Rdeča Jagoda

rekonstrukcija

nrav

žakeLJ

Fantazija in neskončnost.

Matrica.

ok. Pravljica.

?

Čudoviti čeveljček.

Možno, da se vsi kdaj osamljeno počutimo. Pa nekak naj bi bilo bolj "normalno", da se osamljeno takrat počutimo, ko smo sami, ne takrat, ko imamo nekoga ob sebi. Sploh, če nam je zelo blizu. Potem sigurno še manj štima, da čutiš osamljenost, kot takrat, ko si sam. Nekako se mi zdi, da se je težje sprijazniti s to resnico, ki pravi, da smo vsi ljudje sami na svetu, četudi imamo familijo, družbo, tudi živali lahko vpletem zraven, kot pa s to, da se kdaj pa kdaj počutimo osamljene, čeprav smo (medtem tudi) v družbi. Od nas je odvisno, kako reagiramo na določene stvari, kakšna čustva nas vodijo (preplavijo), kako razmišljamo... V glavnem, smo kompleksna bitja, prepuščena na milost in nemilost temu kompleksnemu vesolju. Znajti se moramo. Še dobro, da imamo to možnost. Lahko se (malo) igramo v življenju, da nam kaj lažje steče naprej. Lahko stvari malo zakomliciramo, da se počutimo, da RES živimo. Lahko je nekaj nerazumljivega, da si kdaj rečemo, da je življenje umetnost itd.

Saje.

Nazdravljam s tabo. Sam upam, da ne bo preveč hladno.

V glavnem, lepo je biti ženska.

Proti jutru sem se zbudila, ker sem načrtovala, kako bi bilo, na kakšen način naj izpeljem nekaj, kako organizirati... Zdej sem šla korak naprej, tko da se kar dobro počutim.

Dragocene živali... Čudovita bitja, vsaka drugačna od neskončnih vrst. V primeru njihovega nesrečnega izraza na obrazu, v očeh, drži, mi je žal, ker ne morejo spregovoriti kot ljudje in povedati, kaj se jim je zgodilo. Zakaj so nesrečne, kdo jih je pretepel, kdo jim ne da jesti,.. Verjamem, da ljudje, ki delajo kot prostovoljci v živalskem vrtu, nimajo slabih namenov, ravno obratno, da so tam zato, ker jim je do tega, da niso nesrečne. Sicer nisem nikogar vprašala, če je temu res tako, pa vseeno...

...že bila... Enigma.

Prebavljanje.

Iznajdljivost.

Rast.

Življenje.

Sivina.

Otroci.

Roka.

Letenje