moje mnenje laika, ki se vrača nazaj vase.. vera v boga oz.svetlobo, v nekaj kar čutimo kot del nas je važna. če tega ne čutim, sem prazna in žalostna, ker sem zgubljena v preteklosti. Včasih mi temne misli prelijejo telo in zdi se mi kot da me prevzema tančica teme.. ko pa se usmerim v svetlobo (kar mi vedno bolj ratuje) se počutim srečno, čutim vračanje energije in zdi se mi, da sem del te svetlobe. Ta občutek je tisti trenutek neskončen in takrat vem da lahko lažje sprejemam sebe v tem zavetju. vem, da sem in se mi ne zdi da izginjam. tudi občutek spoznavanja samega sebe se vrača. seveda se mi dogaja da se zopet prikradejo temne misli, ki jih poskušam rešiti.. vendar je zelo težko rešiti, zaenkrat jih poskušam le sprostiti in usmeriti v pozitivno. brez miru in pošlihtanih zadev v sebi je težko sprejemati samega sebe.. sploh če ti preteklost in izkušnje z ljudmi kažejo tak obraz, obraz ki te ne pusti in se ti zdi nemogoče iti mimo in preslišati določene besede, čustva ljudi, laži, čas, ki ga nisi živel itd. vendar je rešitev kako to vidimo.. v preteklosti smo videli tako, sedaj čutimo dvakrat močneje zato, ker je prišlo za nami to, kar prej nismo videli. in potem je spet težko, ko končno spremeniš pogled, pa te še vedno vlečejo čustva drugam. čutim, da je meditacija moja rešitev. zelo pomaga, da doživim občutek miru in blažnosti skozi svetlobo, in mi predstavlja ta trenutek edino varno zavetje.