nimbus

zdrav duh v zdravem telesu steper zakaj strah pretiravanja strečing narediš pred in po rekreaciji in se ti nima kej nardit al misliš tko, da bi te prijel ko forest gumpa in bi šla... če je pa tko se pa tut nimaš ničesar bat. vsaj kolikor se jaz spomnem se je ta film srečno končal

uhuhu... deeeeeeeeep... f*ckin deeeeeeeeeeeep eno tako preprosto vprašanje, razumeš, pa ti vsi dohtarji pa iq-friki pogledajo v tla. s tem vprašanjem se je prvi resno (mislem resno... tko, da je nekam tut pršu) ukvarjal immanuel kant v svoji kritiki čistega uma in ravno s tem sem se ukvarjal danes. tko, da lahko postavim vprašanje tule... kako to, da so v transcendentalni aestetiki a priori sintetične sodbe mogoče x:Dx sem čist zmeden, ne vem kam naj pogledam, kaj naj si mislem itd bla bla bla... puzzle za puzzle upajoč do zora. ampak to je eno dobro vprašanje za meditacijo in to sem ti hotel povedat. fuf... gone

janko... teb bo ziher cegu na glavo padu ne moreš rečt izzivat usodo... ker usoda že sama po seb pove, da je nekaj že zapisano, dano vnaprej neodvisno od naših želja, ne sicer tudi naše volje (nezavedne). tko, da usode ne moreš izzivat... lahko ne izzivaš nesreče in čakaš, da te ubije cegu in v bistvu to tud delamo... enim je pač usojeno da ne izzivajo navidezne nesreče, drugi pa pač skačejo s padali in nekaterim je celo usojeno, da preživijo od vseh bitij, ki so kdajkoli stopili na to kuglo, še noben ni tu ostal

what is fidelity? sam mi res paše zdele

dons sm spet delu... ko so prazniki jst delam, ko vsi delajo jst žvižgam pa me neki glava boli... sm hotu it dans mal u klanc nažigavat (laufat) pa mislem da neabošlo... volja je... ampak to je pa tut vse tko, da mi ostane kant al pa heidegger jst sam upam, da ne bom ceu popoldne prespau aja, knjige pa neabom dobu tko, da grem v pon šarmirat jim bom dal opcijo da nabavim knjigo sam in pol ko jo predelam jim jo dam... I will make an offer, they could never resist

ja... gantar se pa drogira s pobiranjem provizij ja, če bi bli nieti nekje v osemsetih v seatllu ali kaj podobnega bi postali weltklasa kot npr. nirvana... me pa še neki zanima...a pozna kdo kmečko godbo... podobna zvrst muske... mel so npr. komad "felix langus", pa "ubil se bom" in podobno tam, od začetka devedesetih... na jutjubi nea nič

niete ne bi zlorabljal tuki... jst jih včasih še zdej poslušam in to edini slovenski bend, ki je dolgoročno v mojih ušesih pa sem daaaaaallleeeeeeeeečč stran od drog za nekatere je ta muska depresivna, ampak mene pa dvigne ker je orto nihilistična o gantarju pa raj nebi

x:Dx yeah right... and pigs fly

u jst tut... ampak a veš kaj bi to pomenlo da je na drugi strani sam bog če vemo, kej povemo... drugač smo pa tih... koliko stane gips pa ne vem, ga še nisem imel v življenju. ti pa priporočam kalcijeve šumeče tablete najprej je številka izdajatelja potem je št. zdr. zavarovanja sledi ime, priimek in datum rojstva

pri nas je pa javna razsvetljava šla rakom žvižgat in lahko občudujemo pristno danost. če je to globoko jasno nočno nebo ali pa če je meglena zmrzal mi je vseeno, samo da niso tiste neumne butaste vijolčno-rumene žarnice, ki so večinoma časa same sebi v namen. no danes se mi je spet neki fajnga naredil. pa sej ne da bi prosu boga, da me nagrajuje s kakšno posebno pozornostjo, če bi ga že prosil za kaj, bi si želel, da me pusti na miru, ampak kaj č'mo... danosti so danosti. grem v lj, vstopim na vlak, vsedem k "radiatorju", vržem buklo na kolena in fokus. vlak relativno prazen, kaj češ, ljudje pravijo da se mora praznovat in hodit na dopuste in baje je zdaj pravšnji trenutek. vse lepo in prav dokler v litiji ne vstopi, ko vedno, polovica tega ubogega mesta ki po vlaku mrzlično išče prazne sedeže. do takrat sem lepo kraljeval, zdaj sem imel pa celo prtljago povsod, malo tu malo tam in kar je mogoče še zanimivejše, dobim nasproti sebe igrivo in spogledljivo mladenko. ma, tu ni kej... resda se frišno meso vonja v deveto vas, ampak enga metafizika takale mala smrkolina že ne bo spravla iz tira. ma, beremo knjigo naprej. prvo kot prvo imam za današnje vlakovne razmere v polni zasedbi bojnih položajev kar malo predolge noge, zato jih obzirno pomaknem v desno stran (na radiator) moji mladi sopotnici, ki sicer ne pokaže nekega pretiranega zanimanja za moje asane a se kaj kmalu odloči za svojo najljubšo pozo in mi porine noge direktno (skoraj) v razkorak. ok, pupa... sej jst bi se tut mazil, ampak zdej smo na vlaku in moramo nekako do lj preživet udobno in spodobno. ok, to si samo mislim in opazujem... a poznate foro, ko se začnete takole na vlaku ali avtobusu dejansko dotikat s sovoznikom/co, obadva vesta kdaj se dotikata, sej ste že po definiciji osebnega prostora dovzetnii za dotike tujca/ke, a se po čudnem, nam neznanim algoritmom, obadva delata da tega ne občutita, ne opazita in ne reagirata mislem, ok... lahko se tut drgnemo ampak ni point tega pisanja drgnenje ampak do tega šele pridem. evo, ko se približujemo postaji se vsi več ali amnj naenkrat spravimo dajati na kup svoj robo in se oblečvat... bunde, kape, šali, rokavice, vse gre sem in tja, toliko ljudi se na kupu objema in odriva hkrati. vmes nedolžno ugotovim, da ima frajla v bistvu konkretne boke kar me stane bridkega spoznanja pol dneva kasneje. v čisto drugih miselnih tokovih, na čisto drugih krajih me kar naenkrat kot strela iz neba zadane in mi reče "stari, knjigo si na vlaku pozabu". fak... pogledam v torbo... res je to ne moreš verjet. zakaj sem jo pozabil mi je jasno, ampak da sem se takole out of the blue spomnil pa ne. ni mi jasno čisto nič in letim na železniško postajo iskat lost&found. that's the procedure... I mean same procedure as last year same procedure as every year, jameeeeees ugotovim, da naši spoštovani ajzenponarji sploh še niso šlišal za to besedno zvezo, zatorej je naslednja postaja informacije. v tistem prostoru nisem bil še nikoli, kar me v čudi in tudi ko vstopam iščem znake kot "vstop nezaposlenim repovedan" ali "stuff only" and alike in ker me nič ne vstavi se oglasim tipu v prvi pisarni in mu razložim zadevo. seveda sočne podrobnosti o froterstvu izpustim in mu pravim o knjigi. tip pa me, verjetno iz varnostno-varovalnih vzrokov, vpraša kakšen je naslov knjige in mu začnem... jah, štiri knjige... on, pa takoj skoči... kaj, ŠTIRI KNJIGE ste zgubu jao, jao... pa men se ne da razlagat in potem mu moram razložit, da je to ena knjiga iz štirih osnovnih zvezkov konfucijske misli ampak mi je šlo že na smeh. pravi, da ne more pomagat in me posšlje v sosednjo pisarno. no, oni se ni zanimal za moj literarni okus in me je takoj razveselil z dejstvom, da je ta pisarna za danes že zaprta (mislem, če se kej na hofi ne zapre je to l&f... jao, jao) ampak, da grem lahko v šefu kondijev in se tam pozanimam. da pridem tja je pa čist preprosto... najprej tamle za ovinek, potem do konca stavbe levo, čez hof v garažo, ampak ne takoj levo, še naprej, vmes dvakrat z gondolo... mislem, to popizdiš. mu pravim, kam... šef česa... bom že spraševau. no, in pol cukam jaz tam kondije po lublanskem štacjoni in najdem tega bogega šefa, ki me je gledal ko tele v nova vrata in me na mestu razsvetlil: "jah, h men še nikol u živlejni ni noben kondi prinesu ničesah." ok... očitno mi res ostaja samo še telefon jutri rano ujutro. to je ena varijanta... druga je pa ta, da začnem našim knjižničarkam mal šarmirat... metafizika ženskih bokov... cela jeba fak ej... pa seminar moram napisat uh... gremo spat... mogoče bojo sanje bolj realne

ja, je meu astralno potovanje s šanka na poden uhu, je fajn letel ok maca, sem si pisau za uho... tko, da ne bo pomote ne moreš dosečt višjega zavedanja z drogami... višje zavedanje je trajno, t.j. ko enkrat dojameš ni več poti nazaj. ni slabe volje, ni egoizma, subjektivnosti itd. bla bla bla... droge te samo zmedejo in v tej igri ti je od začetka v redu, potem pa nič več. probal praktično vse, pa se vedno na podnu zbudu. da pa gledaš na svet kot na univerzum in da se zavedaš, da materialno telo nima toliko vpliva in funkcij kot mu jih radi pripišemo, ja, dragi moji, takemu človeku pa pravimo, da je lunatik ti hodijo skupaj z udeleženci tega foruma po tankem ledu resničnosti uhu...

ja... če bi nimbus imel tkole popucano po glavi potem bi osrečil že mnogtero devico in mnogtero ženico. a se s tem ne more pohvalit, ravno obratno, njegove male sive celice enačijo na podlagi skromnih in kratkotrajnih ljubezenskih izkustvih zaljubljenost s kaosom. in ravno v tem je šprica-mica... draga maca

Dosta je bilo tjeskobe i sa deprama borbe Dosta je bilo crnjaka no sikiriki maajka

tole bi lahko bral cel dan in celo noč in se ne bi naveličal. v bistvu je velik problem kako z besedami opisati neobesedljivo. in šele ko prebereš ta desetič se te bistvo toliko dotakne, da ti da malo prevzetnega občutka, da napisano vsaj malo dojemaš. »Na prazačetku je bila odsotnost. Bila je nepoimenljiva. Iz tega se je dvignilo Eno. To Eno še ni imelo oblike. Kar dobijo stvari, ko se rodijo, se imenuje krepost. V brezobličnem so že nasnovani deli, a še niso razločeni – to se imenuje usoda. Tisto, kar v svojem vztrajanju in gibanju ustvarja stvari in v končanih stvareh ustvarja zakonitost, se imenuje oblika. Značilnosti oblike prejmejo duha, vsaka posamičnost ima svoje lastnosti, to se imenuje narava. Če se narava goji, se vrne nazaj h kreposti. Ta krepost pa se v svoji najvišji stopnji ujema s tistim »prazačetkom«. To ujemanje je praznina. Ta praznina je veličastna. To je, kot bi ptice zaprle kljune in bi petje prenehalo. Ko so kljuni zaprti in petje preneha, se združi z Nebom in Zemljo. Ta združitev je nejasna. Videti je kot norost, kot nezavest. To je skrivnostna krepost, ujemanje v Veliki podreditvi.« Zhuang Zi

ja, vsak se na svoj način zadeva... evo, uzameš bicikl in ga tišiš u klanc dokler se ne stemni pa tut tole od klarus je lahka močna šprica če je pa slab vreme greš pa še vseen lahk na pir od ostalih substanc pa čimdlje stran... čeprav najbolj zadet je človek od ljubezni... hehe, never ending story pol pa varanje, pa trikotniki, pentagrami, kdo s kom, kako in kje, prijatelji, partnerji, v službi in doma... ammmm...

kam pa moraš gret lejo... zemlja je okrogla, boš ja nazaj pršla... ka pa pol uglavnem... če pada dež išči smrekov gozd, če sekajo strele išči ravnino, če je mraz išči votlino, če je sonce se sonči, če je pa tema pa občuduj zvezde. that's easy ka ti bojo ceste

ups

tale page moram postat... gre od posameznega kvarka do celega univerzuma. tam klikneš na manual, gledaš slikce in zgoraj levo bereš kaj gledaš tale tut fajn pokaže kje smo. huge, huuge, huuuge

in kaj je to " "

Sun Tzu je bil nedvomno prodornega duha in širokega uvida. ni razsipal svojih moči, ni agresivno napadal... vodil je inercijsko energijo sovražnikovega napada in slavil zmago brez bitke kot najvišji uspeh. a ko kliče sovražnika za sovražnika in jih loči pred prijatelji in ostalim svetom nam pove, da še vseeno ni uvidel poslednje resnice Enega. tako so zhuang zi-jeve besede kot brus za njegov topi meč: »Pravi ljudje preteklosti niso poznali ne radosti nad svojim raojstvom ne odpora do svoje smrti. Njihov vstop v svet telesnosti jim ni vzbujal veselja, njihov odhod v onostranstvo ne odpora. Ravnodušno so odhajali, ravnodušno so prihajali. Svojega izvora niso pozabljali, k svojemu koncu niso stremeli. Sprejemali so (svojo usodo) in se je veselili. Pozabljajaoč (smrt) so se vračali v onostranstvo. Tako s svojim duhom niso omejevali Daa in s svojimi človeškimi silami niso poskušali pomagati Nebu. Takšni so bili pravi ljudje... Zatorej, Eno je tisto, kar so ljubili; česar niso ljubili, je pa prav tako tisto Eno. Tisto, v čemer so bili eno, je Eno, tisto, v čemer niso bili eno, pa je tudi Eno. V tem, kar je bilo njihovo Eno, so bili tovariši Neba. V tem, kar ni bilo njihovo Eno, so bili tovariši ljudi. Pravi človek pa je tisti, pri katerem si nebesno in človeško ne nasprotujeta.« P.S. zdej sem že čist plau od modrosti ja fajn lia, da si prišla mal naokol pogledat, te kar neki cajta ni blo naokol. đez bre zapela

ljudje so kot kure. no, skoraj; če jim rečeš praznujte praznujejo, če jim rečeš žalujte in oblegajte britofe bodo počeli prav to in če jim rečeš ajs, fuj to pacek, to ni zate, bodo mislili, da je temu res tako. a kljub vsej tej slepoti ne najdejo svojega zrna (sreče) in v tem jih preprosta kura nepremostljivo presega. by nimbus

evo, jst sem si pa nabavu "a comentary to kant's critique of pure reason" by norman kemp smith tko, da je žur za starga leta zagotovljen... mimo grede sem si pa še zamaške za ušesa nabavu. ta velk paklc

kaj je

pa hit napiš... ker men se zdi, da gondole nehajo ub šestih vozit