nimbus

Sem ugotovil, da sem napisal kompliciran post in imam težave z interpretacijo. Recimo, da je neinstrumentalna ljubezen tista prava ljubezen in je vir pristnega trpljenja. Tista day-to-day "kao ljubezen" (medsebojno koristoljubno zapolnjevanje lastnega manka), če jo poimenujemo instrumentalna ljubezen, pa povzroča permanentno izmikanje trpljenja. A ne njegove odprave. V etru je vedno neko vzhičenje, pričakovanje, drhtenje, hrepenjenje itd. Zdaj, zdaj, zdaj se izpolnim. Samo še to in to in to in to, potem bo pa kul. Imam pa težavo z ljubeznijo kot tako. Tule po postih sodeč gre pri ljubezni za neko objektno relacijo in medsebojno sodelovanje po predlogi kupoprodajne pogodbe. In potem mešam "ljubezen" in "ljubezen po sebi" in imam potem problem. Ker po drugi strani ljubezen ne bi mogla biti trpljenje, vendar je to božanska ljubezen. Po tretji strani se pa človek le s trpljenjem prebudi iz spanca in smo spet v začaranem krogu. Zato šele trpljenje dela človeka človeškega. Ja, ja. Sam ta postmoderna obstaja v zavesti redkih zainteresiranih. Če pogledaš maso ljudi te nihče ne prepriča, da smo kej dlje od kremenčkovih.

Tale s trženjem je res huda. Vsak trgovec hoče prodajat stvar, ki si jo želijo vsi in s katero v bistvu ne dobijo nič, zato po njej permanento vprašujejo. In to je INSTANT LJUBEZEN. In ravno zaradi tega, ker ljubezen že po definiciji ni nekaj površinskega oz. klasično propozicionalnega v smislu, da bi z njo počeli tako, kot počne zahodni človek z naravo, ko recimo v drevesu ne vidi razkošje in življenje, temveč pisalne mize in produktivnost, ravno zato ker je globina in izvor tega misterioznega čustva neznana in relacijsko (v logičnem smislu) nedojemljiva, je vsaka prava ljubezen trpljenje. To predvsem z vidika tustranskega človeka z redkimi prebliski totalnosti univerzuma. In ravno ta tustranskost povzroča vse tisto kar mi razumemo pod "pravo ljubezen", ki pa ni "prava ljubezen na sebi". Od tu trpljenje in varanje. Če bi mi točno vedeli zakaj se gre, ljubezni ne bi potrebovali saj bi jo že posedovali... in to ne v obliki človeka.

Do Hribarja še nisem prišel. Po sili nujnice sem bral kar originale. Fenomenologijo bom pa pustil za drugo leto. Preveč stvari naenkrat in nimbus je že tko al tko mal bolj počasen. Se zmenva ja, imam jaz tut nekaj zate. Rdeča kapica je pa res way too advanced. Lepo napisano. Ko si napisal o kontroliranih poiskusih v laboratorijih bi dodal samo naslednje... s tem, ko določen pojav oz. stvar opazujemo v kontroliranem eksperimentu, ga v bistvu vidimo tako, kot si ga sami želimo videti oz. tako kot pravi tisti znani rek, da zaljubljenca drug v drugem vidita predvsem svojo lastno projekcijo, sliko. S Kantovimi besedami bi rekli, da spoznavamo v pojavu le tisto, kar smo predhodno vanj že sami položili, ker ga spoznavamo z določenim, nam inherentnim instrumentarijem. Heidegger bi se pa popolnoma uprl in bi samo skomigal z rameni ter dejal... dragi moji znanstveniki, pustite stvari, da se "reka" po svojih atributih in se odpira nasproti univerzumu iz nje lastnih principov. Je pa ena stvar še vedno na mestu. Z znanstvenim raziskovanjem si človek olajša bivanje na svetu. Materijalno bivanje. Bivanje po mesu. Ravno zato, ker je znanost reducirana na materijal nam pomaga do te mere. In to je vse ok. Problem nastane, ko nam materijalna tehnologija postane vsakodnevna mantra v službi libida s ciljem profita. Zato v znanosti NI resnice, Je pa komfortnost.

a ti govoriš tudi te čudne jezike TUJEC Truden od vprašanj in od pogledov brez besed v daljavo je strmel in molče je vstal in spet odšel -. Bolj kakor ljubezenskih trepetov si noči popotnih je želel. Prebedel je mnoge brez počitka, ki nad njim so z zvezdami rojile in daljave ozke razklenile in se sproti menjale kot bitka; druge spet, ki v mesečnih vaseh so kot lahke plen se mu predale ali na odmaknjenih poteh parkov mu graščine pokazale, ki se z mislijo jih je oklenil, vendar le za hip, ker že je krenil, že je čutil, da obstanka ni; on je šel naprej in gledal nove ceste in dežele in mostove in velikih mest prevzetni sij. Videti, ničesar poželeti, več se mu je zdelo, kakor vzeti si življenja slast in čast. A na tujih zrgih v zgodnjem mraku je vdolbino kamna ob vodnjaku včasih čutil kakor svojo last. Rainer Maria Rilke

antoninus, če se boš kdaj heideggra lotil ti za uverturo priporočam njegovo knjižico iz zbirke radical thinkers. sem jo ravnokar prebral. sicer v uvodu piše, da ni bazirano na sein und zeit-u ampak je vseeno lepo napisana njegova pozicija. predvsem je napisana z našimi besedami in uokvirjena v naš svetovni nazor. ker včasih imam občutek, da je h. mislil predvsem s kategorijami heraclita in podobnih. kot starodobnik z moderno preobleko. stratka te knjižice so ful tanke, dobrih sto strani v žepnem formatu in so tko za preobed čisto okusne. niso pa to vineršnicli... itak...

ja, vkolkor so budisti uopče glasni

Ko govorite o svobodi je tista svoboda, da si lahko izpolnjuješ svoje želje, kao, second level svoboda. Svoboda kot taka (kot bi reku Aristotel ) ali first level svoboda pa je, da si ne želiš želeti. Torej, ne gre se za svobodo zadovoljevanja naših želja, temveč za svobodo nad željami first of all. Vem, da je to v potrošniški družbi težko razumet. Poleg tega, da je neželja tudi neke vrste konzum in zadovoljstvo. Konzum negativa. v lotus folk... . . . pa ne v avto, ampak meditirat.

Ja, tako Nietzsche kritizira znanost. Pravi, najprej počakamo, da se naredi to ali ono, šele potem si pa to uskladimo z našo spoznavno zmožnostjo, tj. uokvirimo v našo zavest. Kot da bi nekaj neskončnega stlačili v nekaj končnega. In dejansko je tako. Določenemu dogodku sledimo z vzroki le tako dolgo, dokler ga zadovoljivo (za neše končne pojme) ne opišemo. Potem je razglašen na spoznanega. Basta. Itak pa vemo, da gre naše propozicijsko razumevanje samo do določene globine, potem se pa ustavi. Pol pa zatrokira, zakuha, processor overload. Ni ga znanstvenika na tej kugli, ki bi znal povedat kaj je gravitacija in se ne bi zapletal samo v to, kako deluje. To je res lep primer.

davek na nestarševstvo majko milo, če bojo pa še tole uvedl pol grem pa sam na cesto in bom razbiju naokol dokler me ne odpelejo na zaprti oddelek psihiatrične bolnice. če ni nobenih sankcij za razne bavčarčke in golobičke, če imajo v tej državi samo kofetarčki privilegije in če ti lahka že čisto vsak kurček po glavi skače in ne moreš naredit čisto nič, pol grem pa čisto sam u akcijo. ni varijante, da nas politikantjhe jebejo iz vseh strani. nja si zberejo en položaj in naj nabijajo do amena. ne pa tkole. vsaka tiranija je že skoraj prebavljivejša ko pa tele novodobne demokracije. 50 rebalansov, itak, denarja pa nikjer. vsi bi bili pa radi direktorji zavodov pa direktoratov pa podobna jajca. sami prazni nazivi. dobesedno... to bo revolucija enenga moža.

kar pa še ne pomeni, da se nikoli ne srečajo. in ta srečanja so naš najmanjši skupni imenovalec.

Po eni strani je cel naš svet že metafizičen. Samo zadnjih dvesto let uporabljamo besedo znanost namesto metafizike. Označevalec se menja, označanec ostaja nespremenjen. To bi imel Žižek sigurno kakšno fajno idejo na to temo. Primer metanja kovanca. Znanost pravi, da če imamo dovolj poskusov, da se pri polovici primerov ustavi pri cifri in pri drugi polovici pri grbu. Zato pravijo, ko vzameš kovanec prvič v roko in ga zalučaš v zrak, da je verjetnost 50 proti 50. Po drugi strani je pa znanost povsem deterministična. Newtonovi zakoni, relativnostna teorija, kemija, biologija... vse kar te znanosti počnejo je, da za nastalo stanje ugotavljajo njihove vzroke in s ponavljanjem teh vzrokov eksperimentalno opazujejo spreminjanje materije, medsebojne vplive pri različnih pogojih itd. Ampak takoj, ko pa pridejo dovolj globoko, da ne vidijo več naprej, ups, se pri priči poslužijo statistike. Opazujejo atom, opazujejo protone, nevtrone, elektrone, opazujejo kvarke (recimo v tem pospeševalniku), ko pa pridejo na raven diskretnih količin energij, vpeljejo pa statistiko. Kvantna mehanika je verjetnostna teorija. In enako je pri metanju kovanca. Ni 50 proti 50, temveč je odvisno kako močno, pod kakšnim kotom vržemo kovanec, koliko piha veter, koliko je kovanec težak, kako uniformno je porazdeljena njegova teža preko celotne oblike itd, bla, bla, bla. Problem butterfly efekta. Ko človek ne more nadzirati vseh parametrov, se posluži statistike. Vse lepo in prav. Za praktično življenje preskrbovanja in priskrbovanja to seveda pride prav, vendar to nima nič z resnico. Tu vidim podoben problem, kot je problem prava. Tudi pravo, kot popolnoma umetna tvorba, lahko ustvari mir med ljudstvi, ne more pa posredovati nikakršne resnice. In znanost je ustoličena na kraljevsko mesto človekove dejavnosti ravno zaradi njene koristnosti. V svojem temelju je pa metafizična. Obstajajo aksiomi, ne obstaja pa dokaz. Človek je vedno tako, tako. Vse si interpretira tako, da je njemu prav. S tega stališča je vrnitev k metafiziki že skoraj nujna.

to, da ljudje nimamo skupnega imenovalca... za je res mal huda. pol smo samo zombie1, zombie2, zombie3 in taku naprej. ne, ne... razlika. samo etika in njene praktične zapovedi so njegov dokaz. opa, pazi... ne govorim pa o naučeni morali. ker, če ne bi bilo skupnega imenovalca, potem bi bilo pa res že skoraj almost unbearable.

ta komad je pa kraljevski lahko bi ga meu na repeat 24/7

ta mora bit z levega rokava...

ne, ne... to je samo forma . . . drugače komunicirava na telepatijo.

Ja, ja... men je od Adorna všeč tale sestavek iz uvoda v negativno dialektiko: »Fiktivno bi bilo predpostavljati, da bi v družbenih pogojih, vsaj v pogojih izobrazbe, ki vodijo na povodcu, prikrajajo in pogosto pohabljajo duhovne produkcijske sile, da bi v vladajoči bedi slikovitosti in v patogenih procesih zgodnjega otroštva, ki jih psihoanaliza diagnosticira, ne pa tudi realno spreminja, da bi torej v vsem tem vsi lahko vse razumeli ali pa vsaj opazili. Če bi to pričakovali, bi uravnavali spoznanje po patetičnih potezah človeštva, kateremu je z zakonom vselejšnje enakosti izgnana možnost, da lahko kaj izkusi, če je to možnost sploh kdaj imelo. Konstrukcija po analogiji z volonte de tous – skrajna konsekvenca subjektivnega pojma uma – bi ogoljufala vse v imenu vseh za to, kar potrebujejo. Naloga tistih, ki so imeli nezasluženo srečo, da se v svojem duhovnem sklopu niso povsem prilagodili veljavnim duhovnim normam – sreča, ki jo morajo v odnosu do okolja kaj pogosto drago plačati – njihova naloga je, da z moralnim prizadevanjem, tako rekoč nadomestno izgovorijo, kar večina tistih, za katere to govorijo, ni možna videti ali pa si zaradi ustrezanja realnosti prepoveduje videti.« Spis govori o tem, da pozitivne dialektike v bistvu sploh ni. V teoriji naj bi to bilo kantovo predkategorialno čutno raznoterje, ki pa ne prinaša spoznanje. Vsako spoznanje raztga Eno (advaita) na tisoče in si s predočenjem medsebojnih kombinacij zamišlja navidezno novo spoznanje. V tem smislu je vsaka akcidenca substance nasilno odtrgana od celokupnosti, pretgrana, raztrgana in osamljeno postavljena na piedestal kvazi-znanstvenega reflektorja. S tem negativnim dejanjem je vsaki akcidenci po sami definiciji dejanja odtrgana in odvzeta sam njena esenca. Ostane samo lupina in suha forma. Hegel je ravno ta nasprotja, ki so potrebna za dialektiko kot tako, združil v absolut. In ta je En in je Večen in je Vse. Hegel je naslednja žrtev. P.S. O filozofskih sistemih pravi Urbančič, da obstaja filozofija v pravem pomenu besede od Platona do Hegla. Po Heglu filozofije ni več. Sam je res. Po Heglu se je že takoj z Marxom začel dialektični materializem, Schopenhauer tudi poudarja filozofijo življenja in ne neba, prav tako Nietzsche z ostro kritiko klasične metafizike in onstrancev. 20. st. se začne s fenomenologijo, ki v tem smislu tudi ostaja strogo tustranska s Heideggrom načelu in se nadaljuje z eksistencializmom, ki je pa ipak utelešenje individualnosti, ko meso postane meso. Tudi francozi nočejo slišat nič o duhu... tko, da je že počasi čas, da spustimo duha iz steklenice. Buuuuu

ni ga porny, crnkoviča sem bral, ko je še pisu za sobotno prilogo. takrat je bil moj stil življenja frajerski, požvižgal sem se na marsikaj in na sploh sem bil en vase zagledan kmetavz. po mojem mnenju je crnkovič na takšnem egotripu že odkar je prijokal na svet, da bi mu mogl z zakonom prepovedat javno objavljat besedila, ker razen žolča v cinični preobleki, ta navidez poučen mož, ne premore niti znanja niti vedenja niti širine niti nič. po nekih, nam neznanih principih, hoče biti spoštovan svetovljan, je pa navade zahojen kmetavzar. in to mislim iz srca. kar reče crnkovič ima pri meni manjšo prioriteto kot branjevka na tržnici. ne morem verjet, da sem bil včasih celo njegov fan. ojoj, ojoj... kar se raama tiče je to seveda stvar interpretacije. tudi narcisoidnost sprejmem. itak. če bi robiča spoznau bi čutu njegovo energijo. on gre čez, on gre čez betonsko steno. ne vem kaj ga vleče, ampak je neustavljiv v svojih odločitvah. tipičen gorenjc. sosed vstane ob šestih zjutraj in nese ven smeti, robič pa že tadrugič iz triglava dol prleti. ampak fora je, da imamo patološko narcisoidnost povsod. to je samo izraz. nihče ni tabula rasa. vsak se nekje razkazuje/razkriva. to je bistvo sveta. akcija-reakcija. s tem telesom ne moremo meditirat pa mantrat. večina ne, nekaj pač že. prosim ne primerjaj strela z njim. to je neprimerljivo. strel je res izven konkurence. vsaj v fizični kondiciji. za jureta ti povem, da je over-dose kar se moči tiče. resno... to sploh ne gre skup. vem, da imaš svoj pogled in ga spoštujem. jureta tudi ne zagovarjam oz. samo toliko, kolikor se mi zdi pomembno. kolikor se mi zdi, da si zasluži, ker pač ni tako kot se nekje piše. jure je pozitivec in borec. kar se športa tiče in definicije športa tudi ne vem kaj bi ti napisu. vem pa tole. vsak človek je po svojem ekstremist. in tisti ekstrem, ki je v večini, postane normalno stanje. eden takšen ekstrem je, da imaš vse privilegije tega sveta z nič dela (kapitalizem). ta ekstrem vsi toleriramo. to ni naravno stanje po funkcijah naravnega prava. to je posledica patološke narcisoidnosti kapitalističnih posameznikov. porny, zakaj ne gremo razbiti njihove trdnjave in to samo zato, ker nam prav oni delegirajo pogoje pridobivanja našega kruha, da se 24/7 ukvarjamo z banalnostmi, namesto s pravim interesi. predlagam, da gremo najprej na te fašistoidne narcisoide , od tega bom ovsaj kaj imel. če bomo pa robiča obrekoval pa ne bomo mel čisto nič. tko nekak no... povprečja ni. je samo deklarirano povprečje. zame največji ekstremisti so pa politiki in gospodarstveniki pri nas. poglej umeten nasmešek jankoviča in ga primerjaj s spontanim od robiča, potem pa govori o narcisoidnosti. kje je razlika jankovič ma zategnjen fris tut ko spi.

porny, mislim da je ta "ne delaj drugemo tega, česar sam nočeš da ti je storjeno" ni mišljen v vzvišenem smislu, ampak ravno obratno. ljudje so se pripravljen žrtvovat za različne smisle, teoretična resnica religij si je popolnoma v zobeh a ko vprašaš ali bušmana ali japija na njujorških cestah, je njihov konsez o tem izreku še najbližji. to naj bi bil najnižji skupni imenovalec praktičnega življenja še tako različnih ljudi. vzvišen je pa rode, ki pridiga s tresočim glasom, v praksi je pa poln diamantov in zlatih kelohov. kaj on ve o tem pravilu. to sem hotu rečt no... itak smo duhovna bitja že zato že po definij vzvišena, karkol že to pomen.

ne, to je česmislaživljenjanenajdeteveniluknjivamzaziherpuvemdagavdvehtutnipozicija.

ta z unem, un s tretem, pa kako ga je gledala, pa to ga je kar požirala, pa oni prasec vse tko in tko, bemo boga... dizertacija na varanje... se pa vseen strinjam da je bulš varat . . . ko pa dezertirat. najbolj učinkovita strategija, ki sem jo do zdej imeu je bla v stilu... fukljite se moji dragi po dolgem in počez, permutacije in kombinacije s ponavljanjem in brez in to na n fakultet... mene pa puste namir... ma, to dela ko bomba. preverjeno.

Žižek prau: "No, no, it's not virtual reality that is the problem here. I would go even thus far and say quite the opposite. The real problem that we are dealing here ist the reality of the virtual." ma, na forumu je tko kot v RL, karkoli že to pomeni. bluzerji kamor ti pogled seže, vmes pa maš tut kdaj pa kdaj kakšno srečo, pa na kakšen biser naletiš.

mar bi nas u votlinah pustil sam da se neki vkup spaca pa se pol fajn proda, da se ma pol keš pa se fajn papca, pa seksa, pa pije, pa bljah, bljuh, bljeh... stupid, stupid, stupid

zakaj potlačimo. en trenutek vsebuje 64 psihičnih stanj. zato imamo v enem samem trenutku 63 krat možnost, da spremenimo naše razpoloženje. ker pa ponavadi nismo razsvetljena bitja pa potrebujemo par let. itak pa govorim iz svoje izkušnje in videnja sveta. zdej pa, če ne boš razumela bom začeu ploskat z eno roko.

tako se reče. kaj je čas čas ni nekaj tako kot je newton dejal, nekaj zunaj, ki bije po enakomernih časovnih presledkih. tako kot prostor ni nekaj zunaj, ločenega od časa, talilni lonec, kjer obstaja vse kar pač obstaja. ne, da se mi zavedamo časa, temu botruje sprememba/dogodki. brez sprememb mi zavedanja o času sploh ne bi imeli. in ko žaluješ za določeno situacijo oz. ko si psihično prizadet, takrat misliš, da bo takšno psihično stanje zavesti fiksno in bo trajalo neskončno dolgo. vendar temu ni tako. tako kot se v fizičnem svetu vse spreminja, nastaja, prehaja in zahaja, tako je tudi osebna psihična slika trenutna in spremenljiva. in ravno to naše individualno zaznavanje psihičnih sprememb (po solipsizmu drugega itak ne zaznavamo), ko se kar naenkrat ne počutim več tako "bad", ko kar naenkrat pozdravimo sonce in se začnemo smejati življenju v obraz, ravno te spremembe implicirajo čas. in zato je res ravno obratno... mi, z našo avtoregeneracijsko funkcijo, prav s tem, ko se zdravimo (tudi takrat ko depresiramo), sami ustvarjamo čas in v tem smislu čas ne pozdravi nikogar/ničesar. vendar je s tem tako, kot s kantovim kopernikanskim obratom ali s heideggerjevim hermenevtičnim. če hočem michelle povedati kaj pozitivnega in sporočiti, da ni vse tako kot se trenutno zdi, še več, da tako ne bo večno, imam dve opciji: lahko ji razlagam po principih relativnostne teorije, ki jih še sam ne razumem niti pod razno, lahko pa uporabim obče sprejeto, splošno priznano človeško govorico. obstajamo ljudje, ki ne znamo v trenutku presekati s trenutno psihično nastrojenostjo in potrebujemo več dogodkov, sprememb, da pridemo do drugega stanja. to občutimo kot trajanje in poimenujemo kot čas. zato pravimo, da čas zdravi rane. ni pa to mišljeno tako, da grem v hofer po čas, da si pozdravim rane.

jap. pokroviteljski človek hoče met druge v podrejenem položaju. kao... vedno mi daj poljub. kot obveznost, ker jaz tko rečem. ne, ona hoče, da se sama odloč. in enkrat ga boš dobu, drugič pa ne.