doorwoman.p

like it

Če čutiš po moje ne veruješ.. in to ni vera v čustva, je le občutenja čustva. Je življenje, čeprav ni, ker življenje je, ko rečeš TO JE ŽIVLJENJE. Ampak takrat že izgubi smisel, ker si v njega začel verjeti. Nekateri pravijo, da v trenutku smrti človek ne čuti ničesar, razen ljubezni.. in kam potem spada ljubezen? pod vero? ne, ker je to čustvo.. čustva niso vera.. vera je, ko stvar definiraš JAZ SEM ZDAJ TUKAJ, namesto da bi to le čutil.

Thank you for the music (Mamma mia movie) http://www.youtube.com/watch?v=rZnBI8j_6JI

V modrino oceana in v zaliv sanj se potopim, v teh očeh lahko skočim in preživim.. kako naj si kaj drugega želim? še vedno slišim besede.. srca glasbo na robu tišine, kjer oživljam mir in besed milino.. in hrepenenje ne odide.. v teh očeh razberem vse slišim sebe.. živim in življenje prinese vse ljubim vse in čutim dušo. a zdaj ne živim brez tebe.

sreča na vrvici ker ga sreča ptica leti padalec

in odgovor je verjetno.. K SEBI

Ne išči ničesar.. določiti kar bi se določiti dalo in pojasniti, kar je jasno. Tebi, ki me gledaš.. iščeš in sprašuješ, kaj želim.. Ne morem govoriti, boli me poraz in zmagovalec ne vzame vse! Včasih prepolna upanja.. kot ptica širokih kril, ki želi vzleteti. A zdaj nočem govoriti, k nebu se ozirati in upati naprej.. Potem odide tisto, kar bi lahko bilo.. in zamudi se to, kar je. Zato me poglej zdaj.. v tvojih očeh trdno stojim in iščem novo pot.

čustvena razumnost ni kaj več reči povedano že vse

kot smisel življenja iskanje Vira v srečo sveta

Slišala sm, da naj bi komarji 'pomagali'.. in sicer redčili kri. Želijo pomagati, mi jih pa pol ubijemo.. a ni to paradoks?

Danes pa res dogaja ej.. ne vem a bi se smejala al kaj, ker samo jst to vidm.. ne vem kaj dogaja danes (luna v vodnarju ), ampak folk je tak, kot da bi z lune pršu. A imam samo jaz tak občutek?

Na Zemlji so sami emigranti..

ko čutiš zgoraj, vsi marsovci letijo skupaj in zgoraj je spodaj

življenjski nauk v zrcalu uma poleg bitja srca

Po mojem zaznavanje JE sprejemanje.. ker preden ti sploh nekaj 'sprejmeš' (kot 'normalno'), moraš prej temu posvetiti pozornost oz.opaziti. Ko si opazil, že v bistvu veš kaj naj bi naredil. Torej si situacijo že sprejel, ali pa si jo mimo sebe ovrgel. če ti nekaj na osnovi zaznave sprejmeš, si sprejel svoje zavedanje o tem in lahko greš naprej.. v nasprotnem primeru vztrajaš in se celo tvoje zaznavanje vrti okoli tega zavedanja. Šele ko sprejmeš tovrstno zavedanje.. greš lahko dalje. mogoče je ravno obratno

Jaz tu ne vidim kakšne velike težave.. mislim odnos tebe do tega otroka. Odnos mora biti človek-človek in ne poskušaš mu biti mama al kej, kar je tudi pravilno, sploh pa če ne čutiš. Stojiš mu ob strani kolikor pač čutiš in to je to. zdaj pa drugo.. zakaj se obračaš z vprašanjem na nas? zakaj te to moti? mogoče si našla razlog v otroku, da vama v vezi ne gre pomisli kaj te moti.. praviš, da veza ne napreduje.. ali ni skupnih pogledov?

Toliko stvari, ki jih ne potrebujem.. a toliko skrbi čemu.. zakaj niso važne? ali sploh potrebujem tebe? in h komu stopam, ko hrepenim? utapljam iluzijo, ki sem jo zgradila.. v svetu po tem, ko sem te prvič opazila. povej mi ali čutiš? čutiš kam grem? izven sebe, ko grem mimo tebe. moja misel, ki me ne pustiš.. - mi daješ vse, ko ne potrebujem ničesar.

nasmeh neba.. skozi oči srca je nov žarek v dnevu meja. potuje.. v tišini, ki ne spi.. tja nazaj.. med zvezdami. skrit v meni, ujet v tebi.. želi po tej poti, nasproti.. spokojnosti in vsemiru, vedrini in urnemu življenjskemu nemiru. to ni up za nov dan, niti sled iz mreže željnih sanj.. je misel, ki znova utrne sled.. na poti v svet naših domačih poljan.

Jst se strinjam z Butlom.. zakaj? zaradi izkušenj seveda

res je

Se zavedaš, koliko lahko pomeniš? nekomu življenje.. a drugemu le trenutek v času. v sekundah, ki spolzijo ostane le pojav v spominu. Velikokrat se ne vrne, ker odide v zadnjo sobo lepih rož. Zbudi lahko se enkrat v sanjah.. in te odpelje nazaj.. po odgovor na vprašanje, ki si ga iskal. Včasih pa ostane in tiktaka.. in kar ne mine.. Te potegne v svoj ples, in ne odstopa od svojega tempa. Že misliš, da plešeš sam, a vidiš, da ni izbire. Vedno znova - po ritmu -a..

j'glupo

mogoče pa ni treba nič pogrevati.. Skušam priti do bistva pač na svoj način, ki se mi zdi v tem trenutku pravi. Poslušam svojo intuicijo ali um? pravzaprav um, ki sloni na intuiciji. Zdi se mi, da vse kar je skonstruirano z umom.. je skonstruirano na osnovi intuicije pravzaprav.. um je le tisti, ki zadevo spravi v definiranje in teorije, pravila, karkoli.

Kaj pa je sploh natančno 'vedenje'? hm.. tisto vedenje, ki ga imaš ali tisto kar se trudiš analizirat, pojasnit (in še to na podlagi nekih pravil in infomacij splošno znanega)? Pojasniti svoje življenje je izgovor pod katerim deluje znanost. V bistvu gre za nadzorovanje življenja.. odkrivanje načinov za nadzor. To je tko kot trud, da bi natančno prebral z besedami sporočila, ki ti jih 'daje' nekdo.. npr.partner, ampak konec koncev ga na ta način ne razumeš.. nikoli ne veš kaj se v njem in v njegovi glavi dogaja. Na ta način ne veš.. lahko pa vse čutiš in pravzaprav dejansko ga čutiš. Čeprav se ne da pojasnit, analizirat so občutki vedno prisotni, ko je pozornost usmerjena v to osebo (določeno stvar). Ampak razum ne pripelje daleč.. pripelje le do rešitve vprašanja, ampak na koncu ugotoviš, da je bila rešitev že v občutku.. ampak tisti občutek, ki ti je kazal pot je že zdavnaj opravil svoje.