Vilinčica

Mysti (tudi jaz iz izkušenj) svetujem enako kot enja (sicer ni ravno eko pomaga pa vsaj za nekaj časa) za čiščenje in tisto kar je predlagal Porny - da malo omiliš zadevo in da se ti svojat ne razraste nazaj prehitro. Vse drugo (sprobano v res ekstremnih razmerah :xx!: ) na žalost ni delovalo... Sicer pa en lep že skoraj zimski pozdrav vsem

http://www.youtube.com/watch?v=_XCVnV5CGh0

http://www.youtube.com/watch?v=vUzEjcZI6g0&feature=relmfu

http://www.youtube.com/watch?v=MCMwhr8uCao&feature=related

Porny če bi te vidla takšnega kot si na prvi sliki bi se te sigurno ustrašla - zgledaš kot en ultra zaje*an mafijozo Ta druga je že boljša, ma še vedno s priokusom "nevarnega" Mysti vidva sta pa itak tko lušten par! In ja - več kot očitno zelo dobro vpliva nate, saj na vsaki fotki prav žariš

Hmm moje tudi menjajo barvo - verjetno odvisno od razpoloženja So nekje med modrimi / zelenimi, včasih z odtenki sive Všeč so mi take, kot so, poudarim jih z maskaro. Lepe so mi zelene ali pa zelo temne, že skoraj črne oči. Če nekdo lepo gleda je pa itak čisto vseeno kakšne barve oči ima, lepo je tisto kar sije iz njih

Fajn vikend - čisto lenuharski, ma je prav pasalo! Sem bla na kosilu, pa na krajšem sprehodu s prijateljico in njenim ta malim. Sva se nasmejali ob obujanju spominov na "divje" dni Kaj je fajn ko je pri enih dovolj le beseda ali pogled da človek na drugi strani ve o čem razmišljaš Priznam - mi je kar manjkalo druženje zdaj čez poletje. Čeprav neizmerno uživam kadar sem sama kje z motorjem (pa saj skoraj vsakič tudi koga spoznam), pa letos sem večinoma vseeno vozila v družbi, mi je vseeno manjkalo to druženje čez vikende. Sem pač zelo družabno bitje, mi manjka klepet in sproščen smeh z ljudmi, ki jih mam rada Sicer pa sem včeraj zbrala pogum in povabila nekoga, ki ga res že dooolgo poznam na pijačo. Sicer ni ratalo ker je že imel plane, ma mi je celo uspelo zbrat pogum in narest ta korak, s katerim sem odlašala že sto let No - po vsem z njegove strani pokazanim interesom, je bil že čas da se en dan opogumim še jaz ........ Aliana - upam, da te oko ne boli več! Vem kako je bedno če z očmi kaj ne štima. Včasih se mi na motorju tako izsušijo in razdražijo (kljub mežikanju) da zaradi tega dobim migreno. Pa kakšne leče znajo kdaj tudi narest kak problem... V glavnem - super da se tako hitro pozdravijo. Mysti - je nataly res super, tako iz izkušenj opisala razliko Razlika med glino in ilovico je namreč v teksturi (poklicna deformacija ) Če vzameš v roke košček ilovice lahko vidiš v njem malo peščenih delcev, če jo stisneš se prijema prstov in maže, iz koščka lahko narediš svaljek, ki pa se trga če ga zviješ v črko U. Če vzameš v roke košček gline pa delci niso vidni, površina je gladka in lepljiva, se razmaže, iz koščka komot narediš svaljek in če ga zviješ v črko U se nič ne lomi. To je tako - na hitro kadar smo na terenu mogli določit taksturni razred prsti. Sama tekstura prsti vpliva na rodovitnost tal - ilovica daje boljše pogoje za rast rastlin kot glina. cigančica - super za atelje Ti je uspelo vse pospravit? Marsa da boš kmalu boljše. boš pa itak zrihtala jutri. Lepo nedeljo vsem!

Ooo Porny me je (skoraj) pohvalil Ma ja - delno sem se našla tvojem spisu - in saj veš ne znam bit "tiho" ................ V glavnem večino vas je zelo fajn brat Ostalo, kar mi je čudno pa raje preskočim.

Lepa! Marsa - suhi-muhi Mysti v prtljažniku sem zamudila Fajn - itak

Aha - konec pomladi smo šli tja za par dni. Sicer pa sem šla potem še skoraj vsak vikend v kak drug konec Italije na enodnevne izlete, raziskovat in odkrivat nove kraje - ne morem brez Italije Marsa verjetno?

Nekaj Toskane in nekaj Dolomitov. Še en delček Italije... http://shrani.si/f/11/x6/37E8Fyh4/ve-047.jpg http://shrani.si/f/2l/Vg/Wm9KopN/ve-088.jpg http://shrani.si/f/2y/1z/2qnwIcMW/ve-104.jpg http://shrani.si/f/1u/Az/18YTePEM/ve-124.jpg

Hmmm spet gor po dolgem času in prva tema, ki mi pade v oči je ta... Porny v tem tvojem sestavku najdem sebe pa mi je dalo za mislit kako lahko stvari izpadejo drugače kot so mišljene / storjene. Če ni letelo name - pa pač samo moje razmišljanje - sama ponavadi preletim (prebrat za nazaj prav vsega res ne grem)objave. Hmja in potem napišem o sebi ker kaj - naj komentiram debate, v katerih me ni bilo mesec, dva, tri? Se delam kot da točno vem za kaj gre, čeprav v bistvu nimam pojma - ker nisem sledila. Zato napišem kaj o sebi. Ma saj dnevnik je temu namenjen - da se zapiše kaj se nam je dogajalo al kako? Zanimivo, da lahko to izpade egocentrično in samovšečno - nisem nikdar pomislila da bi lahko. Ja - mogoče če si perla in se lahko samo hvališ kaj vse si že naredil in dosegel, sicer pa? Maah včasih bi se zaradi takih opazk sekirala - zdaj se pač ne. Sem kdor sem - če komu ni všeč, naj pač ne bere mojih pisarij. In ne - ne pričakujem da kdo hlepi po mojih objavah v dnevniku - če bi bila tako samovšečna bi verjetno dosegla že marsikaj v življenju. Niti ne mislim, da imajo ljudje okrog mene oz. na tem forumu bedne vsakdane. Mi je zanimiv vsak človek s svojo zgodbo. Toliko - sem mogla pokomentirat.

http://shrani.si/f/1q/ja/4gZyW2S1/meow.jpg

Hehe Brezo ma kje najdeš te hecne smajlije?

Larisa - drži se!

Danes sem naletela na tole misel - je nekako v kontekstu debate tu... "A positive attitude may not solve all your problems, but it will annoy enough people to make it worth the effort." Herm Albright

Res si lepa punca Larisa! Energija, ki jo oddajaš je pa itak fajn

Ma saj tudi jaz nisem tako vsepovprek pozitivna in ne vidim vsega samo lepo - se ne farbam v tej smeri. Bolj delam na temu da se namesto na vse "slabe" in težke stvari / trenutke poskušam skoncentrirat na tiste (redke) lepe, pozitivne. Ker če se na slabe me še vse prehitro vleče navzdol - negative mi ni težko "furat". Še prehitro me kdaj zanese ko mi gre res vse v dnevu narobe in me včasih šele nekdo drug opomni naj neham ker razmišljam preveč negativno. Takrat se ustavim in zamislim. Vsakič ugotovim, da si pravzaprav vsak dan znova moram izbrati svoj pogled na stvari. Življenje lahko vidim kot breizhodno, če pa se na kak prav težek dan bolj potrudim, uspem najti tudi marsikaj kar me umiri in mi polepša dan. In tako iz dneva v dan izbiram - pogled, stališče, voljo, pot,... .......................... butl čestitike za tvojega / vašega malega sončka!

Hvala! Uff a potem se lahko malo zgovarjam na planete Hehe no - torej je zdaj za pričakovat nove začetke, z našo pomočjo seveda Uživaj maksimalno! Oh, oh kako kakšno svetobolje (če smo že pri "visoko letečih besedah"). Ob pisanju sploh kdaj pomisliš na to, da komu v življenju ob vsemu sra*ju, ki ga doživlja ne preostane drugega kot to, da se koncentrira na pozitivne stvari? Ker se mu sicer lahko samo še odpelje... In ja - tu pišem o sebi. In pišem o stvareh na katere nimam vpliva. Zato ja - če bi vsak dan samo jamrala in jokcala kako hudo mi je, na tem svetu ne bi dosegla ničesar. Se učim na lastnih napakah in se spreminjam. Poskušam! misliti pozitivno. Ne uspeva vsak dan, ma drugega mi ne preostane. Ker če začnem (spet) gledat na vse le črnogledo, potem iz tega res ne vidim več nobenega izhoda. In ker nočem biti (več) slabič, se borim in brcam - do zadnjega atoma energije in volje, ki jih premorem. Očitno imaš ti perfektno življenje - kapo dol! Ko bi bilo vsaj še več takih srečnežev na svetu.

Da še jaz malo čivknem po sto letih Vmes sem malo "štrajkala" ker mi ni bilo do tiste čudne energije, ki se je spet pojavla. Pa ravno malo pred tem sem razmišljala da kako fajn ker tu že dolgo bi bilo kakšnih izjemno jedkih komentarjev - no in čez dan ali dva par ciničnih izlivov Sem že hotla komentirat, pa potem ugotovila, da je škoda pozornosti in energije... ............. Najprej - za nazaj - vsem puncam, ženskam, ki ste razkrile delček sebe - kapo dol! Vse dobro, polno poguma in srčnosti v življenju zdaj, predvsem pa dvignjene glave - z razlogom ste lahko ponosne nase - da ste naredile korak naprej in navzgor! Uff spet je bilo za par dni branja - je bilo kar v etapah Vmes vidim, da se je razvila debata o otrocih Jaz tu ne morem kaj dosti pokomentirat - razen to, da upam da bom nekoč, nekdaj spoznala moškega (z urejenim podstrešjem - po pretekli izkušnji mi je to sedaj najpomembnejše) s katerim bova lahko ustvarila svojo družino. In upam, da bom dobra mati. Če bom premogla polovico modrosti moje mami, bo že to dovolj. Ker ne glede na vse, kar se je dogajalo v naši familiji, mami zelooo spoštujem kot osebo. Vrednot in načel, ki mi jih je dala ne bi zamenjala za nič na svetu - pa tudi če sem zaradi tega "čudna" v današnjem svetu Če odštejem eno vmesno, zelo čudno obdobje (mislim, da je bila takrat na delu mena in hormoni) nikoli ni bila posesivna, je sicer znala in še zna vzbujati slabo vest, ma zdaj vedno če jo na to opomnim potem ubere drugačen način ali pot. Jaz pa jo potem tudi raje "slišim" in razumem. Znala se je ravno "dovolj" vmešavati v moje življenje - ko sem že bila dovolj zrela za svojo pot seveda. Ne glede na vse kar smo do/preživeli sem vesela da imam prav njo za mamo. Na žalost pa ne vem kaj pomeni imeti očeta (vsaj pravega, svojega ne), tako da si zelooo želim da bi to izkušnjo lahko dala svojim otrokom - da bodo lahko imeli oba starša na katera se bodo lahko obrnili za nasvet, tolažbo, ali le pogovor, druženje,... V vmesnem času pa me čaka še veliko priložnosti za osebno rast in motivacijo da naredim (še) več zase in seveda da kar najbolj uživam v življenju glede na trenutne okoliščine. Prva in največja želja trenutno je menjava službe, zato še vedno delam na temu... Vmes pa se sproščam in polnim z odkrivanjem novih krajev in lepih kotičkov bližnje in daljne okolice Lepo mi je to poletje - edino kar pogrešam je odklop na morju, a vse na žalost pač ne gre - ni financ. Je fino ker ni več tako neznosno vroče - mi je všeč da lahko ponoči dejansko spim ker se vsaj malo shladi In kako paše ker je na izbiro toooliko sadja in zelenjave Kot vidim, ste pridni s kuhanjem tudi v poletnih dneh - Aliana mmm breskovova marmelada mora biti odlična! In kompot Marsa kakšna fajn fotka - bi prav pasalo spit kakšno šalčko ali dve Se sploh ne spomnim da bi si ga skuhala. Ga je pa rada kuhala naša nona in tam sem ga z veseljem pila/jedla. Jaz sem še vedno na čajčkih - zdaj mi najbolj paše domača meta - zavrem, ohladim in pijem mrzlo, ponavadi z medom in malo propolisa - zaradi mojega kašljanja. Lep dan vsem - kjerkoli že ste

Marsa oprosti tega nisem namenoma zignorirala. Prej sem bila v elementu in nisem dobro prebrala kar si napisala. Seveda - če se ti zdi, da to bolj paše v kakšno drugo debato kot v dnevnik prosim prestavi. Jaaah - težke debate anne saj ne bom več Mi je bilo zanimivo tisto vprašanje od butla pa sem kar mogla odgovort - tako njemu, kot tudi sebi na nek način. Vidim, da nas ima veliko take ali podobne izkušnje. Kako je zanimivo da dokler o takih zadevah ne spregovoriš misliš da si sam v tem. Larissa hvala - še enkrat! In - enako Mysti hmmm vidiš meni se pa zdi da ne bi zmogla tega, kar prestajaš ti zdravstveno. Sama nerada govorim ali pišem o tem, kar sem doživela ker mi je težko brskati po sebi. Pa čeprav je potem v bistvu dostikrat lažje - ko dvigneš kak kamen in spodiš tisto nesnago izpod njega Nekaj - kar sem pa prej pozabla napisat. Pozabila sem na moja "druga starša", na tista dobra, zlata človeka, ki sem ju spoznala ravno v teh čudnih časih ko nisem vedla kje imam pamet in glavo. Moja druga straša, h katerima grem kadar le lahko in vsakič naletim na tak sprejem kot da sem dejansko njun otrok. Pri njiju vidim, kaj pomeni zdrav odnos, pri njima se lahko učim kaj je humor v vezi,da je možno da se partnerja lahko tudi skupaj smejita in zabavata (nekaj kar mi ogromno pomeni - da se s človekom lahko tako sprostim), da se znata pohecat na svoj račun brez zamere, hkrati pa se postavit drug za drugega če je to potrebno in si pokazat kako rada se imata kljub temu, da imata vsak svoje "napake" Srečna in hvaležna sem da sem jih spoznala, da se lahko tako vračam k njima in kot sem verjetno že nekajkrat napisala - vsaj tam lahko za par ur vidim, občutim kaj pomeni imeti očeta. Zdaj, pri njima se lahko "učim" kako naj bi deloval zdrav odnos. Hvala še enkrat vsem za spodbudne misli in lep večer vsem

Aaah to itak samo pucat zadeve iz sebe je pa treba ves čas - ker če ne je preveč dela z odvečno prtljago za nazaj - tako kot pri meni na primer Bi bilo lažje sproti kot zdaj, za nazaj. Me veseli! Pri meni verjetno največji delež moje nesamozavesti in negotovosti izhaja iz moje primarne družine. Poleg fizičnega in psihičnega nasilja v vseh letih življenja doma nisem mogla spoznati niti približno normalnega partnerskega odnosa med moškim in žensko - ker ga pri nas preprosto ni bilo. Nisem imela nobenega zdravega vzora kako naj bi se moški do ženske obnašal. Res pa je, da sem zaradi izkušenj od doma vedno govorila da nikomur več ne bom dovolila da bi položil roko name in da če se kdaj to bo zgodilo da bom samo spokala in šla. No in ker se zarečenega kruha zelo hitro najemo se mi je zgodilo točno to. Postala sem ena tistih žensk, ki ne zna spokati in iti ampak sem preprosto ostala - ker nisem imela kam iti. Ker sva takrat že "živela na svojem" že več kot leto, je bila ta zadnja misel da bi se vrnila nazaj domov. Komur koli od prijateljev se nisem mogla zaupat, prvič se je zgodilo na praznični večer - ko so vsi doma v ožjem krogu - nisem imela srca komu pokvariti praznikov zaradi bolnika s katerim sem živela. Seveda sem se (kako neumno se to zdaj sliši) takrat bala tudi zanj - ker če bi resnico izvedel kdo od mojih moških prijateljev se mu verjetno ne bi dobro pisalo... Pa saj je obljubil da ne bo nikdar več, je jokal in me prosil... Vseeno sem nekako spokala par stvari v torbico in mu uspela pobegnit ven. Seveda je tekel za mano in me prosil da naj pridem nazaj... Pa mi je nekje le uspelo se skrit in mu pobegnit. In tako sem kakšne tri ali štiri ure vedrila zunaj na cca 5 C, na dežju, z dežnikom v roki in objokanim obrazom, v rokah prekladala telefon in iskala številko komu bi se sploh lahko zaupala in mu "pokvarila" večer. Ja - dejansko sem tako razmišljala. Vmes me je bivši klical na vsako minuto, pošiljal sms-e.... Edina oseba, ki bi jo takrat zmogla poklicat je najboljši prijatelj, ki pa je bil takrat daleč stran. Naj bi šla domov in povedala fotru - veš moj fant me je pretepel - tako kot si me ti x-krat - zato sem prišla domov... Tudi ni šlo. Nisem bila zmožna. Čez tistih nekaj ur sem se vrnila nazaj. Seveda me je čakal objokan, zaskrbljen, ljubeč in oh in sploh. Celo upošteval željo da naj me pusti čisto pri miru. Ne spomnim se več kako je zgledala noč, vem pa, da me je vse bolelo. Vem tudi, da se kakšnih 14 nisem slačila pred njim - ker je vedno pobegnil stran ker "ni prenesel pogleda name, na to kar je naredil". Bogi revež, res. Seveda oljube da se ti nikdar več ne bo zgodilo,.. in vse ostale nakladancije in moj zlomljen duh. Pa ne še ti... Tisti, ki naj bi me imel rad me je zlomil - tudi fizično. Seveda se je ponovilo - kmalu za tem. In ista štorija - jaz zunaj, mislim, da takrat celo ni tekel za menoj po celem mestu ko sem bežala od tam. In spet - ura kakšnih 11h zvečer in tuhtanje koga klicat in kako razložit in spet skrb da mu (bivšemu) ne bi kdo kaj naredil če bi zvedel. Aaah ja - saj pravim - kot da bi mi nekdo odklopil možgane v tistem času... In spet jaz vsa v modricah, on bogi revež pa tega ni mogel gledat... In kako ga je skrbelo da ne bi slučajno modric videl kdo od mojih, še posebej moja mami... No - je pa res - takrat je bilo to zadnjič. Kmalu po tem sva se preselila in živela z najemodajalci v isti hiši - oni pod nama. Tam si ni upal ničesar ker bi lahko kdo od njiju kaj slišal... Da ne omenjam bolanega ljubosumja, posesivnosti in lastninjenja. Ogrožen od vseh, tudi od moje širše familije in prijateljev. Psihiranje na vsake pol ure kje in s kom sem, kaj delam. Aaah na začetku mi je bilo smešno - jaz, ki ne prenesem kontrole sem dobila takšnega - sem pač mislila, da je le neka muha in da bo minilo. NI. Nikoli. Po vsemu s*anju se je na koncu zgonil on. Ha - nič čudnega - lahko bi vedela da mene sodi po sebi - saj sem brihtna punca. Ma takrat nisem bila. Če me kdo zdaj vpraša zakaj - nimam pojma kaj mi je bilo. Cel čas sem vedela da to ni prav, a sem kar vztrajala. Na noben način se nisem se hotla vrnit domov - to bi bilo kot iti iz dežja po kap. No - na koncu sem se. In preživela. V bistvu še dobro da sem se - ker sama ne vem če bi zmogla prebrodit tisti čas in njegove izpade, klice, maile, sms-e, grožnje s samomorom,... Kaj nas torej pripelje do tega? Še danes ne vem. Kam je šla v tem času vsa moja zdrava pamet, (slabe) izkušnje od doma - kot opomin, ljubezen do sebe (ki jo je več kot očitno odločno premalo), zaupanje vase,...? Lahko samo rečem da močno upam, da mi je bila to ena ogromna šola in da ne bom pustila da še kadarkoli pride do česa podobnega!

Hvala Mysti Tebe je pa lepo videt tako sproščeno, navihano in razigrano - oddajaš energijo kot kaka najstnica - seveda v pozitivnem smislu! Se ti vidi da živiš - z velikim Ž Upam, da se ti tudi tole tvoje zdravje uredi - da se očistiš bremen preteklosti, ki jih ne rabiš s seboj v sedanjosti! Včeraj sem pozabla napisat - meni se fizično vse tole pozna tako da neprestano nenormalno kašljam - kot bi še vedno skadila dve škatli na dan. Moja reikistka in maserka mi je vedno pravla, da je v meni še vedno preveč žalosti (to se odraža na pljučih) in jeze (nastradajo jetra). In da naj dajem vse to ven iz sebe. Hmmm ja - je treba delat poje Adi Pa še kako res je - je treba delat na sebi prav vsak dan in bolj ko sem lena, večja in težja je borša s prtljago... En lep, miren večer vsem

Ker mi je že zmanjkalo pluskov za danes vas lahko le še citiram Hvala za razumevanje in lep sprejem po tolikšnem času Tebe Marsa in vse skupaj pa je lepo spet brat! Super Larisa Upam, da boš zdaj imela mir pred njim! Hvala za lepe žele in enako tudi tebi Saj - takrat ko le spregovorim o vsem, kar držim v sebi ugotovim, da je okrog mene ogromno ljudi s prav podobnimi težavami... Najtežje je dat ven iz sebe - se počutim kot da naga tečem med množico ko se tako "osebno razgaljam" Ma je potem dejansko lažje - ko vidiš, da nisi sam, da drugim uspe preživet in se borit za lepši jutri dobiš tudi sam zalet in upanje da ti lahko uspe Če imam kaj vpliva ti z veseljem pošljem lepe sanje Saj dobre misli tudi štejejo kajne Hvala vsem - ker ste!