Verjetno se strinjamo, da smo tuki vsi po eni strani nemočni.. oz.mogoče preleni, nespoštljivi, neljubeči.. itd.do 'duševno bolnih' ljudi. Prepričana sem, da ti ljudje lahko ozdravijo (oz.živijo dosti normalno kljub bolezni) na drugačen način kot z substancami in drugimi pripomočki. Potrebujejo pravilno pozornost (v smislu ljubezni in temeljnih vrednot npr.). Danes se vsak dela, da ne vidi takšnih stvari, najlažje se je obrniti stran oz. stvar prikriti ali pa mu ne preostane drugega, da to pač naredi glede na dane okoliščine. Ne obtožujem nobenega tukaj, to je pač zavest družbe in ljudi, ki sestavljamo to družbo. Tukaj se kaže kje je naša pozornost, ki je usmerjena v druge cilje (kot npr.v nas same, v sočloveka ali naravo). Težko je danes tistim staršem, ki se počutijo nemočni, ker ne vedo kaj bi naredili in jim ne preostane drugega kot da pokličejo, da odpeljejo njihovega sina ali hčer. Prepričana pa sem, da je marsikateremu to še vedno le izgovor.. za nerazumevanje, nespoštovanje, nepogovor z njihovim sinom, za neboj na njihovi strani, vdanost v usodo češ, da mu ne morejo pomagat. Mislim, da nekdo, ki je duševno moten že po naravi naredi vse, da bi sebi pomagal, saj čuti, da je to njegova naloga.. se ne vda, naredil bi vse za duševni mir (sicer na tuje in nam 'nore' načine).. in to bi bila prva stvar, ki bi jo morali opazit, predvsem sprejet in spodbujat. Prepričana sem, da če bi dosegli, da bi en shizofrenik zaupal nekomu.. bi se bolje počutil. Kako do tega priti npr.? Zakaj ne bi raziskovali zdravniki in psihologi v tej smeri in delali na tem? Namesto tega vrtajo v nekoga samo z namenom ugotoviti kaj je z njim narobe, da se lahko držijo pravil in zakonov. Psihiatrično 'zdravljenje' je le pika na i tukaj, skrajnost v zadnji sili.. mislm, da se mora preje v miselnosti ljudi še marsikaj spremeniti preden bomo lahko govorili o 'pravilnem' zdravljenju 'duševno bolnih'. Sicer pa.. okolje okoli nas je pokazatelj.