No, jaz kar pogosto noro veliko, večkrat odštekano, doživeto sanjam. To noč sem se pa veliko prebujala. Spomnim se samo dvojih, zaporednih sanj. V prvih mi je umrla prababica (ki je sicer že nekaj let ni več). Žalostno. Stala sem v njenih prostorih, drugačnih kot so v resnici, kot da sem v nekem stanovanju, s starim, poceni pohištvom. Zelo skromno. Odpiram omare, ker naj bi sedaj v tisti sobi živele s sestrično (ki je btw že poročena ...) in naj bi preuredili, naredili prostor za najine stvari, gledam stvari (mislim da z mamo, sestrične sploh ni zraven), ena majica, za katero pomislim, da bi jo lahko partner ponosil, še novi čevlji, ki jih je babica hranila in niso bili nikoli nošeni (pomislim, da zakaj se nismo spomnili in jo v teh pokopali ...) V drugih sanjam mi je umrl oče. Občutek drugačen. Prej je bil miren, sedaj globoka žalost, nemoč. Menda je umrl v nesreči. Z mamo se počutiva namočni, kaj bova s posestvom, ki ga je podedoval od svojega očeta (in kjer je pravzaprav ta prej omenjena prababica živela), kaj in koliko dela je za postoriti, kako se vsega pravilno lotiti ... in v ozadju v buči to, da si s partnerjem nimam kaj pomagati. Zbudila sem so kar potlačena.