»Poglejmo si tiste stvari, o katerih na splošno velja, da jih dojemamo meb vsemi najbolj razločno: to so telesa, ki se jih dotikamo, jih gledamo, in sicer ne telesa nasploh, zakaj take obče zaznave so ponavadi nekoliko bolj zmedene, poglejmo eno samo telo zase. Vzemimo na primer tale kos voska. Pred kratkim so ga dobili iz satja, ni še čisto zgubil okusa po medu, malce še diši po cveticah, iz katerih so ga nabrale čebele; njegova barva, oblika in velikost so očitne: trd je, hladen, zlahka ga primeš v roko, će udariš po njem s koščico, zazveni. Kaže, da ima vse lastnosti, da ga lahko kar najbolj razločno zaznamo kot neko telo. A glej, medtem ko govorim, ga približam k ognju, kolikor je bilo duha, se je razgubil in razblinil, barva se spreminja, zgublja obliko, veča se in topi, vroč je, komajda ga še držim, in če potrkam po njem, ni več glasu. Ali je še zmeraj vosek? Seveda, nihče ne bo oporekal, nihče ne bo mislil drugače. Kaj je bilo torej v njem, kar sem dojemal tako razločno? Zagotovo nič takega, kar mi je bilo dosegljivo po čutih, zakaj vse, kar je bilo predmet okusa, voha, vida, otipa ali sluha, se je spremenilo – in vendar je to slej ko prej vosek.« Vir: Rene Descartes, Meditacije A je res to kar se nam kaže res to kar je samo po sebi Če npr. vidim enga tipa k nabija tipico. pa rečmo da tega ne morem gledat, reskiram svojo krhko bit in ga nabijem... nasjednji dan ju pa vidim, ko se objemata v parku . One Million Dollar Question: Is the World good or is it Bad Imagine All The People