rada bi povedala sebi, da bo še vse v redu.. ko naenkrat končajo se poti in jih več ni, se pokažejo nove.. nove bodo prišle, slej ko prej, čeprav jih sedaj ne vidim.. vidim samo eno- ampak nedosegljivo zatorej to ni moja moja pot.. ne smem več upat nanjo.. vendar si sploh ne zaupam. pravijo mi.. SAJ BO.. kako veš? kako veš, da bo? vsi upajo na več stvari.. jaz samo samo na eno in če tega upanja ne bi imela, verjetno ne bi več čutila ničesar. ničesar ne bi bilo v meni.. samo strah? sprejela sem že to, da gre za nekaj na kar ne morem vplivat.. usoda je to, nanjo ne morem vplivat. ampak ali bo kdaj ta zaljubljenost popustila.. mogoče usoda čaka, da prebolim do konca? takrat ne bom več rabila te poti.. in bom lahko začela hoditi po novi? tok sem razmejena v sebi, še sama se ne razumem.. kako lahko čutim takšna različna čustva v sebi? k da bi bil vedno pms.. kako sem lahko srečna.. v svojem 'idealiziranem' upanju, v naslednjem trenutku pa mi je tako hudo.. da bi šla ven na dež se razjokat! in še vedno se čutim krivo.. krivo, ker nisem opazila.. ker nisem tko pametna! verjetno bi naredila vse, da bi preprečla njegovo fazo.. ampak ali bi jo lahko? na to vprašanje nikoli ne bom dobila odgovora!! še vedno ne sprejmem, da je to tko.. da se taka stvar dogaja, zakaj ne vidim takega sveta? še vedno mislim, da se da vse rešit.. srce mi tko govori. kdaj se bo to nehal? v tem trenutku nimam nobene volje, ker sem tko žalostna.. ko bom šla spat pa si bom predstavljala drugo skrajnost!! zato, da ne bom tko žalostna in bom lahko zaspala.. moje upanje, ki ni upanje, k gre za nedosegljivo varianto.. ampak ne.. jst upam!!! :xx!: