En mrzel dan.. mrzlih ljudi, varljivih dejanj in besed, ki stisnejo.. kako se utapljaš med pogledi in iščeš nekoga, ki čuti enako.. privid, ki ga želiš samo videti, občutek povezanosti in sočutja.. a ga ni nikjer.. samotarji, ki se zapirajo.. v školjke svoje resničnosti.. začutiš jih šele, ko školjka sama se odpre in zagledaš bisere.. pravi A. Šifrer! mogoče je tak dan, mogoče mraz, verjetno naveličana zunanjost in prazna notranjost. kako me boli, ko me kdo hoče potegniti v svoje mreže manipulativnosti.. boli samo zato, ker sem sama šibka, postanem neobvladljiva in lahko prizadanem.. njega, ampak predvsem tudi sebe.. zatreti čustvo, ki kipi, zatreti z tišino.. branitev samega sebe pred samim sabo.. tako sem tudi jaz le samotar v školjki..