Samo oni, ki so spoznali, da se radost izraža po ljubezni, so se naučili presegati zakon.
Ne tako, da bi zanje vezi zakona prenehale obstajati - pač pa tako, da so se srečali s temi vezmi, kakor, da so utelešenje svobode.
Svobodna duša uživa v sprejemanju vezi in ne išče, kako bi se jih izognila, saj v vsaki izmed njih čuti manifestacijo neskončne energije, katere radost je v ustvarjanju.
Dejstvo je, da tam, kjer ni nikakršnih vezi, kjer je blaženost prostosti, duša neha biti svobodna.
Tu je njena škoda: tu je njena ločenost od neskončnega, njena agonija v grehu.
Kadarkoli pade duša ob klicu skušnjave proč od vezi zakona, podobno kot otrok, oropan podpore materialnih rok, zakriči: Ne udari me!
" Zveži me, " moli on " o, zveži me z vezi svojega zakona, kjer bom povezan s tvojo radostjo; ubrani me s svojo čvrsto roko pred smrtno popustljivostjo greha!"
Tako kot nekateri ob domnevi, da je zakon v nasprotju z radostjo, zamenjujejo omamljanje z veseljem, so v naši deželi tudi številni, ki si predstavljajo, da je dejavnost v nasprotju s prostostjo.
Menijo, da je dejavno bivanje na materialni ravni omejitev svobodnega duha naše duše.
Toda zapomniti si moramo, da tako kot se radost izraža v zakonu, tudi duša najde svojo prostost v dejavnosti.
To je zato, ker radost ne more najti izraza v sami sebi, ampak teži k zakonu, ki je zunaj.
Kot kaže, je tako zaradi tega, ker duša ne more najti svobode znotraj sebe, ampak terja zunanje dejanje.
Človekova duša se vedno osvobaja iz lastnega objema s svojo dejavnostjo; če bi bilo drugače, ne bi moglo biti storjeno nobeno prostovoljno delo
- Preberi več...
- 0 komentarjev
- 379 ogledov