Vilinčica

Prav luštni ste - vsi! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Punce še posebej ane Pico http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

http://shrani.si/f/W/nD/1imo0Ead/adventure.jpg

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif http://shrani.si/f/2V/qW/4mPluWPU/birdy.jpg

Čudovite fotke - kot vedno! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Spet nekaj morskih... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png http://shrani.si/f/7/Fl/3NJkAO52/2013-04-01-592.jpg http://shrani.si/f/n/Rv/1gvZfO52/2013-04-01-598.jpg http://shrani.si/f/2H/5M/1ZjcloGT/2013-04-01-602.jpg http://shrani.si/f/P/De/1vDJZ3Ev/2013-04-01-608.jpg

Uuu kakšne debate http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Jaz ne morem nič pripomnit ker - nimam pojma o teh rečeh http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Si lahko samo želim da bo šlo vse OK - če/ko bom kdaj imela otroke... Punce - nekaj me zanima - tiste, ki imate dioptrijo - ali se vam je kaj poslabšala ob porodu? Nekateri me strašijo da zna bit kar hudo. Vsem, ki tako ali drugače okrevate - da boste čim prej zdravi kot dren http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wizard.gif Zalaya - tebi pa želim veliko moči in volje da boš čim prej spet lahko skakala naokrog http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/up.gif Kot berem ste nekateri tudi pridni s pisanjem diplom http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif drugi z gašenjem požarov http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png No - vsaj kidat nam zdaj nekaj časa ne bo treba - upam, da je konec za letos! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crossfingers.gif Že komaj čakam pomlad. Tale čmok vse naokrog mi ne paše najbolj. No - kot kaže bo vikend lep in sončen http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_onfire.gif Jaz pa se znova učim in privajam na dvojino http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/whistling.gif Kak dan mi gre lažje, kak dan malo manj. Predvsem je zanimivo. Bomo vidli, kam naju bo pripeljalo, ma zaenkrat je kar fajn. Mam pa nekaj težav z rušenjem zidov okrog sebe - posledice prejšnjih izkušenj... Odraščam tudi na tem področju. Se učim reagirati bolj umirjeno, povedati čim prej in ne tiščati v sebi. Lep dan želim vsem!

Se oglasim čisto na kratko... Vidim, da dogaja - marsikaj. Toliko misli, a kar ne gredo ven iz glave... Napišem samo, da vam vsem skupaj želim čim manj stresne dni in časa zase, za odklop, za relaksacijo s prazno glavo - tudi če je to le pol urce ali par minut na dan! Jeti - hvala za pogrešanje - si me priklicala očitno http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Sem mogla objavt par slikc - ker je tako lepa zima spet. Čeprav - sem že malo naveličana snega. Pogrešam motor, a sem po drugi strani vesela, da se še ne morem vozit (ni financ). Vikende preživljam zunaj kolikor se le da - sprehodi in hribi so za sproščanje viška energije. Novo leto začela tudi z novimi ljudmi - lepo mi je. Lani sem postala teta in se privajam na novo vlogo - luštno je - vedeti, da je na svetu eno malo bitjece, ki je na nek način malo bolj povezano z mano http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif Lep dan želim vsem!

In nekaj zimsko - morskih... http://shrani.si/f/3l/BS/LrqleRh/p-009.jpg http://shrani.si/f/2c/Wg/2o8FVZ5I/p-029.jpg http://shrani.si/f/39/10s/4NGWEE58/p-100.jpg http://shrani.si/f/17/PV/3BnYdN8B/p-231.jpg http://shrani.si/f/1J/cg/3ORH5HOf/p-252.jpg

Nekaj zimskih.... http://shrani.si/f/2v/1r/2caq3giD/sv-013.jpg http://shrani.si/f/3m/di/3GY0UFTe/sv-151.jpg http://shrani.si/f/k/iS/4Vkdx7dd/sv-164.jpg http://shrani.si/f/2p/oz/2TM47f9V/jav-034.jpg http://shrani.si/f/1W/my/345iz15N/jav-055.jpg

Ja - vsem luftarjem vse naj, naj - za nazaj in v naprej! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif Veliko vetra v krila in norih uresničenih idej http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Z velikim zamikom - Cookie, Lili Mai in ostali, ki ste zadnjič pisali in svetovali glede alkoholizma in odnosov - hvala za vse napisano! Mi je dalo dosti za mislit. Predvsem pa - vsem nam / vam želim veliko moči in volje za it naprej, za ozdravit rane, nastale zaradi takih in drugačnih nezdravih odnosov Sem prebrala, ma po tistem malo "mrknila"... en težek mesec je za nami, ni bilo moči in energije za pisat. Vsem želim en lep dan - je tako lepo ker je vse tiho in umirjeno zaradi snega...

Marsa faca - hehe luštno kakšno veselje maš s tem kolesom! Lili gajstna itak

Aliana in Cipci moje sožalje! Zadnjič sem našla pismo, ki mi ga je nona (že pokojna) poslala za moj 18. rojstni dan. Verjetno ne rabim razlagat da so se mi ulile solze. Česa vsega ni preživela, kako je živela - v bedi in revščini, z možem pijancem,... a je vseeno za vsakogar vedno našla lepo in pozitivno besedo. Vedno je vsakogar vprašala kako je, čeprav je bila sama na invalidskem vozičku, polna bolečin. Vedno me je učila naj bom dobra in delam dobro, pa je sama preživela ogromno težkih zadev. Z nami je ni že nekaj let, a vse, kar me je naučila ostaja v meni za vedno. Njena milina in dobrota je nekaj, kar je v vseh, ki so jo poznali pustilo spomine. Dobri ljudje vedno ostanejo z nami, v nas

Lili zdaj mi je kliknilo - matr kako včasih padem v te svoje filme Ti želim, da ti uspe tole razrešit - v sebi predvsem! Vem, da je težko, predvsem mora biti težko če je tako hudo kot pišeš, da je pri tebi. Ti želim odprtega duha na drugi strani, tebi pa veliko moči za notranjo rast in čiščenje, odpuščanje! Veliko poguma je potrebnega da se sploh govori o tem, še več pa da se s tem sooči tisti, ki ima težavo. Sodeč po branju tvojih misli, si zelo močna oseba - vsaj navzven. Zaupaj vase, spoštuj to, kar imaš in nosiš v sebi! Se mi zdi, da je najbolj vredno spoznanje, da ti lahko spremeniš potek svoje življenske poti, da ti lahko stopiš stran od teh samouničevalnih načinov in najdeš pot do sebe. Da te ne določa nekdo drug in njegova izbira poti. Vse dobro!

Viyola vse BO dobro... Tudi če so to le besede in upanje, naj bo vsaj to - trenutek pozitivnega. Nočem verjeti da se je treba vdati v usodo. Če ne drugega, te vsaj enako ali podobno misleči ljudje razumejo in vzamejo za svojo. Drži se

Res je, a kaj ko je mami še vedno v tem. Saj ne vem kaj bolj boli - videti fotra tako razčlovečenega (niti ne bom šla v detajle) ali videt mami, kako je spet krhka kot majhna deklica, ki ne ve kam se skrit pred nevihto. Tako mi je hudo zanjo. Odraščala je v takem, si prisegla da si tega več ne dovoli... pa potem... Oči sem imela polne solz ko sem jo že miljontič slišala rečt - še eno tako, pa res grem. Moja prva misel je bila - kam? Pa vem da bi se znašla, je zelo močna in pametna ženska, samo zase ne zna biti dovolj pametna (kako mi je to znano). Naredila bi vse, kar je v moji moči da bi ji pomagala, a sem zdaj že nekaj let nazaj ugotovila, da to ni moj boj, da ni moja odločitev kdaj bo to resnično zadnjič. Najhuje je, da sva kljub gnusu in preziru še vedno obe skočili ko je spodaj zabobnelo - da si ne bo kaj naredil... In seveda takoj it gledat če je vse OK. Spet pogled na mami kako v jezi, a z očmi polnimi solz in zlomljenim glasom ponavlja da bo res šla. Najbolj žalostno je da je bil tokrat še v redu - pijan toliko da ni vedel zase. Huje je če spije toliko da ga nekaj "pahne čez rob" ker takrat začne grozit in rata nasilen. A zdaj si je vsaj ne upa več udarit - vsaj upam no - ali pa mi mami samo noče povedat. Najhuje je vsako leto - tako pred prazniki. Začne se novembra in traja do konca leta - blaznost za blaznostjo... In potem naslednji dan - tako kot tokrat - kot da nič ni bilo. Kak dan ali dva po takih ekstra izpadih še čisto poklapan in tih, potem pa se spet začne nabirat. No - tokrat (že nekaj let ga nisem vidla v tako hudem stanju - a ne živim več z njima) je bilo svetlobna leta daleč od zmernega pitja. Totalno razčlovečenje. Hmmm grozno koliko je tega okrog nas - pa noben o tem ne govori. Eden mojih spominov na nonota je, kako se plazi po vseh štirih po cesti navzgor proti domu. Z nono stojiva na vrhu, pri hiši, ona kriči nanj, on pa kot žival samo (popolnoma razčlovečen) nadaljuje plazenje dokler končno ne prileze do hiše. Še veliko takih... Od našega fotra so mi taki spomini še smešni, bolj grozni so uni ko je spil ravno toliko da se mu je utrgalo. Takrat sem se ponavadi v sobi tresla od groze kaj bo naredil mami ali meni, ali bratu. Vsakič je "presenetil" s kakšno novo bolano idejo. V meni pa toliko jeze... Zaradi njega, zaradi maminega joka in prošenj da naj ji / nam da mir. Kolikokrat nas je pijan vozil s Primorske, ko smo se vračali nazaj domov - celo pot sem premižala v strahu in upanju da bo čim prej minilo in da bomo varno prišli domov. Če je mami karkoli rekla se mu je utrgalo. Vozila je lahko edino takrat ko ni mogel več stat, sicer ji ni pustil - češ da je trezen. Pri nas fizično niti ni tako zelo hudo, saj vedno kaj dela, je v kondiciji in je sicer zdrav, tako da toliko ne vpliva nanj. Pri njemu se prej bojim da bi mu kdo drug kaj naredil, saj je res težak kadar je pijan. Ali še bolj verjetno da bi si sam kaj naredil - me čudi da si ta vkend ni razbil glave glede na to kolikokrat je bil na tleh. Odpuščanje ja. Hmmm veš da sem mislila, da imam to že predelano - ha. Ta vikend me je tako zvilo, da še danes nisem čisto OK. Od slabosti, do fizične utrujenosti, do obupa,... Nisem mogla verjet kaj vse je spet privrelo na dan, kako me je poneslo v tisti čas ko sem se še kot majhna punčka skrivala pod kovtrom in prosila ne vem koga naj mine, naj pade dol, zaspi, ali samo neha noret ker me je bilo strah za mami. Vedno mi je bila prva skrb ona. Še danes je isto - kako naj jo pustim samo s tem norcem. Me gleda in mi govori - saj bo vse v redu, v njenih očeh pa vidim strah in odpor. Borim se s tem vsakič ko se to dogaja. Če bi lahko, bi ji kupila stanovanje da bi šla stran od njega, a mislim da tudi v tem primeru ne bi šla. Če do zdaj ni... Tudi zdaj ko nima več naju z bratom za izgovor. Tako ji želim da bi bila srečna, tako ji privoščim iz vsega srca. Fotru pa - vse dobro, kljub vsemu kar je bilo, še vedno upam da se mu morda nekega dne kaj premakne v glavi in postane drug, normalen človek. Odpustila sem mu, vsaj velik del, a še vedno sem vsakič znova zalo, zelo razočarana nad njim. Nikoli nisem vedela kaj pomeni imeti očeta, vem pa kakšen je občutek če te nekdo, ki naj bi ti bil v oporo vsakič znova sesuje na tla in ti vsakič pove kako nikoli nisi in nikoli ne boš dovolj dober zanj. Ironija pa je v tem, da to misli o sebi. Hmmm saj najhuje je to, ker se tega zavedam (zavedava z mami) da je globoko v sebi le ranjen fant, ki je ničkolikokrat sam plačeval za grehe drugih, ki je bil nenehno kritiziran in poniževan s stani svoje lastne matere, tepen od svojega očeta... Nikoli dovolj ljubljen in sprejet. A namesto da bi prekinil ta ogabni krog uničevanja, ga je on le nadaljeval in še bolj pohabil ljudi okrog sebe. Odpuščanje... Zadnjih par let ga objamem ko pridem in grem (razen kadar sem jezna nanj kot recimo zdaj). Ker sam tega nikdar ni počel je bil najprej ves lesen in živčen, a sčasoma sem ga vidla da se mu fino zdi. Če sem kdaj pozabla je sam prišel do mene in me objel. Malenkost, drobna gesta, a velik korak zanj. Tudi če mu nisem zmožna reči da ga imam rada kljub vsemu sranju, ga lahko vsaj objamem, da mu pokažem da mu odpuščam, da ga spustim kdaj malo bližje sebi. A kaj ko se potem ob vsakem norenju in poniževanju spet zaprem in umaknem... Pa spet dopustim in spet zaupam... Večni krog in večno spreminjanje. Pri njemu nikdar ne veš pri čemu si - iz minute v minuto drugače, kot tempirana bomba. Sva na istem. Pa ne samo "alkoholna maska" tudi vse druge maske po mojem samo prikrivajo ranljivo bistvo človeka. Še vedno, kljub vsem težkim in grenkim preizkušnjam, nisem nehala verjeti da je v sebi dober človek, da v svoji biti želi dobro svojim bližnjim, da tega samo ne zna izraziti na nek normalen način. Da ne zna izražati svoji čustev, zato jih kompenzira z jezo, norenjem, vpitjem in nasiljem. Mogoče nekoč, nekdaj... bo kaj drugače, bo dojel kaj je zamudil in izpustil in bo poskušal spremeniti ta mali del sveta na bolje. Zase vem, da si želim normalnega, predvsem pa zdravega odnosa, v nasprotnem primeru sem raje sama.

Tako lep dan, pa tako zaje*ano se je končal Zaradi dogodka "poletela" v tiste najbolj mračne dni otroštva in mladosti, podoživela tisti strah in stisko :xx!: Ogabno kako nekateri ljudje (že tako ali drugače negativno "obarvani") izmaličijo sami sebe s pomočjo alkohola Človek, ki naj bi ga imela rada in ga spoštovala... Že pozabila kak gnus in odpor zna sprožiti to.

angelit drži se! Vse dobro ti želim in ne sekiraj se zaradi opazk drugih ljudi! Marsa super ste tole zažurali! Lep dan vsem

Joooj držim pesti za malo šojo! enja res lepo da ji tako pomagaš!

Lepe fotke! Ta s "šlepanjem" in una zadnjič z lušno malo sovico v dlaneh pa sploh

Rjavi riž z omako iz rumenih bučk, domače paradižnikove mezge in zelene paprike Pisano

Hvala cigančica! Saj načeloma sem kar optimistična - vsaj zadnjih 8 let recimo. Ma zdaj je že 2 leti totalno sra*je v službi in je prišlo spet čez meje sprejemljivega. Vsake toliko scagam in se zjokam kot malo dete - češ kdaj bo že konec tega. Ker od kar pomnim mam v življenju nenehne preizkušnje in borbo, jaz pa bi se od vedno rada le umirila. Mi uspeva zadnjih nekaj let, ma vedno je nek faktor, ki me postavlja pred preizkušnje in se z njim ne znam soočit - šola, šola... bo že - trmasta vsekakor sem No - da ne bo samo jamr - sem šla ven na 11 kilometski sprehod kljub megli / oblačnosti in zelo uživala Sem se fizično malo prečistla in predihala po kakšen mesecu lenarjenja. Zdaj, ko je očitno res konec moto sezone nimam več izgovorov za ne-rekreiranje Je pasal tisti mir in narava - pogrešla sem to. Pa uni občutek ko se vrneš domov na toplo, prijetno utrujen in zadovoljen. Je zanimivo brat kako vsak po svoje doživljamo svet in skrbimo za svoje telo. In ja - se strinjam da je vse povezano. Pri sebi opažam povečano željo po vsem sladkem vsakič ko sem živčna in pod stresom. Najbolj butasto je, da se zavedam, da si delam medvedjo uslugo, a se vseeno ne uprem tem željam. Kadar sem zadovoljna s sabo pa telo prav kliče po zdravi hrani. In ne najbolj zdravo - vedno ko sem pod stresom se mi začnejo nabirat kilogrami, ki gredo ponavadi sami od sebe dol ko se spet umirim in začnem delat na sebi. Anksioznosti pa je res ogromno med nami, a se mi zdi da je to še vedno tabo tema, saj se večina ljudi na ven raje kaže kot da je z njimi vse v najlepšem redu, kot pa da bi pokazali da so šibki. Se mi zdi da si v tem času pravzaprav tudi težko privoščimo biti šibki - saj je vsepovsod polno dokazovanja kdo je boljši in zakaj, pa tekme za boljše pozicije, pri katerih se ne izbira sredstev... Težko je biti miren in ohraniti mir v sebi v tem pogosto preveč kaotičnem svetu. Vsaj zame je. Zares umirim se edino doma ter predvsem in najbolj pa v naravi. Lep večer vsem, pa punce ne preveč čarat

Mysti in vsi ostali s podobnimi izkušnjami - mi je zelo znano tole razbijanje srca (občutek kot da boš doživel infarkt je res "nepozaben".. :xx!: ) Pa vožnja z rešilcem na urgenco - "Mlada dama z vašim srcem je vse v najlepšem redu." Meni pa nabijalo kot bi tekla maraton in to najraje sredi noči, spala skoraj nič tisto leto,... Po parih mesecih obhodov okrog razno raznih zdravnikov, ki so ugotovili le da je z vsemi mojimi organi vse v najlepšem redu in da so aritmije pač normalne za mlade ljudi - dokler me ne ovirajo pri športu. Polega nenormalnega razbijanja srca, nespečnosti, zgage in nenehno preveč kisline še sto drugih zadev, ki so se le kopičile. Dokler mi ni ob pomoči enega lepega dne le kliknilo - očitno se nekaj dogaja z mano, oz.z mojo podzavestjo - saj je vedno vse najhujše prišlo na plano zvečer. Zakaj - ker se takrat umirimo, ker smo takrat sami s sabo, bolj ali manj brez vplivov zunanjega okolja. Dojet da je vse na tebi in v tvojih rokah in dojet (pri dokaj mladih letih) da se je treba vzeti v roke in sama popraviti svoje do takrat zavoženo življenje (mentalno in tudi fizično - prevelike količine trave, alkohola, žuranja, premalo spanja,...) je bil kar velik zalogaj. A sem začela delat na sebi - pošteno delat - z vsemi pred in poporodnimi krči, boji, vzponi in padci, pa trmo in vztrajnostjo. Zdaj sem ponovno v nekem čudnem obdobju ko se zaradi golega preživetja 5 dni na teden borim in soočam s svojimi in tujimi problemi. Že nekaj časa se odločam da bom spet vzela stvari v svoje roke, a kar nekako ni volje, ni tiste svetle točke na obzorju ali bolje rečeno nove službe. Čutim, da moje telo spet zavrača vso to nesnago, ki se nabira v meni, a še kar čakam in čakam na tisti odločilni trenutek ko bo spet prebilo plafon in bom ponovno začela pucati vse, kar nima veze z mano, vse kar držim v sebi ker se ne znam postaviti zase - ker čutim, da sem tempirana bomba, ker vem da sem sposobna in zmorem veliko več kot to, kar počnem zdaj. Še vedno čakam kdaj bo prišel moj čas da začnem živeti spodobno življenje - še vedno iščem tisto, kar iščem verjetno že od kar sem tu na forumu in še od prej - mir Mislim, da si ne želim veliko, a hkrati vidim in se zavedam da sem še vedno na poti do tja. Ujeta kot divji tiger v kletki, ki zarenči na vsako motenje njegovega osebnega prostora. Le mir bi, prosim... Boga naša telesa ko jih tako masakriramo - nehote in podzavestno, a jih in s tem na njih puščamo daljnosežne posledice. Ko že človek misli, da je dovoj zrel in da zna, da ima vsa orodja za svojo rast, pa je še vedno vsakodnevno postavljen pred preizkušnje - koliko in kaj zmore naresti za boljši danes in jutri. Želim si, da bom kdaj tako pomirjena s sabo da se bom znala pravilno odločit kaj narediti zase in svoje zdravje. Mislim - saj v bistvu vem/o kaj moram/o, samo volje in vztrajnosti mi/nam manjka Da ne bo več večni "Jutri pa res začnem!", ampak "Danes, zdaj" Malo sem zafilozofirala V bistvu prigovarjam sami sebi in se virtualno brcam v rit vsem za več volje pri skrbi zase in lep večer še naprej.

http://shrani.si/f/3n/UV/1N2JZLmw/1/215.jpg