Prvi žarek že dviga se iz sna glej, nad vodo je svetloba vzšla! Ko poslednjemu v temi poidejo moči, novih stotero se sonca veseli. Nekega jutra, ko se zdani in se glave ohladijo, vsak odide svojo pot. Nekega jutra, ko se zdani in se solze posušijo, nekega jutra, ko se zdani. Tam, pri peči stari, kot včasih tiste dni s klobuki na omari in toplimi dlanmi, spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh, glasneje ob viharjev se slišal bo naš smeh. Nekega jutra, ko se zdani in se glave ohladijo, vsak odide svojo pot. Nekega jutra, ko se zdani in se solze posušijo, nekega jutra, ko se zdani. Vlado Kreslin: Nekega jutra ko se zdani