Ne sanjam pogosto, včasih pa se sanj ne spominjam. Še vedno pa razmišljam o sanjah, ki sem jih sanjala dva dni nazaj. Z družino smo bili v eni veliki neopremeljeni hiši, brez tlakov, vgrajenih oken in neometana.. bile pa so neke masivne police, skrinje. Drugače pa popolnoma brez pohištva. Pripravljalo se je na vojno in vsa moja družina je hodila gor pa dol po tej ogromni pusti hiši in se pripravljala da hišo zapusti, jaz pa ostanem v njej. Bilo je tako kot da je to normalno, da čisto razumejo, da jaz ostanem. Na koncu smo se poslovili z objemi kot npr. 'ej stara uživej..' Samo moj oči mi je svetoval (kot mi tudi ponavadi svetuje), da naj pazim in kam naj se skrijem. Tko so odšli in mene niti malo ni prizadelo, da sem ostala sama, da so me pustili tam.. bila sem zadovoljna. To se je dogajalo v hiši, pol pa se je slika spremenila v tem smislu, da sem hišo videla z vso njeno širšo okolico. Hiša je stala sredi tabora nemcev (pač nemška okupacija iz filmov npr.), povsod okoli so bili nemški vojaki.. hiša pa z ogromnimi odprtinami vsem na očem. Jaz sem ležala pod eno skrinjo in gledala ven neke mladeniče iskala sem nekoga (verjetno fanta v katerega sem), ves čas skozi sanje pa sem tudi imela občutek, da nisem sama. V bistvu nam sanje lepo pokažejo naše osebnostne lastnosti in me je kar malo šokiralo kako nazorno to pokažejo in v kakšnih situacijah.. ?