Mantis, jaz te razumem. Moja izkušnja je prav huda, priznam. Direktor v svoji firmi večino zaposluje ljudi preko vez. Predvsem staršev, ki jih pozna in imajo otroke. V tem primeru sem bila jaz ta otrok, ki si ni mislil, da lahko kaj takega sploh obstaja, kaj šele izkusi. V glavnem, če malo opišem. Opustila sem vse dejavnosti, od športnih pa do zabave. Delala sem od 7.00 pa najmanj do 17:00, večinoma pa še dlje. Delala sem tudi sobote, nedelje in praznike. Moje delovno mesto je bilo v pisarni. Dela za to mesto naj bi bilo največ 4 ure, zato sem počasi morala opravljati zmeraj več nalog, ki so bile zelo nepotrebne in odvečne. Da ne govorim, kaj me je vse med delovnim časom spraševal in govoril. Lahko pa povem, da je dostikrat rekel, da bi mi2 morala "fukat". Pardon na izrazu, ker se ne izražam tako, vendar on se je tako izrazil in po vsej verjetnosti se še zmeraj tako izraža. Vozil me je iz Lj v NM za eno uro potem pa sem morala na vlak, ki je bil šele okoli 16:00, štartala sva pa ob 6:00. Moje delo je bilo odvisno od njega. Vsako jutro sem morala do sekunde natančno napisat dnevni red in se ga držati. Sam da se spomnim pa imam vse, še zmeraj živo pred očmi. V glavnem, po napisanem delovnim redom, sem ga morala nujno poklicati, če ni bil v pisarni, če je bil pa poročati o dnevnem redu in opredeljenem času, koliko bom za kej porabila itd. Po koncu delovnika pa še enkrat, ali je šlo vse po dnevnem redu, koliko od opredeljenega časa sem za delo več porabila ali manj,... v glavnem, če sem bila do 23:00 v službi, me je čakalo še poročanje. Skratka, človek me je začel po kasneje ignorirati0 in jaz sem opravila dela brez njega, ker so bila obvezna. Priprava plač za vse zaposlene, plačevanje položnic, pisanje računov,... Ko sem opravila, se je drl, kako sem lahko brez njegovega dovoljenja karkoli naredila. Odgovorila sem, ker se pač ne javite na telefon ali pa če ga ni bilo v pisarni, sem mu rekla, da ga ni bilo. Rekel je, da je to napačen odgovor. Svašta. Moje prvo pravilo pa je moralo biti, NE KOMUNICIRAJ Z ZAPOSLENIMI! No, da ne bom dolgovezila preveč, bom napisala še, da me je začel izsiljevati z odškodnino, da jo bom morala poravnati, ker nisem hotela podpisati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kupil mi je službeni avto, poslovno torbo, posodil službeni računaknik za domov itd. Ponoči nisem več spala, moja nemirnost je bila zmeraj večja, postala sem tesnobna, nikomur nisem zaupala in povedala, kaj se mi dogaja, od prijateljev sem se odtujila. Če sem se dobila s kom, nisem zdržala na miru. Odkorakala sem, češ da se mi mudi. Občutek sem imela, da me čas preganja. Včasih, da me direktor zasleduje. Ali pa, ko sem bila v družbi, sem naenkrat začutila tesnobo in solze so se izlile iz mene. Veliko sem tudi prejokala. Vsak dan, ko sem šla iz službe se je moj notranji glas drl, kričal na ves glas. V glavnem, odšla sem na sindikat, ki mi je pomagal iz tega. Tudi antidepresive sem dobila, ko sem šla k psihiatrinji. Dolga je ta zgodba, se opravičujem, sem jo malo skrajšala. Še četrtina ni zapisana. Se je še da dobiti?