Možno, da se vsi kdaj osamljeno počutimo. Pa nekak naj bi bilo bolj "normalno", da se osamljeno takrat počutimo, ko smo sami, ne takrat, ko imamo nekoga ob sebi. Sploh, če nam je zelo blizu. Potem sigurno še manj štima, da čutiš osamljenost, kot takrat, ko si sam. Nekako se mi zdi, da se je težje sprijazniti s to resnico, ki pravi, da smo vsi ljudje sami na svetu, četudi imamo familijo, družbo, tudi živali lahko vpletem zraven, kot pa s to, da se kdaj pa kdaj počutimo osamljene, čeprav smo (medtem tudi) v družbi. Od nas je odvisno, kako reagiramo na določene stvari, kakšna čustva nas vodijo (preplavijo), kako razmišljamo... V glavnem, smo kompleksna bitja, prepuščena na milost in nemilost temu kompleksnemu vesolju. Znajti se moramo. Še dobro, da imamo to možnost. Lahko se (malo) igramo v življenju, da nam kaj lažje steče naprej. Lahko stvari malo zakomliciramo, da se počutimo, da RES živimo. Lahko je nekaj nerazumljivega, da si kdaj rečemo, da je življenje umetnost itd.