biti partner ena a. Kar pa ne pomeni, da mora biti popoln (se pravi najlepši, najbogatejš itd.). Le tvoji osebnosti mora ustrezati in tvoji energiji. Problemi vedno pridejo, tako ali drugače, vendar če po parih letih nista razvila razumevanja drug do drugega, potem je brez veze. Ni mogoče, da se dve osebi čisto v celoti usklajujeta. En ima lahko drugačne hobije in interese kot drugi, ali pa drugačna prepričanja. Vendar če razumeš sebe in razumeš partnerja, potem lahko RAZUMEŠ drugačnost in tudi lahko uskladiš neskladja.